Grem, da vam pripravim prostor!

O nebesih in večnem življenju ne razmišljamo prav pogosto. Celo tedaj, ko iščemo smisel v našem življenju, pozabimo, da bi ga iskali v Jezusovem odrešenju ter obljubi večnosti. Ker v to nismo prepričani in temu mogoče po tiho celo ne verjamemo, na kakšno vprašanje, v čem je naše veselje in naše upanje, prav tako ne znamo ali ne zmoremo odgovoriti, da je to vstali Jezus Kristus. Pa vendar – kaj bi lahko bilo večje upanje in večje darilo kot obljuba večnega življenja?

V mnogih človeških predstavah, književnih delih ali umetniških slikarskih upodobitvah se je nebesa slikalo kot rajski vrt, kot skupnost svetnikov, kot veliko mesto itd. Velik vpliv na današnje mišljenje in podobe nebes so imele že prve krščanske skupnosti, kasneje pa razne temeljne znanosti. Filozofija, umetnost, glasba – vse te panoge so na svoj način razvijale misel in vidno podobo Boga, nebes in večnosti.
Ob pojmu nebes se postavlja kopica vprašanj: Kako pomembna so nebesa za vero kristjana? Kakšno občutenje bo ob vstopanju v večnost? Bomo v nebesih lahko prepoznali svoje bližnje, prijatelje? Veliko vprašanj pušča odprtih tudi Petrov stavek (2 Pt 3,13): »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.« Kakšna bodo torej nova nebesa in nova zemlja? Kaj vemo o nebesih in kakšne predstave imamo?

VERA KOT GORČIČNO ZRNO
Vera v večno življenje in obstoj nebes je nekaj, kar kristjani najtežje sprejmemo. To je eden od ključnih trenutkov naše vere, ko se srečamo tudi z Jezusovim komentarjem: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, /…/ in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20) Zakaj je torej vera v nebesa in posmrtno življenje za nas tako nemogoča?
Jezus se je po vstajenju večkrat prikazal tako svojim učencem kot širši množici. Ravno ta prikazovanja, pri katerih Jezus stopi pred svoje učence s telesom, nam lahko utrdijo vero v to, da On živi in da bomo na enak način živeli tudi mi. Pomislimo samo na tisti čas in na dejstvo, kako hitro se je krščanstvo širilo, in to ravno na prepričanju in veri, da je Jezus Kristus vstal od smrti.
Samo klic k iskrenemu notranjemu preverjanju: Verjameš temu velikonočnemu sporočilu? Verjameš v nebesa in življenje po smrti?

KAKO JE S TELESNOSTJO IN DUŠEVNOSTJO?
Ena od bolj razširjenih napačnih interpretacij o nebesih je ta, da so nebesa prostor, kamor gredo duše po smrti, ko za vekomaj zapustijo človeško telo. Tudi po pogovoru z eno od mladinskih skupin, kjer smo govorili o njihovem odnosu do nebes, se je pokazalo, kako pomanjkljivo vedenje in kako napačne predstave imamo ljudje o večnem življenju. Zdi se nam, da bomo živeli večno kot duša, ločeni od naših teles … Ampak to ni v skladu s krščanskim naukom. Čeprav je res, da ob smrti duša zapusti telo, ga ne zapusti za vekomaj. Ob koncu sveta, ob končnem vstajenju se bodo duše ponovno združile s telesi. Vendar ne z razpadenimi, strohnelimi ali celo upepeljenimi (na začetku Svetega pisma beremo: Prah si in v prah se povrneš, kar pomeni, da je naše zemeljsko telo res podvrženo trohnenju), nasprotno, Bog nam bo dal novo, poveličano telo, podobno telesu Jezusa Kristusa. To je tudi vsebina pisem apostola Pavla, ki jih je pisal kristjanom v Korintu.

VSTOP SAMO ZA OČIŠČENE ALI KAJ SE JE ZGODILO Z VICAMI?
Ne glede na predstave, kako izgledajo nebesa in kako poenostavljeno ali popačeno si jih predstavljamo, pot v nebesa ni samoumevna. Tudi pot do nebes nam kristjanom največkrat ni poznana in jasna.
Preden lahko gremo v nebesa, moramo biti očiščeni, ne samo od naših grehov, ampak tudi vseh semen greha. Kot bi rekla Katarina Genovska: »Očistiti se moramo rje in umazanije, ki jo je tudi greh pustil na nas.« Hkrati se lahko vprašamo, kdo od nas je res toliko čuječ in v vsakem trenutku svojega življenja spravljen z Bogom in soljudmi. Če bi moral v tem trenutku ali pa čez eno uro umreti – si res pripravljen na smrt?
Pot v nebesa torej ni direktna. No, največkrat ne, nam pa Cerkev daje na oltar mučence, ki so v celoti očiščeni zaradi svojega žrtvovanja in požrtvovalnosti za vero. Lahko gredo takoj v nebesa. Če pogledamo večino ljudi, ob smrti potrebujemo očiščevanje, če želimo biti sprejeti v nebesa. To je tudi namen vic.
Kaj so vice? Pomudimo se za trenutek pri nauku, ki ga v zvezi s tem podaja Katekizem katoliške Cerkve. Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)

Dantejeva vizija
Katera je najbolj močno prisotna vizualizacija nebes in pekla? Gotovo gre za literarno delo Božanska komedija Danteja Alighierija iz 14. stoletja. Knjiga je bila že v tistih časih prava uspešnica in že za časa njegovega življenja vsaj 600-krat ročno prekopirana.
Dejstvo je, da je iz njegove literarne predloge marsikatera predstava o nebesih postala kar popularna in skorajda uradna predstava tega, kako nebesa izgledajo, čeprav gre samo za literarno delo.

Postavljena sem bila pred izziv. Kaj so nebesa? To je čisto preprosto, sem pomislila. A bolj ko sem se poglabljala v to besedo, bolj sem ugotavljala, da to vendarle ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Kot otrok sem si nebesa predstavljala nekje na nebu, z oblaki in angelčki s krilci. In danes? Domišljija me je pustila na cedilu. Brskam po spletu in ugotovim, da so nebesa pravzaprav počitniški apartmaji.
Le kdo razmišlja o nebesih?
V vsakodnevnem vrvežu pogosto nimamo časa, da bi se poglobili v vprašanje onostranstva. Naše življenje na zemlji je lepo. Udobno. Zanimivo. Predvsem pa nam je znano. Življenje po tem pa ... ostaja uganka. Najlepša, a hkrati tudi najbolj strašljiva. Nihče od umrlih ljudi se še ni vrnil nazaj, da bi imeli dokaz, da nebesa zares obstajajo. Toda dokaze o pravilnosti poskusa potrebujemo v znanosti, medtem ko večno življenje ni le poskus, ki bi ga morali neprestano ponavljati, da bi dobili potrditev vsi nejeverni Tomaži. Preprosto moramo zaupati Jezusovim besedam »delajte dobro, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko« (Lk 6,35). Sliši se enostavno, a je po navadi vse prej kot lahko. »Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,14)
Veliko reklam oglašuje, da se bomo ob zaužitju določene jedi počutili kot v nebesih ali da je določen kraj pravi raj na Zemlji. Kaj so nebesa? Zagotovo nekaj dobrega, sem sklenila in iskala naprej. Na internetu nisem našla ničesar pametnega, zato sem spet odprla Sv. pismo in presenečeno ugotovila, da je v Knjigi vseh knjig pravzaprav podrobno razloženo, kako naj bi nebeško kraljestvo izgledalo, a z eno napako: vsi opisi so v prilikah. Zavzdihnila sem in skoraj že zaprla Sv. pismo, ko sem naletela na naslednje vrstice: »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« (Mt 13,13)
»Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (Mt 13,31-32)
»Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13,45-46)
»Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« (Mt13,33)
Sodni dan
Poskušam se spomniti, zakaj še nikoli nisem zares razmišljala o nebesih. Mogoče nisem imela časa. Mogoče se mi je do takrat zdelo še zelo daleč. Mogoče pa me je bilo strah. »Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« (Mt 5,26) Nebesa niso le stanje večne blaženosti in užitka, kot suhoparno navaja Wikipedija, ampak sito, ki loči slabo od dobrega. Prehod, ki nam omogoči presoditi, kaj je prav in kaj ne. Kdaj bo to, ne vemo, vemo pa, da »moramo biti pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujemo, bo prišel Sin človekov« (Mt 25,44). Če jutri zapustiš ta svet – boš lahko z mirnim srcem stopil pred Njega? Ali pa ti bo mogoče žal za nekatera dejanja, ki si jih storil?
Jutri verjetno še ne bo prišlo tako kmalu, zato imaš čas, da se opravičiš in popraviš svoje napake.
Jaz se ves čas trudim, on pa ...
Pri popravljanju napak se lahko kmalu ujamemo v zahrbtno past. Veliko lažje kot pometati pred svojim pragom je s prstom kazati na druge. »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« (Mt 7,2)
Zagotovo se spomniš prilike o delavcih v vinogradu, ki so na koncu dneva dobili enako plačilo, ne glede na čas prihoda, kar je šlo seveda v nos tistim, ki so delali že od jutra. A jim je gospodar odgovoril: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?« (Mt 20,15) Ne sodimo ljudje, ampak On. Božja pravila so drugačna od človeških, tega ne smemo pozabiti.
Bog je dober, zato je strah odveč
Bog je dober in nas ne bo nikoli zapustil. Mi smo tisti, ki se oddaljimo od njega. »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,8)
Smrti nas ne sme biti strah. Kot pravi Jezus: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« (Mt 10,28) Zakaj bi se oklepali poti, ko pa nas čaka Cilj?
No, kaj so potem nebesa?
Nebesa niso le počitniški apartmaji. Nebesa so cilj, ki nas spodbuja, da delamo dobro na Zemlji. »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26)
Katarina Šoln

Tomaž Akvinski za potrebe razlage o našem odnosu do greha in večnosti med sabo primerja grehe, ki jih ljudje počnemo. Za smrtni greh pravi, da gre za greh, ki povzroči takšne poškodbe, da vplivajo na sam temelj in zadanejo v samo načelo stvari. Za primer ponudi oko, ki ga uporabljamo za vid. Če v svoje oko zabijemo žebelj, je poškodba drugačna, kot če nam v oko prileti nekaj prahu. Žebelj oko uniči do tem mere, da nikoli več ne bo videlo svetlobe, in uniči pogled na Božjo lepoto.

Kdo izbere pekel?
Ko pogledamo na modernega človeka današnje dobe in njegov moderen odnos do življenja, ne zasledimo vprašanj ne o nebesih ne o smrti. To je posledica dejstva, da za modernega človeka ni greha in posledično tudi ne pekla. Govor o peklu in njegova prisotnost je nekaj, kar je sodobnemu človeku, ki se odmika od obstoja greha, tuje in moteče. Če že ne zanika njegove prisotnosti, pa jo vsaj potiska čim dlje od sebe. Če ni greha, potem se tudi z vprašanjem, kaj bo po smrti, če sem grešen, ni treba ukvarjati.

Kaj se zgodi po smrti
David Winter
Odgovore na pogosta vprašanja v zvezi s smrtjo lahko najdete tudi v knjigi Založbe Ognjišče Kaj se zgodi po smrti. Knjiga odgovarja na mnoga vprašanja, povezana s posmrtnim življenjem, in pokaže, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak išče odgovore o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve.

V četrtem razredu sem morala na poletnih tednih duhovnosti narisati nebesa, kot si jih predstavljam. Narisala sem nasmejane angele na oblakih z velikimi vejami v rokah pa Boga na udobnem stolu, ki sprejema vse, ki pridejo skozi velika vrata. Ta risba mi je zelo dragocena in jo hranim še danes. Zakaj? Zato, ker je tako preprosto otroška, z vero v nebesa in prepričanjem v lepoto, ki je tam. Toda z leti se je nekaj spremenilo. Začela so se pojavljati mnoga vprašanja, dvomi in tam v srednji šoli bi le s težavo narisala nebesa. Predvsem zato, ker sploh nisem verjela, da nebesa so. Težko je narisati nekaj, za kar sploh nisi prepričan, da obstaja. Lahko narišem travnik, ker ga vidim, lahko narišem nebo, ker vem, kakšno je, toda nebesa … Ali sploh obstajajo?
Navadno ob besedi nebesa takoj pomislimo na nek kraj, ki je visoko nad oblaki. Pred vrati stoji sv. Peter s ključi; tam prebivajo angeli in svetniki. Zame so bila nebesa ob tej razlagi nekaj nedosegljivega in niti ne najbolj privlačnega. Prav tako sem ob pogovoru z vrstniki lahko večkrat slišala, da si je nebesa izmislila Cerkev, da ta sploh ne obstajajo; če sem res tako zelo prepričana, naj jim to dokažem. Seveda so bili moji poizkusi bolj ali manj neuspešni.
Predstavljaj si, da ti tvoj najboljši prijatelj, ki te ima zelo rad, za rojstni dan obljubi čudovito darilo. Ne veš, kakšno je, veš le to, da bo. Zaupaš mu in verjameš, ker je tvoj prijatelj in mu veliko pomeniš. Komurkoli bi želel razložiti, kaj to je, bi to lahko storil le do neke mere, saj darila nisi še videl. Darilo je skrivnost. Tudi Bog, ki nas ima neizmerno rad, nam nebesa podarja kot velik dar. Ta dar ni samo za izbrance, ampak zate, zame, za tvojega prijatelja pa tudi za nekoga, ki ti ni najbolj pri srcu. Za vse. Res pa je, da se lahko svobodno odločamo, ali bomo to darilo sprejeli. Vsi namreč ob krstu prejmemo vstopnico za nebesa, od nas pa je odvisno, ali bomo res stopili na pot, ki pelje tja, ali bomo raje izbrali katero drugo.
Katekizem katoliške cerkve nas uči, da so nebesa stanje. Torej ne gre za kraj, ampak za stanje, ki je kot neskončen trenutek ljubezni. Si predstavljaš? Verjetno težko, kajti v današnjem svetu so greh, trpljenje, bolečina nekaj čisto vsakdanjega. Toda Bog obljublja, da bo v nebesih le ljubezen. Tam, kjer je ljubezen, pa je tudi veselje, sreča, mir … Večkrat lahko koga slišiš reči, da se je počutil kot v nebesih ali da je bil v sedmih nebesih. Navadno tako opisujemo trenutke z ljubljeno osebo, čudovite sončne vzhode, razgled na vrhu gore … In na nek način imamo prav, vse to je drobcen priokus nebes, ki čakajo na nas.
Sveti Frančišek Saleški je napisal tole misel: »Čas za iskanje Boga je to življenje. Čas, da Boga najdemo, je smrt. Čas, da Boga uživamo, je večnost.«
Da bi verjeli, da Bog res je, bi ga radi videli in to naj bi se zgodilo v nebesih. Toda pozabljamo, da lahko Boga na nek način vidimo že danes. Da se skriva v vsem, kar je ustvaril, v soncu, cvetlicah, človeku, v pesmi ... Da je vsa ta lepota njegova in da imamo v tem življenju nalogo, da to odkrijemo.
Naloga: Pomisli, kakšna bi lahko bila nebesa. Kako si jih predstavljaš ti? Kaj zate pomeni stanje popolne ljubezni in veselja? Si tega želiš? Kaj pa lahko storiš, da prideš tja?
Danijela Čibej

HITRA RAZLAGA

Kdo gre v nebesa?
Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo »takšnega, kakršen je« (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4) KKC 1023

Kakšen je namen vic?
Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. KKC 1030

Kdo gre v pekel?
Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), »večni ogenj«. KKC 1035
Ne moremo ljubiti Boga, če storimo velik greh zoper njega, zoper svojega bližnjega ali zoper samega sebe. Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje (prim. Mt 25,31-46). Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno Božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega.

ERJAVEC, Matej, Ognjišče (2015) 05, str. 98-103