Mladi in preizkušnja težke bolezni

Matic je bil zagrizen športnik. Treniral je nogomet, obiskoval fitnes, kolesaril in tekel. Pretekel je že Ljubljanski maraton. 21 kilometrov! Bil je med prvimi 15 tekači. Uf, je bil ponosen. Seveda ni verjel zdravnici, ki mu je povedala, da ima zametke cerebralne paralize. »Ne! To bo pomota!« Minilo je nekaj mesecev in Matic se je še naprej pretvarjal, da je vse O.K. A ni bilo. Danes, komaj leto dni po maratonu, se vse težje premika. Vsak fizični napor mu predstavlja ogromno breme. Matic je priklenjen na voziček.

ZDRAVJE KOT VREDNOTA?
Ob prehodu v novo leto smo si med seboj voščili srečno in zdravja polno leto. Pa smo to rekli kar tako, iz navade, ali smo mislili resno? Ali zdravje še cenimo kot vrednoto?
Ob vsesplošnem hitenju, v katerega smo danes ujeti, se zdravje ne zdi več vrednota. Mudi se nam v šolo. Učiti se moramo matematiko, ki jo pišemo v sredo. Naslednji dan moramo oddati seminarsko nalogo. Spet moramo paziti mlajšo sestrico. Na sprehod moramo peljati psa. In spet imamo toliko opravkov, da nam niti tabla z listki Naredi! ne pomaga več. Kje je šele kino ob koncu tedna, odhod na tekmo ter rojstni dan pri prijateljici. Ne, na bolezen pa res nimamo časa misliti.
Nato kar naenkrat, kdo ve od kod, pride bolezen. Nihče je ni povabil. Najavila se je sama. Nenapovedano. Prisilila nas je, da smo vsaj za nekaj dni odložili vsakdanje stvari in se osredotočili na naše zdravje. V postelji, pokriti z odejami, z vročino in bolečim grlom se kar naenkrat zavemo: zdravje ni samoumevno! Kaj če bi zboleli še za kakšno hujšo boleznijo, pomislimo.
Pogosto se zgodi, da se pomena določene stvari zavemo šele, ko le-te nimamo več. Žalostno, a resnično. Tudi zdravje pri tem ni izjema. Začnemo ga ceniti šele, ko zbolimo. Zanimivo je, da je leta 2012 kar 93 % Slovencev na prvo mesto med vrednotami postavilo zdravje. Pa način življenja, delo, prehranjevanje, ravnanje in tudi razvade res odražajo to?

MLADI IN BOLEZEN – KAKO SE SOOČAMO Z NJO?
Tilen počasi stopa po zasneženem pločniku. Temni se. Ustavi se na prehodu za pešce. Na poledeneli cesti komaj ujame ravnotežje. Njegov najboljši prijatelj Lan s tem ne bi imel težav. V drsanju je nepremagljiv. Spomni se, kako sta prejšnjo zimo igrala hokej na poledenelem ribniku … Tilen se ustavi pred onkološkim inštitutom. Drsna vrata se odprejo in že stopa po belem hodniku. Soba 2C. Vrata so bila odprta. V grlu ga stisne, ko zagleda bledega prijatelja. Naenkrat ne najde več pravih besed. Zdaj ga je tudi Lan zagledal. Tilen se nerodno nasmehne in stopi k bolniški postelji. »Saj bo, saj bo,« mu zamrmra in svoj pogled usmeri v tla. »Neumno! Seveda ne bo vse O.K., raka ima,« mu odmeva v mislih.
Kaj bi bolnemu prijatelju rekel ti?
V današnjem času smo obkroženi z novicami o mladih. Lepih. Uspešnih. Nihče ni bolan. Osamljen. Pozabljen. Mladih, ki so zboleli za hudo boleznijo, ne vidimo. Ali pa jih nočemo videti. A tudi oni so bili najstniki, s svojimi sanjami in iskricami v očeh. Bolezen jih je spremenila. Spremenile so se njihove vrednote. Nas to plaši? Se jih zato začnemo izogibati? Se raje pretvarjamo, da je vse v redu? V kulturi večne mladosti je pogovor o bolezni, staranju in minljivosti težko načeti. Veliko lažje je to temo odmisliti. Iz nje narediti tabu.
Kaj bi ob diagnozi rak naredil ti?

ZDRAVJE KOT POTROŠNIŠKA DOBRINA?
Oglasi nas prepričujejo, da bo s pomočjo najnovejše kreme iz čisto posebnih učinkovin naša koža postala gladka in sijoča. Tako bomo ostali lepi in mladi. Tako bomo očarale tistega simpatičnega fanta. Tako bomo osvojili tisto punco. Ja, to nam pripovedujejo oglasi. Da je treba biti vedno mlad, vesel, vihrav, poln energije.
Le kako odkriti formulo za večno mladost? So to posebne kreme, mogoče različna eterična olja in maske za obraz? Kaj pa (pretirana) skrb za vsako kalorijo, ki jo zaužijemo? Obsedenost s fitnesom in zdravo prehrano? Vse le zato, da ohranimo tako želeni mladostni videz. Zdi se, da se zelo bojimo staranja in bolezni – le zakaj?

ZAKAJ NAS JE STRAH BOLEČINE IN TRPLJENJA?
Že tisočletja nazaj so se v človeku izoblikovali obrambni mehanizmi, ki so mu omogočali, da si je zapomnil stvari ali dejanja, ki so mu povzročili bolečino. To mu je omogočilo, da se jim je ob naslednjem srečanju izognil oz. je naredil vse, da se bolečina ne bi ponovila. To mu je omogočilo preživetje v divjini. Kaj pa danes?
Ljudi je strah neznanega. In bolezen je nekaj, česar ne poznamo. Ne vemo, kako bo prizadela naše telo. Ne vemo, s kakšno bolečino se bomo morali spopasti. Še manj pa vemo, koliko smo sami močni, da bi se z njo soočili, jo sprejeli, premagali. Hkrati nas je strah, da se bomo morali soočiti s sabo, s svojo notranjostjo, s svojim življenjem, stvarmi, ki smo jih počeli in jih počnemo. Strah nas je obračuna s samim seboj. Strah nas je, kaj bodo drugi rekli, kako nas bodo gledali, sprejeli.

FAZE SOOČANJA Z BOLEZNIJO:
Da bi lahko pomagali bolnemu svojcu ali prijatelju, si pobližje oglejmo, kako so soočenje s težko in neozdravljivo boleznijo opisali psihologi. Oblikovali so pet faz.

Faza zanikanja
V prvi fazi soočenja z boleznijo je bolnik šokiran. Noče verjeti, to se njemu res ne more zgoditi! Ne verjame zdravnikom. Zagotovo so se zmotili. Na vse načine skuša najti drugačno razlago za bolezenske simptome.

Faza agresije
Začetnemu šoku sledi jeza. Zakaj ravno jaz? Bolnik jezo stresa nad zdravniki, pogosto se zaradi malenkosti spre z družinskimi člani. Jezen je na ves svet. Jezen je na Boga. Zakaj je dopustil, da zboli?!

Faza pogajanja
V tej kratki fazi se bolnik zave resnosti svoje bolezni in si poskuša na vse načine podaljšati življenje. Sprejme različna zdravljenja, ki jih je pred tem zavrnil. Postavlja si kratkoročne cilje, na primer: samo še do mature zdržim. Ko je ta mimo, si postavi nov cilj.

Faza depresije
Ko bolezen postaja močnejša, bolnik vedno več časa preživi v bolnišnici. Bolečina, pojemanje telesnih moči in vedno večja izčrpanost pri njem sprožijo občutek nemoči. Žalosten je in obupan, saj čuti, da mu življenje polzi iz rok. Njegove vrednote se spremenijo. Zdaj ve, kaj je v njegovem življenju resnično pomembno.

Faza sprejetja
V zadnji fazi se bolnik sprijazni z diagnozo. Ni ga več strah. Umiri se. Odhaja. Medtem ko je bolnik že popolnoma umirjen, so pogosto bolj prestrašeni njegovi svojci.

Tem petim fazam kristjani lahko dodamo duhovno dimenzijo. Pogledamo lahko na Jezusa, ki je prav tako šel skozi hude preizkušnje. Vzamemo ga lahko za zgled v njegovi drži. Sprejel je to, kar ga je čakalo, čeprav ni bilo lahko. Preizkušnjam lahko damo smisel, bolečino in trpljenje lahko objamemo in vzamemo za svoja ravno zaradi dejstva, da verjamemo v Boga, ki je v nas in nas je ustvaril.

BOLEZEN JE NOVA PRILOŽNOST …
… da spoznamo sebe in utrdimo svojo vero. Bolezen nam velikokrat postavi ogledalo. Želimo biti zdravi, vendar nismo za to pripravljeni ničesar narediti, dokler ni skoraj prepozno. Bolezen spremeni tok našega življenja. Je kot reka, ki poplavi in izbriše stare napake. Omogoči nam, da začnemo znova. Da spet postanemo nepopisan list. To doživijo predvsem tisti, ki so preboleli res hude bolezni in šli skozi težke preizkušnje. Občutek imajo, kot bi se ponovno rodili. Zato so na svoje življenje pripravljeni gledati drugače. Z osveženimi vrednotami in pogledom, usmerjenim v bistvene stvari. Tudi tisti, ki se morajo sprijazniti s kroničnimi boleznimi, ki jih bolezen spremlja od dneva diagnoze do konca življenja, se morajo soočiti z novo samopodobo in vplivom bolezni na njihovo socialno življenje. Veliko stvari se spremeni. Veliko vrednot se na novo vzpostavi.

KAJ JE V MOJEM ŽIVLJENJU ZARES POMEMBNO?
Tvoj čas je dragocen. Z njim ravnaj preudarno. Ne zapravljaj ga za stvari, ki ti povzročajo jezo in slabo voljo. Imej rad samega sebe, ne glede na to, da imaš nekaj kilogramov preveč ali se ti je na nosu pojavil nov mozolj. Edinstven si in neponovljiv. Smej se. Kot pravi latinski pregovor: »Če nimaš zdravnika, naj bodo tvoji zdravniki vedra duša, počitek in zmerno življenje.«
Svojega časa ne zapravljaj za ljudi, ki ti želijo slabo. Druži se s prijatelji, ki ti bodo ob težkih trenutkih stali ob strani. Delaj stvari, ki te osrečujejo. Težave naj ti predstavljajo izziv, ne breme. Vsako jutro začni z nasmehom.
Bodi hvaležen za vsak (zdrav) dan! Vsak konec je srečen. Če ni srečen, potem (še) ni konec.

ŠOLN, Katarina. ERJAVEC, Matej  (Glavna tema) Mladinska priloga. Ognjišče (2016) 2, str. 72-76.