Globalno segrevanje: miti in resnice

Naš svet se spreminja veliko hitreje, kot si predstavljamo. Naš svet je v nevarnosti. A skupaj še lahko najdemo rešitev. V tokratni temi meseca predstavljamo resnice in dejstva o globalnem segrevanju, o njegovih začetkih in možnih rešitvah v prihodnosti, o njegovih vzrokih in posledicah ter o tem, kaj lahko naredimo sami in kaj lahko naredimo skupaj ...

VEDNO TOPLEJE IN TOPLEJE = GLOBALNO SEGREVANJE
Topli pomladni žarki nam med sprehodom skoraj zagotovo pričarajo nasmeh na obraz in ob tem si je prav težko predstavljati, da lahko ima segrevanje ozračja tudi negativen prizvok. A danes globalna temperatura nezadržno raste, k čemur povečini pripomoremo mi, ljudje. Temu pojavu pravimo globalno segrevanje. Zadnja leta lahko njegove posledice vedno bolj občutimo tudi v našem vsakdanjem življenju …

TOPLO IN HLADNO ALI NEKAJ VMES?
V zemeljski zgodovini se je podnebje ves čas naravno spreminjalo. V času, ko so po Zemlji hodili dinozavri, je bilo v povprečju za 7 °C topleje kot danes. Med zadnjo ledeno dobo, pred 20.000 leti, pa je bila globalna temperatura za približno 6 °C nižja. Na prvi pogled se zdi, da je tudi današnje segrevanje ozračja zgolj posledica menjavanja ledenih in medledenih dob, a pomembna razlika se skriva v časovni skali. Medtem ko je v preteklosti za temperaturno spremembo nekaj stopinj preteklo več deset tisoč let, se je zdaj v dobrih 150 letih globalna temperatura dvignila za skoraj 1 °C. Mogoče ste ob tem podatku zamahnili z roko, češ da je to precej malo, a pozor: v naravi lahko imajo že čisto drobne temperaturne spremembe precej večje in daljnosežne učinke. To je odvisno tudi od kraja, kjer živimo. Suše in vročinski valovi na eni strani Zemlje ter močne padavine in poplave na drugi, porast gozdnih požarov in neurij, zelene zime – kar navadite se, vremenski pojavi postajajo vedno bolj nepredvidljivi in ekstremni.

KAKO SE JE VSE ZAČELO?
Še pred nekaj sto leti se ljudem ni niti sanjalo, kaj bi lahko pomenil pojem globalno segrevanje. Z industrijsko revolucijo pa so se stvari precej spremenile. V 18. stoletju so se pojavile prve tovarne, prej ročno delo so nadomestili stroji, in posledično so lahko v krajšem času izdelali precej več stvari. V tistem času so ljudje iznašli tudi več pomembnih izumov: od elektrike do parnih strojev in motorjev z notranjim izgorevanjem, ki so bili predhodniki kasnejših vlakov in avtomobilov. Tudi na področju medicine so nova odkritja, kot so cepljenje, razkuževanje in zdravila, precej dvignila zdravstveni standard prebivalstva. Zaradi boljših življenjskih pogojev se je število rojstev povečevalo, življenjska doba pa se je daljšala. Hkrati se je z vsem napredkom nezadržno večala tudi količina toplogrednih plinov v ozračju.
Danes živi na svetu vsaj osemkrat toliko ljudi, kot jih je živelo pred industrijsko revolucijo. Posledično je potreba po hrani in vodi vedno večja, proizvodnja oblačil raste, kar zahteva vse več kmetijskih površin in novih tovarn. Popolnoma logično je postalo, da so hiše priklopljene na elektriko in da si življenja brez gore električnih pripomočkov sploh ne znamo več predstavljati. Potrošniška miselnost nas spodbuja, da nakupujemo vedno nove in nove stvari, da se na počitnice odpravimo v eksotične kraje na drugi konec sveta in da »izkoristimo življenje, kot se da«. Hkrati pa si zatiskamo oči pred dejstvom, da s takim načinom življenja zelo močno obremenjujemo okolje z odpadki in ozračje s toplogrednimi plini – to pa danes nima več tako nedolžnih posledic.

IZZIVI V PRIHODNOSTI IN MOŽNE REŠITVE

Žuželke kot hrana? Zakaj pa ne!
Kaj ste danes jedli za kosilo? Meso je na našem jedilniku zelo pogosto živilo. A ravno mesna industrija je tista, ki precej onesnažuje okolje. Za pridelavo 1 kg govedine se v zrak izpusti tolikšna količina toplogrednih plinov, kot se jih porabi za pridelavo 27 kg leče ali 9 kg krompirja. Čeprav je pridelava mesa v primerjavi z rastlinsko hrano precej potratna, ga ljudje v svoji prehrani vseeno potrebujemo, saj je pomemben vir beljakovin. Nekateri strokovnjaki zato predlagajo, da bi nov vir beljakovin lahko postale žuželke. Črički, kobilice in ličinke hroščev mokarjev. Tudi v Sloveniji že prodajajo posebne beljakovinske ploščice iz žuželk. Hmm, ali bi poskusili?

Navpično kmetovanje
S povečanjem števila ljudi na Zemlji se povečuje tudi potreba po hrani. A ker je Zemljina površina omejena, potrebe po novih površinah za kmetovanje pa vedno večje, strokovnjaki iščejo nove rešitve. Ena izmed njih je navpično kmetovanje. To je način gojenja rastlin v zaprtih prostorih, podobno kot bi imeli večnadstropno toplo gredo. Rastline rastejo v loncih, v katere jim dodajajo vodo z minerali. Zaradi rasti v zaprtih prostorih bi bile rastline zavarovane pred škodljivci in neugodnimi vremenskimi pogoji, zato bi lahko bil pridelek večji. Tak način pridelave zelenjave bi bil primeren za mestna središča, saj ne zavzema veliko prostora, hkrati pa se tako precej zmanjša razdalja od ponudnika do trgovine, posledično je tudi manj izpustov toplogrednih plinov.

Umetna drevesa iz mahu
Rastline s fotosintezo iz zraka vežejo CO2. Večje kot so rastline, več CO2 lahko vežejo. A da novo drevo zraste do svoje polne velikosti, lahko preteče precej let. Zato so se znanstveniki domislili, da bi lahko v mestih postavili ogromne skulpture iz mahu, ki bi pomagale pri čiščenju zraka. Mah je tudi precej vpojen in lahko zadrži vodo, ko dežuje, zato takih »dreves« ne bi bilo treba pogosto zalivati.

Vesoljski senčnik
Ena izmed precej nenavadnih idej je tudi postavitev vesoljskega senčnika, ki bi delno omejil prehajanje sončne svetlobe do Zemlje in s tem zmanjšal segrevanje ozračja. To bi lahko dosegli s postavitvijo ogromnih tankih ogledal, ki bi delovala kot sončne celice. Na tak način bi zagotovili senčenje, hkrati pa še proizvodnjo električne energije. A realizacija česa podobnega se verjetno še ne bo zgodila tako kmalu.

Nanobot, ki v morju veže CO₂
Tudi v morju se kopiči veliko CO₂. Pred kratkim so znanstveniki razvili majhnega robota, nanobota, ki lahko iz morske vode odstrani tudi do 88 % CO2. V robotku se CO2 pretvori v trden material, ki nato potone na morsko dno. Mogoče pa lahko taka rešitev nekoč pripomore k manjši količini CO2 v morju?

Še drugi viri energije?
Za proizvodnjo elektrike potrebujemo energijo. Ker sežig fosilnih goriv močno onesnažuje okolje, hkrati pa njihov vir ni neomejen, se vedno več pozornosti namenja zelenim virom energije: vetrni, hidro, sončni in geotermalni energiji ter moči plimovanja. Ponekod po svetu pa imajo celo nogometna igrišča, ki pretvarjajo gibanje nogometašev v energijo za razsvetljavo igrišča.

KAJ LAHKO SAMI NAREDIMO ZA BOLJŠO PRIHODNOST?
Vsak od nas lahko pripomore k ohranitvi našega planeta. Zato smo za vas pripravili nekaj praktičnih nasvetov. Začnete lahko že danes.

• Prevoz v šolo in službo: če je le mogoče, pojdite peš ali s kolesom. Tako ne boste le omejili izpustov toplogrednih plinov, ampak boste poskrbeli še za vsakodnevno rekreacijo.
  
  
• Prehrana: nakupujte lokalno sadje in zelenjavo. Med transportom iz oddaljenih krajev se v zrak namreč izloči veliko toplogrednih plinov. K čistejšemu okolju pa lahko pripomore tudi zmernejše uživanje mesa, saj živinorejske farme izločijo veliko CO2.
  
  
• Kupovanje: dobro premislite, predno kupite novo stvar. Morda poskusite pred nakupom popraviti stvari, ki jih že imate doma, ali jih predelati v kaj drugega.
  
  
• Počitnice v eksotičnih krajih: omejite svoja potovanja z letali – triurni polet izpusti v zrak 1 tono toplogrednih plinov na potnika. To je toliko, kot bi imeli svoj računalnik nepretrgoma prižgan deset let! Tudi v Sloveniji so lepi kotički za preživljanje dopusta.
  
  
• Gospodinjstvo: bodite varčni pri porabi elektrike. Ugašajte luči in izklapljajte aparate, ki jih ne potrebujete. Razmislite o uporabi obnovljivih virov energije.
  
  
• Posadite drevo: rastline vežejo CO2 iz zraka in ga med fotosintezo porabijo za sintezo sladkorjev. Tako rastline preprečijo, da bi CO2 ostal v zraku in deloval kot toplogredni plin. Hkrati pa vam bo drevo nudilo prijetno senco med poletno vročino.

VPRAŠANJE ZA PREMISLEK
V kakšnem svetu bi radi živeli in kakšen svet boste zapustili svojim vnukom?

HVALJEN, MOJ GOSPOD
Globalno segrevanje je le en derivat našega mačehovskega odnosa do narave. V svoji okrožnici Hvaljen, moj Gospod (Laudato si), papež Frančišek močno opozarja na skrben odnos do okolja. Spomni, da je Zemlja naša sestra, »ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji«. Hkrati pa nam »prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem«. Pri tem se naveže na prikupnega in spodbudnega vzornika sv. Frančiška Asiškega, ki je zares čutil z vsem živim in neživim. Slednji je ne le ljudi, ampak tudi živali in vremenske pojave, naslavljal s sestro in bratom. Papež nam želi privzgojiti podoben čut: da bi tudi sami vzljubili naravo.
Čeprav se sliši duhovnost Asiškega zelo poetična, pa ni papež nič kaj poetičen pri analizi trenutnega stanja. Ugotavlja, da se omenjena sestra – narava – danes »pritožuje zaradi zla, ki ji ga povzročamo z neodgovorno rabo in zlorabo dobrin, s katerimi jo je obdaril Bog«. Papež opozarja, da smo rasli »z mislijo, da smo njeni lastniki in gospodarji ter da nam je dovoljeno njeno ropanje«. Gre za to, da človek ruši rajsko srečo in dobrine, ki nam jih Bog podarja. To danes vidimo ob že omenjenem dvigu temperature zaradi industrijske revolucije, ekstenzivne živinoreje in ob potrošniški miselnosti, ki kopiči vedno več odpadkov. Ta malomarnost, pri kateri sodelujemo vsi, nas je pripeljala do ekološke krize, ki jo je pravilno ocenil že papež Pavel VI. Šlo naj bi za »nepričakovano posledico« nenadzorovanega človekovega delovanja. S takšnim delovanjem tvegamo, da ne bomo uničili le Zemlje, ampak tudi nas same, saj smo od nje odvisni.

GOSPODOVANJE KOT ODGOVORNOST
Na to opozarjajo tudi novejši teologi – denimo Martin M. Lintner –, ki se zavzemajo, da bi človek previdneje posegal v stvarstvo. Bog je ob stvarjenju človeku v raju resda velel, naj stvarstvu gospoduje (1 Mz 1,28), vendar je gospodovanje izraženo bolj kot naloga in dolžnost. Danes pa ljudje ta privilegij gospodovanja večkrat dojemamo povsem izkrivljeno. To, da smo krona stvarstva, še ne pomeni, da lahko delamo z okoljem, kot želimo – »saj je vse drugo tako ali tako manj vredno od nas«. Ljudje smo ustvarjeni po Božji podobi, kar pomeni, da je Bog človeka v raju ustvaril takšnega, kot je On sam. Podelil mu je svobodo. Vendar človekova bogopodobnost ni le v naši (brezmejni) uporabi te svobode. Ljudje moramo biti tudi odgovorni za svoja dejanja, ki imajo posledice v celotnem stvarstvu. Človek je dolžan s svojim razumom prepoznavati Božji načrt, ki zadeva celotno stvarstvo, in ne le človekovih ozkih ciljev.
Večina nas je resda nemočnih in ne moremo vplivati na strukturne vzroke slabega delovanja v svetovnem gospodarstvu. Pa vendar lahko vsak spreminja sebe. Naravno okolje je prizadeto tudi zaradi neodgovornega ravnanja vsakega gospodinjstva: zaradi prevelike uporabe avtomobilov, plastike, elektrike ... To pa vsekakor je v naši moči. Benedikt XVI. zatrdi, da je tako naravno kot družbeno okolje ranjeno. Skupni imenovalec je namreč prepričanje, da ni nespornih resnic, ki bi vodile naše življenje. Tako človekova svoboda danes nima (več) meja. Pozabljamo, da »človek ni samo svoboda, ki bi se ustvarjala sama«. Stvarstvo bo torej prizadeto, dokler bomo sebe dojemali kot »zadnjo instanco, ki vse pojmuje kot svojo last«.
Papež z okrožnico računa na vse nas – verne in neverne –, saj je vsem »zemlja naša sestra«. Vsi – predvsem pa kristjani – se moramo navzeti pravega gospodovanja. Tistega v Jezusovem pomenu: »Kdor hoče biti prvi med vami, naj bo vsem služabnik« (Mr 10,46). Tako moramo postati – ne le sočloveku, ampak vsemu stvarstvu – služabniki. Takšne perspektive nas uči Frančišek Asiški. Z njim bomo zopet vzpostaviti harmonijo na Zemlji, da bo zopet postala vsaj približek raja – približek tistega, kar z grehom gospodovalnega lomastenja vsak dan podiramo. Zato že odvrzimo svoje večvrednostne komplekse! Kot Frančišek začnimo živeti »v preprostem in čudovitem sozvočju z Bogom, z ljudmi, z naravo in s samim seboj«. Šele takrat se bo tudi v nas vse »do zadnjega vlakna neločljivo prepletala skrb za naravo, pravičnost do revežev, vpetost v družbo in notranji mir«. To je (bilo) življenje Asiškega. In takšen lifestlye predlaga papež tudi nam, če želimo ohraniti svet in sebe – ter dojemati vse kot neizmeren dar.

ŠOLN, Katarina in MEVEC, Janez (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2021) 4, str. 53-57.