Ne zamudi svojega življenja

Gotovo ste že kdaj posodili denar in čakali na vračilo ... Zamuda pri vračilu 30 evrov še ni takšna težava. Kaj pa če oseba 30 minut zamudi na dogovorjeno kavo? Kako in kdo ti bo povrnil tvoj izgubljeni čas? Naj se zamudnik še tako trudi z opravičilom, ti pa s povzdigovanjem glasu – izgubljenega časa se ne da vrniti. Ko pa sami sebi dopustimo, da zamujamo življenje, je katastrofa izgube še toliko hujša. Zato ne zamudi letošnjega postnega časa.

Ne zamudi01a V naši dobi je veliko parazitov, ki nas požirajo. Bodisi smo aktivni z več hobiji, ekrani ali pa se poslužujemo brezplodnih debat. Parazit tvojega časa je nekaj, kar ti vzame pozornost. Tako ti kmalu zmanjka časa, da bi prišel v stik s samim seboj.

ZAMUJATI

Dolgo časa si pred tem zatiskamo oči, ko vendarle sprevidimo svojo zmoto, pa spoznamo, kaj je pravo bistvo življenja. In k temu nas usmerja tudi postni čas.
Spokorniške discipline seveda niso cilj, jih pa potrebujemo, da naravnamo »naše noge na pot miru« in se v naši smrtni senci damo razsvetliti (Lk 1,79) v koristni porabi časa. S tem bo tudi prišlo tisto izobilje, zaradi katerega je Jezus prišel, da bi nam ga podaril (Jn 10,10). Navrzimo le aktualen primer preventivnih koronaukrepov, zaradi katerih se je zdesetkal čas naših prostočasnih dejavnosti in (p)raznega veseljačenja. Je pa vprašanje, s čim smo zapolnili ta čas. Ali ga morda ne zapravljamo preveč za kr neki?

IZPUSTITI IGRO (ŽIVLJENJA)
Glagol »izpustiti« se je v 17. stoletju uporabljal tudi pri igri s kartami. Vzklik »Naprej!« je bil za soigralce jasen znak, da so oni na potezi. Še danes pri kartah in v življenju s to izjavo (tiho) potrdim in celo dovolim, da igra (življenja) teče naprej in mimo mene. Dokler gre le za kartanje, je sicer dokaj vseeno, kako se odločimo. Ne zamudi02

Če pa s svojimi dejanji – in besedami – posredno govorimo »Naprej!«, pa to nikakor ni dobro. Tako pri taroku kot v življenju se (skoraj) zmeraj izkaže, da je bogato nagrajen tisti, ki si upa – četudi nima ravno najboljših okoliščin.

ČAKANJE NA IDEALNI DOBITEK
»Kako naj bi bil svet urejen?« se večkrat zalotimo, ko krožimo okoli raznih vizij. S takšnim sanjarjenjem ni sicer nič narobe, dokler gre za enkraten dogodek. To se ti zgodi med vožnjo z avtobusom ali pa v tistih debatah, ko rešujemo svet 🙂 Problematično pa postaja, ko se začnem tako tudi vesti in verjeti tem sanjarijam. Takrat postanem nesposoben za akcijo, saj se »itak ne bo nič spremenilo«, »itak je svet že zavožen …«. Ne zamudi03

Z nerealnimi sanjarijami se zavijem v pasivnost, ker »sem obupal nad svetom in nad svojo filozofijo življenja«. A me Sirah kaj hitro spodbode in spodbudi: »Brez obotavljanja se vrni h Gospodu in ne zavlačuj iz dneva v dan« (5,7).

POST KOT ODPOVED IDEALIZIRANJU
Post je priložnost, da svoje življenje naravnamo na prave tirnice. Da nehamo slediti svojim (nerealnim) sanjam. Da nehamo letati s cveta na cvet in poskušati vedno nekaj novega. V takšnem poskušanju novitet namreč upamo, da bomo vendarle odkrili deželico, kjer se cedita mleko in med. Takšna idealna deželica gotovo ne obstaja, zatrjuje benediktinec Anselm Grün. »Ne morem najti varnosti in svobode in širjave v enem.« Vedno bo kakšna stvar, ki bo oteževala gotovost. Velikokrat želimo preizkusiti marsikaj, če ne že kar vseh možnosti, ki so trenutno na obzorju. Vendar se ne znamo dokončno odločiti – za stabilnost. Neki mistik pravi, da vsaka pot vodi skozi ožino – in le če si upamo iti skoznjo, se nam bo odprla širjava. Mnogi se te ožine ustrašijo. Njihovo življenje se tako nikoli ne razširi. Ne zamudi04

DUHOVNI BOJ
»Nadenite si celotno
Božjo bojno opremo,
da se boste mogli upirati
hudičevim zvijačam.«
Ef 6,11
Eden izmed osnovnih postnih aksiomov je, da je duhovni boj – in posledično hudič – prisoten tudi danes. Ni bil le z Jezusom v puščavi. V vsakem divja duhovna vojna z enim samim vprašanjem: »Boš sledil Bogu ali hudiču?« Vsak od nas daje na to vprašanje odgovor s svojim življenjem, pa če se tega zaveda ali ne. Vemo pa, da ne moremo sedeti na dveh stolih. »Ne morete služiti Bogu in mamonu« (Mt 6,24).

Papež Frančišek s povabilom v poslanici mladim:

Gotovo boš enega bolj ljubil in/ali celo drugega sovražil.
Duhovni boj se v nas bije tudi z zamenjavo kesanja in krivde. Poslanstvo hudiča je, da nas najprej vabi v greh, ko pa grešimo, nam trka na vest: »Nisi vreden Božje ljubezni.« Čista shizofrenost! Zato je zanj popolnoma ustrezno grško poimenovanje diabolos – tisti, ki deli. Bog pa nas vabi, da se kesamo svojih prestopkov. Kesanje nas vodi k spovedi. Po njej so grehi izbrisani – ni jih več in Bog nas ne obtožuje, čeprav ve, da smo določeni greh naredili še stotič.

VSTANI IN HODI! DRZNI SI ŽIVETI!
V Markovem evangeliju se srečamo z zgodbo o ozdravljenju hromega, ki ga spustijo skozi streho. »Odpuščeni so ti grehi,« mu pravi Jezus. Sedaj pa »vstani, vzemi svojo posteljo in pojdi domov« (Mr 2). Kaj se pravzaprav skriva za ohromelostjo tega človeka? Grün odgovarja, da si je hromi naložil krivdo in tako zamudil življenje. Samoobtoževanje lahko gre celo tako daleč, da si iz čistega perfekcionizma – iz strahu da bi storil napako – ne upam storiti niti koraka več. Vsaka postelja se spremeni v grob, če iz nje ne vstanemo. Tako postanemo pasivni – dobimo duhovne preležanine. Tišini groba podelimo prednost pred izzivi vsakdanjika. Iz postelje namreč lahko vse odlično opazujemo. In vemo vse najbolje. Seveda le v teoriji.
Jezus pa nam kaže drugo pot. Ko reče hromemu, naj vstane in vzame svojo posteljo, hoče, da gre v življenje in se bori naprej. Vstani, zapusti varnost svoje postelje in si drzni živeti. Le tako v razmerju do svojih strahov izidemo kot zmagovalci. Postelja je pri tem podoba naših osebnih blokad, zavor in negotovosti. Vse to je treba vsak dan sprejeti kot križ in ga nositi, hkrati pa se truditi, da se spremenimo. Brez truda se namreč prav nič ne premakne. Nikakor pa ne gre vse po maslu. Kdor zapusti udobje svoje postelje, je lahko v vsakem trenutku ranjen in premagan. Vedno se sicer lahko umakneš nazaj – če nočeš izgubiti, vendar z umikom nikoli ne moreš zmagati.

USTVARJALNOST
Razjasnimo morebiten nesporazum. Ne zamudi08

Post ni tako pust 🙂 Lahko pa to postane z napačnim razumevanjem. Postane nasproten svojemu namenu in posledično nezanimiv. Večkrat se ga (napačno) razlaga kot nekakšno poduhovljenje. Po drugi strani pa dobimo asociacijo odpovedovanja. Ne! Post ni 40 dni pasivnosti in zamujanja svojega življenja. Grün razlaga, da »prezgodaj stremeti v nebo in preskočiti zemeljsko nikogar ne vodi v življenje, ampak je beg pred njim«.
Poleg odpovedi – za katere je seveda prav, da si jih naložimo – pomeni post tudi spodbudo k ustvarjalnosti. Veliki psiholog Carl Gustav Jung pravi, da bi moral človek »v prvi polovici življenja razviti močan ego«. Vendar pri tem ni mišljen tisti ego (jaz), ki diši po egoizmu. Jung ima v mislih ego, ki »se bori za življenje, ki se uveljavlja in želi v življenju nekaj doseči«. Gre torej za pot osebne rasti.
Jezus prihaja in te želi ozdraviti prav tam, kjer najbolj boli. Da pa do tega duhovnega zdravljenja lahko pride, si je treba priznati svoje slabe plati in s pomočjo odpovedi – ki v nas spodbujajo disciplino – zapustiti starega človeka s slabimi navadami. Post je torej predvsem soočenje s konkretnostjo življenja. Soočiti se »z lastno agresivnostjo, spolnostjo in lastnimi strastmi. Šele tako bomo lahko prinašali duhovne sadove,« še zatrdi Grün.

Če torej mislimo, da je treba le štancati zdržke in ostale spokorne discipline, se motimo. Primera za to sta Exodus 90 in Fiat 90 – dva čudovita programa duhovne rasti pred veliko nočjo. Vendar se lahko spremenita v veliko zablodo, če nam je bistvo le program sam. Če pristanemo na to, smo »pripadniki elitne duhovnosti, ki iščemo samega sebe, namesto da bi odkrivali in dali prostor drugemu« in Drugemu (Bogu), pa zatrdi psihologinja Kathrin Asper. Ne zamudi06

DOBER IN SLAB EGO
Zgoraj smo uporabili besedo ego, ki jo navadno enačimo z nečim slabim. Naša prva asociacija ob besedi ego je verjetno egoizem. Seveda je asociacija pravilna, opozoriti pa je treba, da ego ni nujno slab. Poznamo slab, pa tudi dober ego. Povedano drugače: obstaja dobra in slaba ljubezen do sebe. Dobra ljubezen se nam zgodi takrat, ko sebe izpustimo. Ali kot zatrdi Grün: »Pozabiti nase je cilj vsake kontemplacije.« O tem govori tudi Jezus: Kdor želi rešiti svoje življenje, ga bo izgubil. Kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel ... Ne zamudi05

Kontemplacija in nasploh vsa molitev pa postane toksična, ko jo »izvajamo« zaradi dejstva, da se nismo pripravljeni soočiti z lastnim življenjem, še zatrdi Grün. In tu nastopi slaba – patološka – ljubezen. Tisto, kar navadno poimenujemo z izrazom ego. Denimo: »Anja je pa en velik ego.« Ta se izraža v pretirani naravnanosti nase. Kot pravi psiholog Kernberg: »Egostični – narcistični – človek ne more pozabiti nase in sam sebe vedno postavlja na prvo mesto.« Vemo, da se kdaj pa kdaj moramo postaviti na prvo mesto in poskrbeti za svoje zdravje. Vendar pa skušajmo povabiti k sebi tudi drugega in mu dati prostor v svojih mislih, besedah in dejanjih.

VDANOST: BITI V TOKU
Alternativa prej omenjenim stanjem zasanjanosti, idealiziranju, ohromelosti, perfekcionizmu in narcističnemu postopanju je pokorščina in vdanost. Madžarski psiholog Mihaly Csikszentmihayli pa je to razložil kot stanje človeka, ki doživi srečo le takrat, kadar je »v toku«. Tok je druga beseda za predanost. Biti v toku – biti predan – se torej zgodi, ko se nečesa lotim s predanostjo, zanosom, energijo. Takrat s svojim navdušenjem pozabim nase (na svoje egoistične potrebe, želje, podobo idealnega sveta …). Izpustim torej sebe. Sem popolnoma predan, na razpolago dejavnosti ali osebi, ki je trenutno položena predme. Ko bomo tako delali, ne bomo več daleč od Božjega kraljestva …

ZA POPOTNICO
Post je torej veliko več od tistega petkovega zdržka od mesa. Tudi ni le akcija tipa: »40 dni brez« nečesa. Post je namenjen ustvarjalnosti v naši osebnostni in duhovni rasti. Vse v našem življenju tvori celoto. Skrb za dober odnos do telesa, disciplina v duhovnosti in brzdanje svojih čustev pripomore h kvalitetnejšemu življenju, ki si ga želimo. Že sv. Benedikt je trdil, da delo in molitev hodita z roko v roki. »Na obeh področjih je bistveno, da se osvobajamo ega. Prepustiti se Bogu in prepustiti se delu gre v isto smer. Prepustim se, da pozabim (le) nase.« Naj bomo v tem postnem času odprti za osebnostno preobrazbo in tako konkretno odgovarjamo Jezusu na njegovo veselo oznanilo (kar je evangelij), ki pravi: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15)

NAUK OLIMPIJSKEGA OGNJA
Ne zamudi07 Ob spremljanju naših športnih asov nam dajo misliti. Z dobro poglobitvijo v športnikovo pot nam ledeni kri. Vrhunski športniki nam lahko približajo post, čeprav se nam ne zdi ravno moderen. In čeprav vidimo le kolajne in stopničke ... Za vsem tem stoji velika askeza. Koliko treningov je bilo potrebnih? Kolikšna bi bila pavšalna ocena pokurjenih kalorij? Čemu vsemu so se morali odpovedati? Janja Garnbret se je nekoč le namuznila, ko sva po nekem intervjuju za našo revijo debatirala o skalnem plezanju. »Ja, rada grem v skalo ... A le med božičnim odklopom, sicer pa časa ni ...« Dan vrhunskega športnika je do potankosti sestavljen za nekaj mesecev vnaprej. Za odstopanje ni veliko prostora. Ne moreš popivati že četrte kave v tem tednu in iti jutri na morje. Ali pa kar tako po navdihu dodati ta ali oni konjiček ... Ko damo na sito svoje življenje, ugotovimo, da imamo pravi all inclusive paket. Ko se nečemu odpovemo za pičlih 40 dni, pa to razglašamo, kot da bi bili narodni heroji 🙂
Športniki pa so nam zgled še v nečem. Naj to ponazorim z naslednjo šalo, ki ulovi dva kolega. »Razmišljam, da bi kupil nov avto,« reče prvi. »Pa si to lahko privoščiš?« ga resno vpraša kolega. »Seveda. Razmišljanje me nič ne stane.« 🙂 Pomembna so torej naša dejanja, naša izvedba. Prazno besedičenje in lepe sanjarije nam ne pomagajo k spremembi. Tako kot je športnik sam na startni poziciji, smo sami tudi mi – v ringu življenja. Ne, ne moremo se zanašati in se zgledovati po drugih, saj je življenje naše in le eno. Zato pošteno zavihajmo rokave in pojdimo izzivom naproti! Enkrat bomo bolj uspešni in bomo prišli na stopničke, spet drugič pa bomo zasedli 15. mesto. Ali – kar je še huje – neslavno 4. mesto. Vse te uvrstitve različnega kova nas vodijo v boljšo različico samega sebe. To je znal mojstrsko ubesediti alpinist Zaplotnik v svoji – sedaj že ponarodeli – krilatici: »Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel, kdor pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.« Vendar ni Nejc povedal nič novega, naša zlata medalja nas čaka ob koncu življenja v nebesih. Vse parabole uspehov pa nas vodijo do nje.

MEVEC, Janez. Ne zamudi svojega življenja. (Glavna tema). Mladinska priloga. Ognjišče (2022) 3, str. 52-56.
več v knjigi: Anselm Grün: Ne zamujaj svojega življenja in v knjižici Ne zamudi svojega življenja - žepni seminar

Ne zamudi svojega življenja

Zajemi vsak dan