Post skozi čas

ZAMETKI V STARI ZAVEZI
Postne vaje najdemo že v času Stare zaveze: v judovski in grško-rimski kulturi. Judje so sprva poznali le en dan posta; to je bil veliki jom kipur – spravni dan. Veljal je za najpomembnejši praznik in najsvetejši judovski dan. Praznovanje se še danes obeležuje s postenjem, ki traja 25 ur. Delo je v tem času prepovedano. Post je imel močan notranji pomen kesanja, notranjega spreobrnjenja in sprave z Bogom, saj so se Judje kesali za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Veliki spravni dan je podrobno opisan v Levitiku (3 Mz 16). Zatem so se uveljavili še drugi postni dnevi, in sicer v spomin na babilonsko suženjstvo, žalovanje za porušenim templjem, obleganje Jeruzalema. V Novi zavezi se praznik dojema z novim pomenom. Kristus kot odrešenik za vselej preda sebe kot žrtev v odkup grehov vseh ljudi.

»Zakaj se postimo,
ti pa tega ne vidiš,
pokorimo svojo dušo,
ti pa tega ne veš?«
(Iz 58,3)

ČAS PREROKOV
V času prerokov – predvsem Jeremija in Izaija – se je post začel formalizirati, kar pa Bogu ni bilo všeč. Preroka opominjata ljudstvo in mu v imenu Boga oporekata. »Če se postijo, ne slišim njih vpitja: če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji« (Jer 14,12). Post, katerega osnovni namen je družbena pravičnost, kesanje in sprava z Bogom, je postal sam sebi namen, in kot pravi Jože Vogrin, tu tiči tudi razlog, da se Gospod ne zmeni zanj.
V tem času prerokov so Judje post razumeli na tri načine: kot znak pobožnosti, kot rotečo prošnjo Bogu in da so podkrepili svojo molitev, pa tudi kot žalovanje oz. spravno dejanje ter pokoro.
Post kot znak pobožnosti
Judje so poznali tudi nezapovedan post. Postili so se v znak pobožnosti, da bi se pripravili na srečanje z Bogom in se pred tem bolj odprli za Božje razodetje. Takšen je bil post Mojzesa, preden je na gori prejel plošči z zapovedmi (2 Mz 34). Podobno se je postil Elija pred srečanjem z Bogom na gori Horeb (1 Kr 19,8) ter Danijel pred svojimi videnji (Dan 9,3).
Post kot prošnja
Izraelci so dojemali post tudi kot prošnjo Bogu. To zasledimo pri Davidu, ko je prosil za sinovo življenje (2 Sam 12). S podobnim namenom so se postili tudi v Ninivah, kjer je prerok Jona zaukazal, naj se ljudstvo posti v upanju, da jih Bog ne bo pogubil.
Post kot žalovanje
Post je dojet tudi kot žalovanje in pokora. Tako so se zaradi žalosti ob Savlovi smrti postili prebivalci Jabéš Gileáda (1 Sam 31; 1 Krn 10) pa tudi David (2 Sam 1).

NOVA ZAVEZA
V Jezusovem času so se Judje v znamenje spokornosti postili ob ponedeljkih in četrtkih. To lahko zasledimo tudi v Lukovem evangeliju, kjer se farizej hvali, kako se redno posti dvakrat na teden (Lk 18,12). Takšno prakso postenja dvakrat v tednu prevzame tudi zgodnja Cerkev, pri tem pa se zavestno loči od judovstva, tako da izbere druge dni. V spominjanju na Jezusovo aretacijo in križanje si zato kot postna dneva izbere sredo ter petek. Gotovo je vsak že slišal tudi za post ob sobotah kot pripravo na nedeljo. Ta dan je razširjen še danes predvsem na zahodu, na vzhodu in v Španiji pa imajo za postni dan poleg srede in petka tudi ponedeljek.

Drugačnost posta
V Novi zavezi je odnos do posta drugačen od tistega, ki ga srečamo v Stari zavezi. Post je v Novi zavezi omenjen sedemkrat. Vsi trije sinoptični evangeliji poročajo, kako se je Jezus postil v puščavi pred javnim delovanjem (Mr 1,12-13; Mt 4,1-11; Lk 4,1-13). Prav tako trikrat beremo o nepotrebnosti posta za učence (denimo v Mr 2,18-20), dokler je Jezus med njimi. Na enem mestu pa so podana navodila za post. Gre za dejstvo, da je z Jezusovim prihodom post presežen. Hkrati s tem pa, kljub temu da ni več nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu (Rim 8,1), greh in smrt (še) ostajata. Kristusov prihod še ni dokončen. Dokler torej Kristus z vnovičnim prihodom ne uniči greha in smrti, bo post še kako potreben.

ZGODNJA CERKEV
Kristjani naj bi post dojemali kot pomemben dejavnik spokornih drž prve Cerkve. V povezavi z molitvijo se poudarjata obrnitev k Bogu in zdravilen značaj posta (Didahe 7,4). Najprej so se postili katehumeni pred prejemom prvega zakramenta. Post je bil pogoj za ponovno vključitev v skupnost ob pokori za velike grehe. Kmalu zatem pa se preprosto ljudstvo priključi katehumenom in se tudi samo s postom pripravlja na veliko noč. Najprej le nekaj dni, na prehodu v 4. stoletje pa se že izoblikuje dolžina 40 dni. V dnevih pred veliko nočjo so se vzdržali vsakršne hrane. Ob sredah in petkih niso jedli do devete, tj. do 15. ure. Sv. Benedikt je tu še radikalnejši: ne je do večera. Drugi menihi jedo le vsak drugi dan. Spet tretji so se postili bolj ali manj med tednom, jedli pa v soboto in nedeljo.

Nagovori nas lahko sv. Bazilij Veliki, ki velja za očeta vzhodnega meništva. Zagovarja, da je post močno zdravilo za greh: »Zdravnik vam je dal močno sredstvo proti grehu. Z močnimi zdravili se lahko znebimo nadležnih črvov, ki živijo v drobovju otrok. Postenje tako posega v globine duše, da bi ubilo greh. Resnično je primerno, da ga imenujemo s tem častnim medicinskim nazivom.«

CERKVENO UČITELJSTVO
Papež Kalist II. spodbuja postne vaje vernega ljudstva. Uvede kvatrni post. Šlo je za sobotni post štirikrat na leto – poleg pomladnega posta pred veliko nočjo še trikrat v letu. V homilijah sv. Leona Velikega beremo, da je bil cilj jesenskega posta zahvaljevanje Bogu za vse pridelke in sadove svojega dela. Ob tem se ni smelo pozabiti na reveže. Danes bi to umestili v cerkveni koledar nekam ob bok zahvalne nedelje.
Čeprav so se določila skozi čas spreminjala, je bil post ves čas spomin na Jezusovo življenje in vstajenje, zaznamovan s pokoro, poglobljeno molitvijo, dobrimi deli in odrekanjem posvetnim stvarem.

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.