Biti Slovenec, ko Slovenija ni več tvoj dom

Junij je ravno pravi mesec za to, da več pozornosti namenimo naši narodni pripadnosti. Pa ne le zato, ker je v teh dneh Slovenija tako pomladno čudovita, prekrita s pisano paleto cvetlic. V mislih imam predvsem dan državnosti, ki ga praznujemo 25. junija. Ali ga znaš ločiti od dneva samostojnosti in enotnosti? Če je samostojnost povezana z zgodovinsko odločitvijo Slovencev, da želijo svojo lastno državo, dan državnosti obeležuje spomin na dan, ko je Slovenija tudi formalno postala neodvisna. To je njen rojstni dan!

SLOVENCI IZVEN SLOVENIJE
Slovenci živimo v Sloveniji, vendar ne le znotraj njenih meja. Tisti, ki prebivajo v sosednjih državah, se imenujejo zamejski Slovenci. S Slovenijo so pogosto tesno povezani, v državi bivanja pa imajo tudi posebne pravice. Potem pa so tu še tisti Slovenci, ki so zaradi najrazličnejših razlogov (najpogosteje političnih ali gospodarskih, pa tudi ljubezen igra svojo vlogo pri tovrstnih odločitvah) zapustili Slovenijo in se naselili po svetu. Te imenujemo slovenski izseljenci.
Prav slednji so mi pomagali pri pripravi tega prispevka. Zakaj bi o Sloveniji spraševala tiste, ki so jo zapustili, se morda sprašuješ. Odgovor je zelo enostaven: si že kdaj opazil, da začneš kakšno osebo ali stvar ceniti šele takrat, ko ostaneš brez nje? Na primer, kako ti zdravje ne pomeni prav nič posebnega, dokler ne obležiš v postelji z visoko vročino. Takrat pa kar naenkrat postane tvoja največja vrednota! Podobno tudi marsikdo, ki zapusti slovensko zemljo, takrat na poseben način občuti, kaj je izgubil. In prav zato so lahko njegove besede odličen opomnik tistim, ki Slovenijo jemljejo za samoumevno. Razmišljanje teh ljudi, ki gledajo na Slovenijo iz daljave, je lahko koristno za vse nas, da si odgovorimo na to, kako razumemo in živimo svoj odnos do Slovenije.
Zanimalo me je, kaj v času, ko se tako poudarja individualnost in neobremenjenost z moralnimi in družbenimi vezmi, sploh še pomeni biti Slovenec. Ali ni danes, ko je vse relativno in ko iščemo nekakšno popolno svobodo od vseh norm, tudi narodna pripadnost kar malce odveč? Ali tisti Slovenci, ki živijo v širnem svetu, daleč od slovenskih meja, sploh čutijo kakšen primanjkljaj? Je veliki svet dovolj mamljiv, da ob njegovih čarih pozabijo na malo Slovenijo?
Vabim te, da se prepustiš besedam tistih, ki so Slovenijo na nek način izgubili, ker so se iz najrazličnejših razlogov odločili za življenje na tujem. Pogovarjala sem se s Tamaro, ki jo je ljubezen odpeljala v Argentino, pa z Mojco, ki s svojo družino živi v ameriškem Koloradu, iz Kolorada se mi je oglasila tudi Martina, ki jo je tja odpeljal študij, nato pa si je v tej ameriški državi ustvarila svoj novi dom. Iz Združenih držav Amerike je svoj pogled na Slovenijo delila še Špela – v Atlanto se je le za nekaj let preselila zaradi dela, potem pa se je zgodilo življenje, ki je s seboj prineslo ljubezen in družino. V Združenem kraljestvu pa je našla svoj prostor pod soncem Monika, ki se je tja sprva odpravila študirat, nato pa tudi ona spoznala bodočega moža in si skupaj z njim v Angliji ustvarila drugi dom.
Njihovi pogledi na Slovenijo in na slovenstvo so dragoceni uvidi, ki lahko tudi Slovencem, ki živimo znotraj meja svoje dežele, pomagajo pogledati na naše slovenstvo z novega, drugačnega zornega kota.

KAJ TI POMENI SLOVENIJA?
KAJ TI POMENI TO, DA SI SLOVENKA?

• Slovenija je moj dom. Ne znam opisati, kaj to pomeni – to je občutek v mojem srcu.
  Občutek pripadnosti, povezanosti, topline, ljubezen do jezika in njegovega zvena … Včasih zaprem oči in slišim naše reke, zavoham duh našega morja, začara me lepota naših gora. Kot Slovenka sem delavna in hkrati skromna, a vseeno hodim z dvignjeno glavo. Spoštujem naravo in skupnost (v nasprotju z Ameriko, ki je zelo osredotočena na posameznika in zaslužek).
  Martina (Kolorado, ZDA)
  
  Slovenija je moj pravi in prvi dom, kjer sem živela 25 let. Je kraj, kjer še vedno živi vsa moja družina, prav tako prijatelji. Tukaj so moje korenine, saj so iz te dežele zrastle vse generacije po očetovi in mamini strani. To so močne vezi, ki jih ni mogoče prezreti in ostanejo s teboj celo življenje, ne glede na to, kje živiš. Zelo sem ponosna, da sem Slovenka ter da lahko Sloveniji rečem dom.
  Špela (Georgia, ZDA)
  
  
• Slovenija bo vedno moj prvi dom. Zelo sem ponosna na to, da sem Slovenka, saj je država, v kateri sem odraščala, neizmerno edinstvena. V misli se mi prikrade čudovita raznolika pokrajina, raznovrstna hrana in pestrost slovenskega jezika. Predvsem pa mi Slovenija predstavlja družino in prijatelje, brez katerih bi mi bilo zelo težko.
  Monika (Združeno kraljestvo)
  
  
• Slovenija mi pomeni ogromno. Odkar živim v tujini, se je moja identiteta Slovenke zagotovo precej okrepila. Če si Slovenec v Sloveniji, pogosto vse jemlješ zelo samoumevno.
  Mojca (Kolorado, ZDA)
  
  
  
• Svoje slovenstvo povezujem predvsem s tem, da govorim slovensko, saj je to moj materni jezik in se v njem tudi najlažje izrazim. Biti Slovenka mi je v ponos: ni nas veliko, pa nas vseeno najdeš po celem svetu.
  Tamara (Argentina)

KAKO ZAPUSTIŠ DOMOVINO?
Včasih imam po hitrem pregledu novic (in komentarjev pod njimi) občutek, da bi bilo Slovenijo najbolje čim prej zapustiti, saj je v njej očitno narobe čisto vse in naša država ni vredna počenega groša. Zato me je zanimalo, s kakšnimi občutki so Slovenijo zapuščale moje sogovornice, ko so se selile v tujino. Presenetilo me je, kako živo se nekatere spominjajo tega dne, kljub temu da je od njihovega odhoda minilo že precej let. Domotožje, hrepenenje po skupnosti in prijateljih, pogrešanje pogovora v slovenskem jeziku – pri večini se je vse to pojavilo šele čez nekaj časa, ko se je umirilo prvotno navdušenje nad novim in ko je življenje spet steklo v utečene tirnice. Marsikatera si je zamišljala, da se v tujino seli le za nekaj let in da se bo kmalu vrnila domov, kar ji je olajšalo stisko odhoda. Ob selitvi pa je bilo prisotnega tudi veliko navdušenja in veselja: želja po spremembi okolja, po novih dogodivščinah in poznanstvih, po pobegu iz premajhne Slovenije.

• Še vedno se spominjam dneva selitve. Navdušena nad študijem, polna pričakovanj, pa tudi prestrašena ob neznanem sem se odpravila v Anglijo. Nisem vedela, kako se bom znašla; bo tam kdo, na kogar se bom lahko obrnila, če bom potrebovala pomoč? Poskušala sem ostati pozitivna in zaupati Bogu. Prvih nekaj mesecev nisem čutila domotožja, saj sem bila zaposlena z urejanjem papirjev in s študijem, predvsem pa z navajanjem na življenje v zelo drugačni državi. Ko sem se nekako ustalila, pa je prišlo za mano. Pogrešati sem začela svojo družino, prijatelje, druženje z njimi, manjkal mi je pogovor v slovenskem jeziku. In po vseh teh letih še vedno najbolj pogrešam točno to. (Monika)
• Takrat sem komaj čakala, da grem na pot. Slovenija se mi je zdela premajhna. Pa ne toliko fizično kot glede miselnosti. Ampak takrat nisem vedela, da sem rešitev za praznino v srcu iskala na napačnem mestu – zunaj sebe. (Martina)

KAKO JE SLOVENIJA VIDETI Z DRUGE STRANI?
Kaj pa potem, ko si začneš ustvarjati življenje izven Slovenije? Se tvoj pogled nanjo kaj spremeni? Ali začneš opažati kaj, česar prej nisi videl? Ali je Slovenija z druge strani videti kaj drugače? Moje sogovornice so delile veliko misli, ki odgovarjajo na omenjena vprašanja. Presenetilo pa me je, da je bilo vsem petim skupno eno: danes na Slovenijo gledajo drugače, kot so prej! Na poseben način so začele ceniti tisto, kar jim je bilo prej samoumevno: naravne danosti in lepoto Slovenije, njeno priročnost, dostopnost lokalno pridelane hrane, pitno vodo, varnost na ulicah, dostopnost šolstva in zdravstva, socialno varnost … Res, dokler je vse omenjeno del tvojega vsakdana, redko pomisliš, da je to pravzaprav privilegij.
In kako ironično, na seznamu stvari, ki jih v tujini ne pogrešajo, se je znašlo ravno pregovorno slovensko tarnanje!

• Vsak dan mislim na dom in v srcu imam ogromno domotožje. Starejša kot sem, bolj cenim to, kar Slovenija ponuja, in manj me motijo ozkomiselnost, majhnost in nevoščljivost, ki sem jih opazila, ko sem bila mlajša. Naučila sem se, da trava pri sosedu ni bolj zelena.
  Martina
• Odkar sem se preselila v tujino, se je moj odnos s Slovenijo spremenil. Dom in čas, preživet z družino, nista več samoumevna. Velikokrat pridem do zaključka, da so v Sloveniji stvari, ki jih ni nikjer drugje po svetu, zato jih toliko bolj cenim. Moje zavedanje tega, kakšno kakovost življenja nam ponuja Slovenija, je postalo bolj trdno in pristno kot kadarkoli prej. Potiho upam, da se z družino v bližnji prihodnosti preselimo nazaj domov.
  Špela
• Na Slovenijo gledam z drugačnimi očmi. Sedaj se zavedam, kako je Slovenija majhna, vendar ima vse potrebno. Šele sedaj vidim, da kako zelo bi morali biti Slovenci ponosni na svojo državo, na to, kaj vse je dosegla v svetu, pa na njene gore in morje, mesta in jezera. Tako raznolika narava, in to na tako malem območju. Predvsem pa sem ponosna na slovenščino, ki je čudovit jezik. Sedaj sem veliko bolj hvaležna, da sem tudi sama del te male državice, ki je raj pod Alpami.
  Monika
• Moj odnos do Slovenije se je spremenil. Kar mi je bilo prej ves čas samoumevno, se je zdaj spremenilo v precej bolj pozitivna čustva. Trenutno živim v Koloradu, pa za kar precej vidikov življenja ugotavljam, da je pravzaprav Slovenija Amerika!
  Mojca
• Odkar živim v tujini, gotovo bolj cenim vse, kar imamo v Sloveniji. Mislim, da bi moral vsakdo vsaj za par mesecev izkusiti življenje v tujini, da bi znal bolj ceniti vse, kar mu ponuja rodna gruda! :)
  Tamara

KAKO SI LAHKO SLOVENEC TUDI IZVEN MEJA SLOVENIJE?
Slovenci smo resda pregovorno navezani na svoj mali podalpski prostor pod soncem, a človek lahko svojo narodno zavednost živi tudi izven meja svoje dežele. Morda ravno takrat to dobi še posebno veljavo; sploh ob misli, kako pomembno je vedeti, kdo pravzaprav smo – in del naše identitete je brez dvoma tudi slovenstvo, pa če smo na to ponosni ali ne. Ko živimo v Sloveniji, je ohranjanje slovenstva samoumevno: slovenski jezik nas obkroža z vseh strani, na praznike nas spomni radijski program, v vsaki vaški trgovini lahko kupimo kranjske klobase in slovensko kavo, potrebo po slovenski knjigi si lahko potešimo v knjižnicah, ki so vsepovsod, da bi se udeležili kakšnega tradicionalnega slovenskega dogajanja, pa se moramo le zapeljati do najbližjega mesta. Kaj pa, ko živiš na drugem koncu sveta? Moje sogovornice so v prvi vrsti izpostavile pogovore v slovenskem jeziku s svojimi domačimi, prijatelji in znanci; svetovni splet jim je tukaj v veliko pomoč. Ljubezen do maternega jezika izkazujejo tudi tako, da s svojimi otroki govorijo slovensko, z njimi berejo slovenske knjige in jim pojejo slovenske pesmi. Prav slednje – slovenske knjige in pesmi – po njihovih besedah v tujini dobi posebno vrednost, saj nenadoma ni več samoumevno.
Tudi hrana, po kateri hrepenijo slovenski želodčki, v tujini lahko postane izziv. Izseljencem pri tem pridejo prav trgovine z balkanskim blagom, pa tudi prijazni domači, ki vsake toliko na drug konec sveta pošljejo kakšen paket s slovensko hrano.
In potem so tu slovenski prazniki: dnevi, ki jih toliko Slovencev, živečih doma, preživi kot čisto navadne dni, le da jim ni treba v šolo ali službo. Kaj pa moje sogovornice na tujem?

• Vse večje slovenske praznike praznujemo tako, da poslušamo slovensko glasbo, skuhamo tradicionalno slovensko kosilo, preberemo članke na temo praznika, pogledamo poročila in prispevke o praznovanjih doma ... Prav tako se ob teh dneh lažje ujamemo z družino v Sloveniji in se lahko po telefonu pogovarjamo dlje časa. Možu Američanu se potrudim razložiti, čemu je praznik posvečen, saj se mi zdi, da tako bolje razume kulturo, iz katere izhajam. Zelo mi je pomembno, da sta oba, hčerka in mož, vključena v praznovanje naših praznikov in poznata slovensko kulturo in zgodovino.
  Špela
• Pri nas božič, novo leto in veliko noč vsako leto praznujemo prav tako kot v Sloveniji. Pokropimo in pokadimo hišo, pripravimo pirhe in velikonočni zajtrk in prav tako gremo k maši. Praznujemo tudi rojstne dneve in godovanja. Za materinski dan in dan žena pa me vedno pričakajo rože.
  Monika
  
  Prav tako so mi sogovornice povedale, da o slovenskih navadah in običajih rade spregovorijo tudi svojim tujim prijateljem in na tak način širijo poznavanje slovenske kulture. Poleg že omenjene slovenske besede in pesmi pa je ogromen del njihovega slovenstva povezan s hrano. Pri tem pomembno vlogo igra potica, pa tudi druge slovenska jedi, ki jih pripravijo ob praznikih.

ŽIVETI SLOVENSKE NAVADE
In kateri so še običaji in navade, ki Slovenkam v tujini pomagajo iskati stik z domačo kulturo in ki jim napolnjujejo slovensko srce? Na kakšen način živijo svoje slovenstvo daleč stran od domače zemlje?

• Nekaj prijateljic sem naučila speči potico in zaplesati polko! Kdaj pa kdaj si ogledam košarko in navijam za Dončiča! :)
  Ko nazdravim z vinom, pogledam v oči, rdečega vina ne dolivam, vedno počakam, da najstarejši pri mizi naredi prvi grižljaj, v solato dam samo kis in olje, in ne sladkih ameriških prelivov … Imam pa tudi tatu lipe in koprske obale, kjer sem se rodila.
  Martina
• Naš najljubši slovenski običaj v Ameriki je kurentovanje. Nekaj let nazaj sem izvedela, da Slovenci iz Clevelenda (Ohio) pripravljajo kurentovanje, tradicionalno proslavo s pustnimi šemami, kurenti, krofi in potico, in to je postal naš vsakoletni družinski običaj.
  Špela
• Pred kratkim sem ustanovila spletni knjižni klub Beremo slovensko, ki ga sestavljajo občasna srečanja Slovencev v ZDA. Po Zoomu beremo slovenske knjige in debatiramo o njih. Prav zanimivo je!
  Mojca
• Velikokrat skuhamo slovensko hrano (joto, kranjsko klobaso, golaž, žlikrofe …), spečemo kruh, potico, kremšnite, prekmursko gibanico ... Slovensko glasbo poslušamo vsak dan in na sporedu so različni žanri, od Avsenikov, Jana Plestenjaka, Big Foot Mame ... Trenutno pa so najbolj aktualni Čuki, saj so najini hčerki zelo všeč. S hčerko pred spanjem tudi vedno preberemo kratko zgodbico in zmolimo večerno molitev, oboje v slovenščini.
  Monika

BITI SPREJET
Človek v sebi od nekdaj nosi potrebo, da bi pripadal, da bi bil nekje sprejet, da bi se nekje počutil doma. Selitev v tujino je lahko v luči tega hrepenenja tudi velika preizkušnja. Nekatere Slovenke, s katerimi sem govorila, so mi povedale, da so tudi v tujini sčasoma našle Slovence, s katerimi so se povezale in začele ustvarjati nove prijateljske vezi. Iz njihovih odgovorov veje ljubezen do slovenske kulture, običajev, kulinarike, jezika – vse to udejanjajo daleč stran od domovine, a morda včasih še z večjim zanosom kot kdo, ki živi v Sloveniji. Kljub temu da so na tujem našle nov dom, slovenskega nosijo v srcu. Pa ne le to, zanj tudi zavestno in odločno skrbijo. Morda je prav to darilo, ki ti ga lahko prinese izguba življenja v domačem okolju – da se na nov način zaveš dragocenosti slovenskega.

KAJ JE DOM?
In kako so svoje razmišljanje o Sloveniji in o tem, kaj je dom, zaključile moje sogovornice?

• Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi se v Slovenijo vrnila po končanem magistrskem študiju. Slovenija je moja dežela – čutim to.
  Martina
• Vsi vemo, da Slovenija na zemljevidu sveta morda ne predstavlja pomembnosti, ki bi si jo želeli. Zelo lahko je podleči miselnosti, da smo majhni in nepomembni. A ko človek potuje po svetu in spoznava različne kulture, kaj hitro postane jasno, da je naš košček neba vseeno zelo zanimiv. Slovenski jezik je izjemno bogat, prav tako tudi naša kultura in zgodovina. Ravno zaradi naše majhnosti smo skoraj prisiljeni, da se učimo drugih jezikov in se povezujemo s svetom, zaradi česar smo Slovenci precej razgledani. Želim si, da bi se ljudje tega zavedali.
  Špela
• Dom zame ni prostor, ampak občutek. Tako imam več domov – dom je danes zame tam, kjer sem obdana s svojimi ljudmi.
  Mojca
• Slovenija je del mene in to bo tudi ostala. Vedno se z velikim veseljem odpravim na obisk v domačo vas. Življenje me je vodilo na pot v tujino, kjer zdaj živim in sem si ustvarila družino, a del mene bo vedno pogrešal Slovenijo.
  Monika

K. Selšek, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 6 (2023), 52-56.