Življenje po življenju

Za kristjane velja moto: Hoditi v veri, ne v gledanju (2 Kor 5,7). po smrti01Tako praznujemo tudi velikonočne praznike. Teh skrivnosti vere ne zmoremo videti ali razložiti z razumom. Dobro pa je, da (s)pozna(va)mo vsebino naše vere. Kaj torej pričakujemo? Ali sploh verujemo v vstajenje in posmrtno življenje? A še pred tem bo treba umreti. Izkušnje skorajšnje smrti pa nas tolažijo, da se nam smrti ni treba bati.

Resnica je ta, da sodobni človek noče več slišati za smrt. Tudi kristjani nismo izjeme. Radi si voščimo veselo alelujo in na vse grlo zapojemo: »Kristus je vstal!« A že ob prvem novembru težko najdemo povezavo med velikonočno obljubo – da bomo vstali tudi mi – in realnostjo grobov, ob katerih takrat stojimo. Toliko huje je, ko nam kdo umre.

    »Vendar smo pogumni in zadovoljni s tem, da se bomo izselili iz telesa in se priselili h Gospodu. Zato si tudi prizadevamo,  da bi mu bili všeč, bodisi da prebivamo v telesu, bodisi da se iz njega izselimo. Vsi se bomo namreč morali prikazati pred Kristusovim sodnim stolom, da bo vsak prejel plačilo za to, kar je v zemeljskem življenju delal, dobro ali slabo.«
    (2 Kor 5,7-10)
Preplavi nas žalost – kar je povsem razumljivo. Vendar večkrat žal niti za hip ne zmoremo pomisliti, da je to le veliki petek nekega človeka. Da pa velika noč oziroma jutro šele prihaja ...

SMRT = tabu
Večina nas je že doživela fenomen smrti, ko smo bili priča smrti svojega bližnjega. A tematika nas vsaj navzven ne zanima. Še več: obnašamo se, kakor da smrti sploh ni. Stoično, pač v stilu Marka Avrelija, ki je v svojem dnevniku dejal: »Ko sem jaz, smrti ni. In ko nastopi smrt, mene ni več. Zakaj bi se torej obremenjevali z njo?!« S tem odrivanjem želi sodobni človek smrt preprečiti ali vsaj prestaviti. To se začne s čisto nedolžnimi popravki obraza, pretirano mladostnim oblačenjem v krizi srednjih let ... Tudi omenjeni pojav – kriza srednjih let – se rodi prav v odnosu do (skorajšnje) bližine konca našega življenja.po smrti00
Zaradi tega postane smrt tabu. Že z izgovarjanjem besede smrt in ob misli nanjo se v nas kaj hitro sproži pomislek: »Joj, a enkrat bom pa tudi jaz na tem?!« V izogib tem pretresom ob soočanju z lastno umrljivostjo se takšnim pogovorom in mislim raje izognenmo. Ko to vendarle ne gre, pa govorimo o smrti tako, da jo zavijemo v celofan. Rečemo: »Babica je zaspala.« Takšna govorica je še razumljiva pri otrocih, ne pa tudi pri odraslih.

DOŽIVETJE umiranja
Smo se že kdaj vprašali, kaj se godi ob umiranju? To je draž vsega človeštva. po smrti02Vsako občinstvo pa išče odgovore na svoj način. Na prvi pogled se smrti bojimo, ker mislimo, da bo s tem vse zaključeno. Na drugi strani pa naj bi ne glede na versko prepričanje, ali nebesa so ali ne, globoko v nas vedno tlelo zrno upanja, da smrt ni končna postaja. Tako zatrjuje Patrich Theiler, član zdravniške ekipe, ki je delovala v Lurdu ob čudežnih ozdravitvah. V svoji knjigi Izkušnje skorajšnje smrti opisuje zbrana pričevanja velikega prehoda. Morda se najprej zdrznemo, a ko jih sprejmemo, nas pomirijo, da se smrti ni treba bati. So priložnost, da se z njihovo predstavitvijo potolažimo tudi sami. To še zlasti velja za nas verne, saj imamo razum ožarjen z lučjo vere.

OBSMRTNA izkušnja
Poudariti je treba, da obsmrtne izkušnje niso redek ali mistični pojav. Gre za izkušnjo skorajšnje smrti, ki jo doživi petina tistih, ki so na robu preživetja, v kritičnem stanju, ko visijo na nitki med življenjem in smrtjo. Pa tudi tisti, ki so jih zdravniki že odpisali in jih razglasili za klinično mrtve, nato pa so seveda ponovno oživeli in podali izpoved o tem. Gre za prikaz, da obstaja tudi drugačen svet. Ker smo vtopljeni v strogo razumarsko dobo, nas lahko obsmrtne izkušnje vsaj malo prepričajo o verodostojnosti posmrtnega življenja. Theiler zatrjuje, da ni dvoma, da se »Bog zna prilagajati naravi človeka. Zato nam danes daje nove dokaze o svoji verodostojnosti.«
Kljub unikatnim izkušnjam lahko po šolsko sestavimo vzorec oziroma potek, da vse skušaj lažje razumemo. Izkušnja ima več faz. Začne se z izventelesno izkušnjo oziroma zapustitvijo svojega telesa, spremembo stanja telesa, sledijo prehod skozi predor, srečanje z drugimi duhovnimi osebami in bitjem luči, pregled (filma) življenja, občutenje miru, spokojnosti in vrnitev. Tako opisuje P. Theiler, podobno pa tudi Raymond Moody v knjigi Življenje po življenju.
po smrti04
Raztelešenje
Dr. E. Alexander, ameriški nevrokirurg, je bil trdno prepričan, da življenje po smrti ne obstaja. Vse dokler ni leta 2008 njegovega življenja hudo zamajal meningitis. Kljub razumevanju mehanizmov, ki se dogodijo v možganih, ko se nekdo bliža smrti, trdi sam takole: »Po sedmih dneh kome imam zanstveni razlog za to, da verjamem, da zavest preživi smrt.« Nato spregovori, da so bile njegove možnosti, da bi se rešil in ne ostal v vegetativnem stanju, šibke. Ko je bakterija njegove možganske nevrone popolnoma paralizirala, je doživel odisejado, med katero se je znašel med svetlikajočimi se bitji in belimi oblaki.

DOBRO je, da smo tukaj (prim. Mr 9,5)
Največja skupna značilnost vseh pričevalcev je srečanje z bitjem, ustvarjenim iz svetlobe. Moody zatrjuje, da je sprva ta svetloba bila »bleda, hitro pa je postajala vse bolj bleščeča in slednjič dosegla nezemljski sijaj«. Ta sijaj je nepopisen, podobno kot ga ne more zadovoljivo popisati evangelist Marko. »Vpričo njih se je spremenil. Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu« (Mr 9,2-3). Kljub temu da se je bitje pojavilo v nenavadni obliki, pa »nobeden izmed izprašanih ni podvomil, da ne bi šlo za bitje, ki je ustvarjeno iz svetlobe«. To bitje je takoj navezalo stik z umirajočim. Ne v materninem jeziku, šlo naj bi za prenos misli, brez zvoka.po smrti03
Bitje je ljudi tudi vprašalo po življenju, vendar brez podtona obsodbe. Doživetje sploh ni bilo zastrašujoče. Še več: umirajoči so bili obdani z ljubeznijo in mirom. Nekaj podobnega se prav tako zgodi ob Jezusovi spremenitvi. Peter vzklikne: »Rabi, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore ...« (Mr 9,5).

RETROSPEKTIVA življenja
Srečanje z bitjem je le začetek napetega trenutka. Bitje umirajočemu v »obliki panorame prikaže retrospektivo njegovega življenja«. Nekateri pričevalci trdijo, da se to ne more primerjati s spominjanjem. Gre za izredno hitro odvijanje, film življenja. Celotno življenje je bilo zaobjeto z enim samim duhovnim pogledom, vendar so bili kadri dovršeni in obenem »počasni«. Vse, kar so kadarkoli doživeli – ali pa so bili zajeti le vrhunci življenja. To lahko potrdi tudi pisec teh vrstic ob ponesrečenem skoku v vodo. Čas se je ustavil. Tista sekunda in približevanje vodi sta trajala celo večnost.
Cilj retrospektive je le vzgojen. Bitje je poudarjalo »pomembnost dveh stvari v življenju: ljubezni do človeka in pridobivanja znanja«. Slednje zopet kristjanom ni tako tuje, saj letno beremo priliko o talentih (Mt 25,14-30).

VRNITEV
Sogovorniki, ki jih povzemata avtorja, so imeli občutek, da se približujejo nekakšni končni točki. To je bila »globoka voda, siva megla, pot čez polje ali enostavno črte«. A vsi so se seveda vrnili nazaj. Kar je pri tem zanimivo: njihovi pogledi so se spremenili. Vsi so se – tako kot mi – prej bali smrti. Spreletaval jih je srh, ko so zapuščali svoje telo. Ob doživetju obsmrtne izkušnje pa »se v svoje telo niso več želeli vrniti. Nasprotno: dogajalo se je celo, da so se temu upirali,« poroča Moody. Na drugi strani mnogi poročajo o tem, da zavest ostaja. Čeprav jim je bilo tam lepo, so se zavedali, »da morajo dokončati pomembno delo, ki so ga začeli«. Denimo dokončati študij, spraviti do kruha svoje otroke … Nekateri poudarjajo tudi moč molitve, ki jih je iztrgala iz objema smrti oziroma prehoda, čeprav »si sami tega niti niso želeli«.

po smrti0okvV uspešnem studiu za produkcijo in distribucijo neodvisnih filmov Angel Studios, ki je na filmska platna in v naše dnevne sobe prinesel serijo Izbrani (Chosen) in film Zvok svobode (Sound of Freedom), so pripravili tudi dokumentarni film o obsmrtnih izkušnjah z naslovom Po smrti (After Death).

V filmu nastopa kopica različnih ljudi, ki opisujejo svoje obsmrtne izkušnje. Tako spoznamo zgodbo nekdanjega letalskega inštruktorja, ki je leta 1969 preživel grozljivo letalsko nesrečo. Ob tem dogodku se spominja, kako se je njegov duh ločil od telesa, ko je lebdel nad prizoriščem nesreče. Nato slišimo pričevanje profesorja, ki je leta 1985 potreboval nujno medicinsko pomoč v Parizu in med tem doživel, kako se je njegova duša spustila proti peklu.
Zgodb je veliko, hkrati pa je v film vključenih mnogo strokovnjakov, avtorjev in raziskovalcev, ki so se v zadnjih 40 letih ukvarjali s tem vprašanjem. Številni med njimi so tudi potrdili, da so se raziskav lotili z veliko dvoma in prepričanjem, da gre za prevare.
Ti strokovnjaki so skozi desetletja opravili na stotine pogovorov, posneli na stotine ur gradiva, izvedli konkretne znanstvene raziskave. Med vidnejšimi nastopajočimi je dr. Michael Sabom, kardiolog, ki je tudi ustanovni član Mednarodnega združenja za obsmrtne študije, v film pa so vključeni še drugi sodelavci te skupine. Gre za zdravnika, ki je še posebej izpostavil svojo skepso in celo nečimrnost, s katero se je podal v raziskave – pravzaprav se jih je lotil z namero dokazati, da gre za halucinacije pacientov ali v najslabšem primeru za njihove sanje, ki so pomešane z določenim možganskim delovanjem. Vendar je po letih raziskav, strokovnih postopkov in primerjalnih metod svoje mnenje spremenil.
Zelo znana je njegova kontrolna raziskava med pacienti z obsmrtno izkušnjo, ko je pri njih preverjal, v kolikšni meri lahko opišejo postopke njihovega oživljanja, operativnega posega in dogajanja v operacijski sobi. Od 32 pacientov jih je 26 podalo splošen opis dogajanja, 6 pacientov pa je zelo natančno opisalo, kaj je medicinsko osebje počelo, katere postopke so uporabljali, s kakšnim orodjem so delali in podobno. Ta in tudi druge raziskave so bile razlog, da je dr. Sabom postal prepričan, da so obsmrtna doživetja resnična.
K temu so veliko prispevala ravno pričevanja posameznikov, iz katerih so lahko izluščili kar nekaj skupnih točk in izkušenj, pri katerih se določene ponavljajo, določene pa so precej unikatne za vsakega posameznika.

After Death je film, ki s svojo zgodbo, predvsem pa tudi z zelo dobro posnetimi prizori, preleti, rekonstrukcijami nesreč, dogodkov in tudi dogajanja v operacijskih sobah pritegne pozornost že od samega začetka. Zgodbe so dobro prepletene z znanstvenim raziskovanjem in poskusom, kako celotni tematiki dati tudi znanstveno potrditev.
A kljub temu je, da ne bo narobe razumljeno, treba povedati, da je film predvsem sredstvo, ki lahko odpre nekatere vidike, ko razmišljamo o smrti in predvsem v velikonočnem času o večnem, nebeškem, posmrtnem življenju. To ni film, ki bi ga kristjani potrebovali kot dokaz, da nebesa obstajajo. To nam vedno znova potrjuje Sveto pismo. Film, kot je ta, pa lahko odstre nekaj vidikov na temo, ki nas tako ali drugače ne more zaobiti. Kot je rečeno ob koncu, je namreč statistično gledano smrtnost stoodstotna, ko gre za vprašanje, kako bo vsak od nas končal to zemeljsko življenje. :)

RESNIČNOST prehoda
Da je tematika obsmrtnega izkustva nekaj zelo resnega in oprijemljivega, nam potrjujejo tudi številne raziskave, ki so bile narejene na tem področju. O tem terminu govori strokovna literatura različnih znanosti in fenomen je pomemben ne samo za medicino, ampak tudi za splošno antropologijo, sociologijo, filozofijo ter seveda teologijo. Vsi se ukvarjajo z vprašanjem, kako razložiti fenomen prehoda iz telesnega življenja v neko novo obliko izventelesnega doživljanja duše.po smrti06
Velikokrat se pri razlagi nekega fenomena opiramo na podatke, ki izhajajo predvsem iz zahodnega sveta, mogoče celo za pojave, ki se dogajajo samo na nekem področju. Pri fenomenu obsmrtnega izkustva pa je jasno, da se z njim srečujejo navadni smrtniki, ki to doživljajo, kot tudi znanstveniki, ki to preučujejo, po celem svetu. Od Japonske do Brazilije, od Poljske do Avstralije in drugod. Hkrati to ni pojav, ki bi ga poznali samo zadnjih nekaj desetletij – gotovo je zaradi napredka medicine, zaradi znanja in možnosti, kako pacienta ali ponesrečenca v različnih zdravstvenih stanjih oživljati in povrniti v življenje, teh primerov danes več. Vendar lahko v zgodovinskih zapisih odkrijemo kopico pričevanj, kjer so posamezniki že opisali podobne izkušnje. Ravno harvardska antropologinja Carol Zaledski se je ukvarjala z raziskovanjem teh izkušenj v srednjeveških časih in potrdila, kako so se določena obsmrtna videnja takratnega časa ujemala z izkustvom ljudi moderne dobe.

VPLIV na življenje
Pričevalci svojo izkušnjo jasno ločijo od halucinacij ali sanj. Drugi pa o tem niti nočejo pripovedovati, saj jih imajo ostali za malce premaknjene. A podobno so se počutile žene, ko so videle prazen grob, in kasneje učenci. Tudi naši pričevalci so postali drugačni. Dogodek jih je pretresel. Neprestano so premišljevali, kako napolniti svoje življenje. »S svojim preteklim življenjem sem bil sicer zadovoljen. Toda odkar sem umrl, si zastavljam vprašanje: ali sem vse počel, ker je pač bilo dobro, ali zato, ker je bilo dobro zame?« In podobno: »Prej sem bila stalno v naglici, zdaj pa vedno najprej premislim.«
Velika noč in prazen grob nas vabita, da tudi mi začnemo na svoje življenje gledati še z drugega zornega kota. Od končne točke nazaj. Kot pravi Sirah: »Pri vseh svojih delih misli na svoj konec, potem nikoli ne boš grešil« (7,36). Ne gre za to, da bi popolnost iskali v sebi. Naslonimo se na Kristusa, ki je naša pot, resnica in življenje. Iščimo ga v vseh ljudeh in z njegovim pogledom zrimo na svet. »Ko vas pokliče ljubezen, ji sledite, čeprav je njena pot strma in težka,« vabi Kahlil Gibran. po smrti05Ta ljubezen nas večkrat tudi melje, gnete in križa. »Nato vas izroči svojemu ognju, da bi mogli postati kruh za druge.« Logika življenja je pač takšna: ko grabim in hlastam, imam zmeraj manj. Kadar podarim, množim srečo sebi in drugim. Takrat vstanem v novega človeka. Ta dinamika se odvija vsak dan tu na zemlji, prav tako pa se bo odvijala ob trenutku prehoda v večnost. Naj nas to razmišljanje odpre, da se ne bomo zbali prihahajoče starosti in smrti. Pričevalci so enotni: če je to smrt, naj kar pride. Mi se je ne bojimo! Lepo nam bo. Se pa Božje kraljestvo začne že tu in sedaj. Zaživimo torej življenje v vsej polnosti – zdaj ko smo strah pred smrtjo premagali :)

J. Mevec in M. Erjavec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 4 (2024), 52-56.

Zajemi vsak dan

Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. Čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda.

(Tonino Lasconi)
Nedelja, 26. Maj 2024
Na vrh