Komercializacija valentinovega

Komercializacija valentinovega in še česa

Kdor danes kaj velja, praznuje 14. februarja sv. Valentina. Seveda kot dan zaljubljencev. Gorje, če fantu, oziroma dekletu pozabite kupiti darilo. Gorje, če darila ne dobite. Toda ali so stvari z Valentinovim res tako preproste? Bo to še ena priložnost za nakupovanje in poplitvenje medsebojnih odnosov ali pa bomo ta dan izkoristili za trezen in koristen premislek o pomenu ljubezni. O tem in o novem praznovanju sv. Valentina smo se pogovarjali z dr. Zmago Kumer, poznavalko slovenske ljudske pesmi in običajev.

- V zadnjem času se pri nas zelo uveljavlja praznovanje Valentinovega kot dneva zaljubljencev.

Res je, da se Valentinovo uveljavlja kot dan zaljubljencev. Privzemanje in prehajanje raznih navad ni nič novega in nič hudega. Pri tej pa opažamo, da ni pravega prevzemanja, ampak da trgovci z bleščečo reklamo ponujajo ljudem vsa mogoča darila. Vabijo jih, naj kupijo darila in jih drug drugemu poklanjajo. Bodimo odkriti, da gre tu za denar in kupčijo.

- V slovenskem izročilu pa ima sv. Valentin drugačen pomen: Je " prvi pomladin", ki ima ključe od korenin.

Valentin je eden pomladanskih svetnikov. Zanimivo, da je v ljudski pesmi malo navzoč, samo v eni nastopa. Pesem govori o Limbarski gori in o krčmarici. K njej prideta brata Valentin in Pelegrin, pa ju noče sprejeti. Zdi se, da je še v to pesem Valentin prišel pozneje. Na Limbarski gori je cerkev sv. Valentina, spodaj na Brdu pa oltar sv. Pelegrina. Pozneje so ju tudi povezali v "brata dva". Pa še njuni imeni se lepo rimata. V Valjevčevem zapisu (in priredbi) je prišla tudi v starejše čitanke.

- Valentin pa je ponekod "ženil" ptičke. Ljudje pa so se ženili v predpustnem času, po pepelnici pa ne več.

Včasih je bila ženitev samo pred pustom in jeseni. S pepelnico je bilo konec veseljačenja. Tudi v adventu se ni spodobilo veseljačiti in ženiti. Advent je v življenju današnjih ljudi izgubil spokorni značaj. Imamo podatke za [tajersko in Prekmurje, da tam Valentin ženi ptičke. Seveda je to precej krajevno pogojeno. V bolj hladnih krajih ženi ptičke sv. Gregor (12. 3). Da jih ženi v Beli krajini, nam je ohranil pesnik Župančič: "Na Gregorjevo, še veš, se ptički ženili so". Pri Župančiču so otrokom še kakšno malenkost pustili v grmovju, da so morali to poiskati, kar so jim pustili ptički. Ni šlo za pravo obdarovanje, ampak bolj za neko igrivost.

- Valentin ni edini pomladanski svetnik? Kateri so še znanilci pomladi?

17. marca ima god sv. Jedrt. Takrat se neha presti. Če bi predli po sv. Jedrt bi miši pojedle vso prejo. V pratiki je bila ta svetnica (opatinja) upodobljena z opatsko palico. Ljudje so v njej videli bolj preslico. Na palici je še neki lik, podoben miši. Miši so simbol hudiča. Tako so vse povezali: Če boš predel po sveti Jedrt, bo hudič (miši) imel prste vmes in bodo miši vso prejo pojedle. Drugi spomladanski svetnik je sv. Jožef, ki pa so ga pri nas začeli izraziteje častiti v 18. stol., verjetno pod jezuitskim vplivom. Zato njemu ni posvečenih veliko cerkva. Morda je češčenje pospešil cesar, ki je nosil njegovo ime. Sveti Jožef je tudi zavetnik slovenskih dežel. Ponekod za sv. Jožefa gredo slovesneje voščit tistim, ki na ta dan godujejo.

Ne moremo mimo Matija, (24. februarja), ki "led razbija, če ga ni, ga pa naredi". Pred leti so njegov god "prenesli" in ljudje so govorili, da so "zmešali" tudi vreme. 25. marca je Marijino oznanjenje, ki ga tudi imenujejo pomladanska Marija. Na neki način je tudi svečnica povezana s pomladjo, vsaj z otoplitvijo, saj pravijo: "Če prej od kapa kapne (=se odtaja) kakor od sveče, bo še dolga zima".

- In kaj je bilo dan zaljubljencev v slovenski tradiciji? Na gregorijevo so se ženili ptički.

Sv. Gregor je "ženil" samo ptičke, ne pa ljudje.

- Danes sprejemamo kot dan zaljubljencev Valentinovo.

K nam je to prišlo iz zahodne Evrope. Tja pa najbrž iz Amerike. Navada ima verjetno svoj izvor v anglosaksonskem svetu. Žal k nam to ni prišlo kot ljudska šega, ampak s komercialnim namenom. Do povojnih let nihče ni poznal sv. Valentinovega kot praznika zaljubljencev. Dogaja se nam podobno kot pri božiču, ki postaja vse bolj komercializiran praznik. Že v adventu začnejo krasiti mesta.

- Ali zaradi tega ljudje izgubljajo pravi pomen božiča?

Seveda. Nekdaj so bila v adventu druga praznovanja: sv. Barbara, sv. Miklavž, sv. Lucija. December je najtemnejši čas, dan je najkrajši, noči najdaljše. Stari so verovali, da prihajajo v tem času duše rajnih nazaj. Ostanke "predstavnikov" teh "vernih duš", kakor so jih pozneje začeli imenovati, zasledimo v nekaterih običajih. V ta čas teme je krščanstvo prineslo božič kot rojstvo Kristusa, prave luči. Mnoge navade so dobile zato nov pomen in izgubile prvotnega. Vsekakor pa se obhajanje adventa in božiča navezuje na obče človeška občutja, na primer: tema, noč, strah, hrepenenje po luči in po odrešenju... Seveda pa ne moremo začeti praznovanj že toliko prej. Praznovati je treba takrat, ko je praznik. Praznovanje je toliko bolj doživeto, če se nanj vsestransko pripravljamo. Advent je čas priprave na božič: od pospravljanja naprej. In če je priprava načrtna in temeljita, lahko v miru in doživeto praznujemo.

Lahko postrežem še z enim primerom: praznovanje sv. Martina. Ta dan ima smisel praznovati v krajih, kjer pridelujejo vino. Takrat se mošt spremeni v vino. Velike pojedine z gosko se pri nas uveljavljajo v zadnjem času. Žal je to spet samo priložnost za praznovanje in celo prekomerno pitje. Zgodi se tudi, da se kdo obleče v Sv. Martina, to je v škofa, in "krsti" vino. To kaže na nepoznanje ljudskih običajev in seveda zakramentov. Ljudska pesem na enem mestu res pravi o sv. Martinu: "on ga bo krstil, jaz ga bom pil". A to nikoli ni pomenilo krsta, oziroma krščevanja vina.

- Vrnimo se k Valentinovemu. Rekli ste že, da je to bolj priložnost za trgovce, da prodajo blago kot pa za resničen premislek o pravem pomenu ljubezni med fantom in dekletom, ki naj najde dopolnitev v zakonu?

Danes je shajanje deklet in fantov zelo sproščeno. Včasih pa ni bilo tako. Koliko so duhovniki pridigali zoper vasovanje. Brala sem slovenske pridige Petra Pavla Glavarja. Kako grmi tam zoper vasovanje! V ljudskih pesmih je sicer veliko vasovanja, a se mi zdi da bolj v slogu: pes, ki laja, ne grize. Danes se je to druženje sprostilo. Najbrž smo zašli v drugo skrajnost. Bojim se, da je Valentinovo še ena priložnost za igranje z ljubeznijo ne pa čas resnega premisleka o lepoti in vrednoti skupnega življenja. Po drugi strani pa opažam, da se med mladimi spet oživlja pomen prave ljubezni, odprte za življenje. Kot za praznike, je tudi za poroko potrebna priprava. Če pojedo vso smetano že pred poroko, kaj bo potem ostalo po poroki? Potem se poroka spremeni v nekakšen "žegen", ki počasi izgublja svoj smisel in mladi se zanjo ne odločajo več. In danes ne manjka takih primerov. ^e je priprava na poroko in skupno življenje resna, potem je svatba lahko izredno lepa in doživeta. Pred kratkim sem bila povabljena na tako praznovanje. Poroka je bila z mašo, praznovanje v polni cerkvi čudovito, skoraj vsi povabljeni smo šli k obhajilu. Postreženi smo bili vsi kar pred cerkvijo. Za novoporočenca je bila poroka res prelomnica v življenju in osnovanje nove družine.

Praznovanje Valentinovega bo smiselno, če mu bomo dali novo vsebino, da bomo na ta dan poudarili lepoto ljubezni med fantom in dekletom, ki naj postane začetek nastajajoče nove družine.

(pogovor o ... Ognjišče, 2_1998)