Mladim na pot

Pogovori z Brankom Cestnikom

- Na kaj pomislite, ko slišite besedo mladi?
Ob tem najprej pomislim na mlade in kakšni bodo ti mladi čez 30 ali 50 let. Takrat bodo današnji mladi svojo življenjsko dolžnost opravljali in deloma že opravili. Ob misli na mladino nehote pomislim na prihodnost. Iz tega tudi sledi, da pomisliš na delo za mlade kot na delo za prihodnost. Ko opazujem mlade in o njih razmišljam, se skratka sprašujem, kako bodo oni vodili svet čez nekaj časa.

- Vas ta razmislek in poznavanje mladih danes navdaja z optimizmom ali pesimizmom?
Vsaka generacija ima trenutke, ko se mora izkazati in vsaka generacija ima nad sabo sum, da tega ni sposobna. Bile so generacije mladih, nad katerimi so obupovali župniki tudi pred 100 leti; to sem zasledil v kroniki svoje rojstne župnije Hajdina, kjer je župnik obupal nad mladino in zapisal, da se mladina zanima samo še za flašo in nož, se pravi za pijačo, omamo in nasilje. Če spremljamo tisto generacijo naprej, je dala borce za soško fronto, za severno mejo itd. Izjemno so se izkazali v hrabrosti in tudi v veri.
Torej ni nič posebnega, če ima tudi današnja generacija nad sabo sum, da je malo zavožena. Pomembno je vedeti, da vsaka generacija prej ali slej dobi svojo priložnost, da dokaže, da ni tako. Milenijska generacija, to so stari od 16 do 30 let, bodo dobili izzive in bodo morali od sebe dati tisto, kar imajo najplemenitejšega.

- Narediva v tej začetni debati o mladih še korak nazaj - se v razmišljanju o mladih velikokrat primerjate s svojim odraščanjem?
Zase bi rekel, da sem bil žleht gimnazijec, vrgli so me iz dveh gimnazij; ko sem hodil po ulicah Ptuja, so me policisti pregledovali, če sem slučajno prodajalec droge – ker sem nosil strgane kavbojke; leta 1983 se je zame zanimal celo nek inšpektor za politični kriminal ... Tudi nad nami so obupovali, a je potem moja generacija osamosvojila Slovenijo in bila sposobna izpeljati demokratični obrat.
Naj dodam besedo o duhovni plati in primerjavi, ker je tudi to področje aktualno. Dejstvo je, da smo tudi sami kot najstniki vero opuščali, po birmi zbežali iz župnije, čeprav smo župnijo in župnika imeli radi, ker smo imeli dobro izkušnjo. Večinoma smo kasneje prej ali slej prikapljali nazaj. Večina od njih je znala lepo poskrbeti za krščansko tradicijo in nekateri so se v vero tudi bolj poglobili, druge je na pot vere pripeljala kakšna večja preizkušnja, kot sta bolezen in smrt. Gotovo smo tudi mi v tistih letih, ko smo iskali pripadnost v glasbi – kot pankerji, metalci, v diskotekah – v športu itd. bili za naše župnike izgubljena mladina. A smo kljub temu prišli nazaj in smo bili sposobni velikih dejanj.

- Vendar obstajajo bistvene razlike med takratno in današnjo mladino. Naj izpostavim vsaj eno – delovne navade; takrat so se že od otroških let navajali, da je treba delati, ustvarjati, se tudi samooskrbovati, danes pa so mladi bistveno večji potrošniki, so tisti, ki samo konzumirajo vsebine, niso pa v tolikšni meri njeni ustvarjalci.
Govoriva o generaciji, ki se je rodila v Sloveniji po letu 1990 in ki je sedaj prišla v odraslo dobo. To je generacija, ki je vse sisteme že dobila vzpostavljene – političnega, varnostnega, potrošniškega ... Ukinilo se je služenje vojaškega roka. To je generacija, ki jo je zajelo idealistično in utopično razpoloženje. Napovedovala se ji je rožnata prihodnost; kot da se ji ne more nič več pripetiti. Poudarek je bil na tem, kako se mora ta generacija samo učiti, dosegati akademske nazive in bo vse v najlepšem redu. Vendar je prišel šok, in to ne samo eden. Islamski terorizem, ekonomska kriza, negotovost v Evropi ... Izkazalo se je, da mir in varnost nista tako samoumevna, da blaginja ni tako lahko dosegljiva in tudi ne stabilna.
Ta generacija sedaj res lahko deluje leno, težko se navaja na delovno okolje, pa ne samo pri nas ... Ima pa svoje prednosti, ki je prejšnje generacije niso imele. Ta generacija je sedaj najbolj izobražena, je precej potovala. Nekateri so stari 25 let in so videli že lep kos sveta, na dlani imajo internet in globalizirani svet. Hkrati je zanje demokracija nekaj silno normalnega.
Obenem je ta generacija tudi tista, ki je kljub svojim krščanskim koreninam ob rojstvu lastnih otrok začela razmišljati, ali naj da otroke krstiti ali ne; pravi, naj se otroci odločajo sami. Značilnost te generacije je, da temelji na zelo mehkih vzgojnih prijemih, na avtonomiji, samostojnem odločanju, izbiri. Kar vsakomur paše.
Dobre stvari, ki jih ta generacija ima, mora sedaj v dobro obrniti. Nekaj slabih pa bo treba popraviti, predvsem pogled na svet, ki je v realnosti drugačen, kot ga mogoče oni sami doživljajo.

- Poleg delovnih navad so mladi bistveno bolj obrnjeni vase, v ospredju je individualizem, še več, celo egoizem. Kako to obrniti v prid?
Točno to je osrednji problem te generacije, ki je zelo demokratična, odprta, tolerantna. Obenem pa, čeprav izgleda, da je zelo široka in odprta, je zelo obrnjena vase. Ni čudno, da so se z njo začeli selfiji/sebki. Tu se morajo strezniti, ker bodo tudi oni imeli preizkušnje, tudi njih bo doletela bolezen, tudi oni bodo morali iskati poti pomoči, solidarnosti, vzajemnosti itd. Ko bodo stari, bo tudi na njihova vrata potrkala smrt. Zavedati se morajo tudi, da je njihovo blagostanje povezano z vojnami, klimatskimi spremembami in revščino v tretjem svetu. Pogledati bodo morali skozi logiko svetovne ekonomije in ekologije in si priznati: moje blagostanje in moja samovšečnost imata svojo ceno, ki jo tam nekje plačuje nekdo drug.

- V to situacijo sedaj vstopa tudi Cerkev s svojo mladinsko pastoralo. Pot do sinode o mladih je vodila od pomena nove evangelizacije, preko leta vere, leta družine, nato usmiljenja in sinode o zakoncih in družinah – vidimo sosledje v tem, da so sedaj na vrsti mladi?
V procesu nove evangelizacije je to gotovo prava pot, saj je eden glavnih problemov prav prenos vere na mlajše rodove. A treba se je zavedati, da se prenos vere na mlajši rod ni zablokiral in ustavil v župnišču ali v veroučnih učilnicah, ampak v družinah. Začel se je blokirati že ob koncu 80. let, kljub temu da je tista generacija še številčno zahajala v cerkev. Problem je bil, da si ni znala razložiti, zakaj je hodila, in potem tega ni znala povedati svojim otrokom. Reklo se je: Moraš k maši, ker smo v naši družini vedno hodili k maši! Taka obrazložitev maše seveda ni dovolj.
Čas je, da iskreno pogledamo, kako je z vernostjo mladih danes. Po nekaterih podatkih imamo pred sabo najbolj neverno generacijo mladih v zgodovini zahoda. Neverno v smislu odsotnosti religiozne prakse.

- Kaj torej storiti in kako prisluhniti mladim?
Ta generacija se bo morala soočiti z verskim pluralizmom, vendar ob predpostavki, da ohranijo svojo identiteto. Pri milenijcih je danes pogosto vseeno, kaj si. So pod vplivom trenda, da je resnic več. Stvari pa stojijo takole: če je vseeno, kaj si, potem te bo nekdo, ki je bolj prepričan v svoje, v svojo vero, hitro nadvladal in se mu boš moral podrediti. Če mu boš hotel parirati, pa boš moral vedeti, kdo si ... Vprašanje dialoga in identitete je eno in isto vprašanje. V dialogu si lahko, če imaš določeno identiteto. In obratno: ker imaš identiteto, bo tvoj dialog z drugačnim ploden.

- Pogovarjava se o navduševanju mladih za religiozno življenje, se pa morava zavedati, da je biti veren v slovenski družbi danes nekaj zelo slabšalnega.
Razen če si musliman ... Včasih so tisti, ki so proti krščanstvu, tudi tisti, ki se bojijo, da bi kakšnega muslimana imeli za manjvrednega ali da bi ga zasmehovali. Slovenski prostor je gotovo zanimiv s svojo posebno protikatoliško noto, ki jo goji in širi tudi naša kulturnopolitična elita. Tukaj je izziv, da katoliška mladina te pojave prepozna in da se zna do teh pritiskov opredeliti.

- Kljub dobrim nameram, da z mladimi sooblikujemo načrte in delo, bi imeli verjetno večjo možnost uspeti, če bi bilo okolje vzpodbudno. Zavedati se moramo, da bi mladi, ki so na poti izgradnje svoje identitete, radi bili pripadni, tudi Cerkvi, pa tega ne morejo, ne želijo ali se ne zmorejo identificirati z nečim, kar je v okolju sprejeto kot zelo negativno.
Seveda. In v nadaljevanju slišimo, da se katoličani kdaj bojijo dvigniti kak glas, ker se bojijo za svojo službo ali da bodo označeni. Rešitev vidim, da mlade katoličane vzgajamo za pokončno in odgovorno demokratično držo ter da tako držo pričakujejo od svojih sogovornikov, zlasti od onih, ki izvajajo oblast, upravljajo z javnim denarjem in imajo moč nad mediji. Spomnim se, kako je katoliška mladina že v začetku 80. let gojila razprave o demokraciji. Za tisto obdobje bi zgodovinarji lahko raziskali prispevek taizejskega gibanja na rojevanje demokratične zavesti pri slovenski katoliški mladini. Slovenski mladi so, mislim da od leta 1982, začeli z avtobusi v vse večjem številu hoditi po Evropi na taizejska srečanja. Tam so doživeli globoko mednarodno, demokratično in ekumensko izkušnjo. Osebno so se spoznavali z množico mladih iz demokratičnega in svobodnega zahoda. Nazaj so prihajali z odprtimi glavami. Katoliška mladina je duhovne ekumenske vzorce avtomatsko prenašala k nam. S tem pa tudi vzorce politično svobodnega sveta. Pomnimo, da so se množična srečanja mladih v Stični začela v prvi polovici 80. ravno zaradi taizejskega gibanja.

ERJAVEC, Matej. (Pogovor o sinodi mladih). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 1, str 36-37.
[matej.erjavec@ognjisce.si]