Odgovorni smo za naše rojake po svetu

V poletnem času dopustov ne potujemo samo mi po tujih državah. Tudi drugi prihajajo k nam. Med temi obiskovalci so ljudje, ki niso tujci. To so naši rojaki, ki so iz različnih vzrokov odšli v tujino ter si tam ustvarili nov dom. Cerkev jim namenja poseben dan - prvo nedeljo v juliju. O skrbi Cerkve za Slovence po svetu smo se pogovarjali s koprskim škofom Metodom Pirihom, ki je pri Slovenski škofovski konferenci odgovoren zanje.

- Prvo nedeljo v juliju praznujemo nedeljo Slovencev po svetu. Kaj je njen namen?
Namen te nedelje je vzgajati vernike v odgovornosti za naše rojake po svetu. Odgovorni smo za njihovo zvestobo veri pa tudi za njihovo zvestobo narodu. Geslo letošnje nedelje je »Za življenje«. To geslo so prireditelji izbrali zato, da bi rojake opozorili na odgovornost, ki jo imajo za življenje in da se doma pod tem geslom pripravljamo na slovensko sinodo.

- Pred leti smo to nedeljo obhajali v božičnem času, po prazniku Svete družine, sedaj pa poleti. Zakaj ta sprememba?
Prevladalo je mnenje, da je ta datum zaradi zime neprimeren. V poletnem času je v domovini tudi precej več izseljencev in zdomcev. Radi bi, da bi se tudi oni vključili v različne dejavnosti, ki so v tem času, verni naj bi se dejavno vključili tudi v bogoslužje.

- Pri Slovenski škofovski konferenci ste odgovorni za Slovence po svetu. Pred vami je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič. Kdaj ste vi sprejeli to nalogo?
Že ko je to nalogo opravljal ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič, sem včasih šel med izseljence. Ko pa te službe zaradi bolezni ni mogel več opravljati, sem jo sprejel jaz. Letos teče deseto leto, odkar imam poleg odgovornosti za našo škofijo še odgovornost za Slovence po svetu.

- Kakšne konkretene naloge to zahteva od vas?
Na vsak način je to velika obveznost. Med izseljence po Evropi pa tudi po drugih celinah odhajam ob različnih obletnicah in slovesnostih, najpogosteje ob birmah. Prav tako se zlasti v Evropi udeležujem različnih sestankov slovenskih duhovnikov. Ti se že trideset let v okviru Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov in pastoralnih delavcev sestajajo dvakrat na leto. Teh srečanj, ki trajajo tudi po cel teden, se udeležim vsaj za nekaj dni, da se osebno srečam z duhovniki in se pogovarim z njimi, da skupaj pregledamo delo, ga preverjamo in načrtujemo. Pri tem delu čutim, kako je težko, ko pride do zamenjave duhovnika. Težko je neko dušnopastirsko mesto, ki je obstajalo več let, zapreti ali dve slovenski katoliški misiji združiti v eno. Poiskati in izbrati prave ljudi je velika in težka naloga. Že doma je delo duhovnika odgovorno in zahtevno, kolikor bolj med rojaki, kjer je izpostavljen in lahko celo osamljen.

- S kakšnimi težavami se najpogosteje srečujejo izseljenski duhovniki?
Pastoralno delo ima povsod tri osnovne značilnosti: oznanjevanje evangelija, bogoslužje in karitas, vendar je njihovo delo drugačno od našega v domovini. Na vsak način mora duhovnik dobro poznati jezik okolja, kjer deluje. Če ga ne zna, je to zanj ovira, saj se med verniki in duhovniki prevladujočega jezika težje znajde in to lahko postane vzrok za osamljenost. Skoraj povsod v izseljenstvu mora duhovnik premagovati velike razdalje. Slovenci živijo tudi po več sto kilometrov narazen. Pastoralno delo mora te danosti upoštevati in se temu prilagajati.

- Ali je dovolj duhovnikov, ki se odločajo za delo med izseljenci?
Delo s Slovenci po svetu je povezano z delom doma. Če bomo doma imeli dovolj duhovnih poklicev, potem jih bo dovolj tudi  za naše rojake na tujem.

- Znano je, da slovenski duhovniki veliko naredijo za vzdrževanje slovenstva med izseljenci. Ali jim slovenska država zaradi tega namenja kakšno pomoč? Jim da priznanje, ki jim gre? Podpira Našo luč, glasilo Slovencev po svetu?
Prepričan sem, da se delo izseljenskih in zdomskih duhovnikov razlikuje od dela duhovnikov doma predvsem v tem, da izseljenski duhovniki skrbijo tudi za kulturno in družabno življenje. Marsikje so duhovniki otroke slovenskih staršev poučevali materin jezik ali pa so za to poiskali druge ljudi. Težko je na kratko opredeliti odnos uradne Slovenije do zdomcev in izseljencev. Odkar imamo samostojno državo, se je ponekod spremenil odnos do njih, ponekod pa ne. Na mnogih mestih so ostali isti ljudje in vemo, da se človek težko in počasi spreminja. Kolikor vem, Slovenija ne podpira duhovnikov na tujem. Niti mi ni znano, da bi podpirala glasilo Naša luč. Če pa duhovniki na tujem priglasijo kakšen projekt (kulturna dejavnost, tečaji), ta lahko dobi državno pomoč.

- Znano je, kako je komunistični režim oviral delo duhovnikov med izseljenci in jim nagajal pri opravljanju verske in kulturne dejavnosti. Po nastopu demokracije in osamosvojitvi Slovenije, se je stanje izboljšalo. Izseljenski duhovniki pa sedaj spet pripovedujejo o nerazumevanju slovenske države za njihovo delo in delo katoliško usmerjenih društev.
Tudi o tem se z izseljenskimi in zdomskimi duhovniki večkrat pogovarjamo. Položaj je različen od kraja do kraja. Splošno pa lahko rečemo: če so pri vodenju izseljenskih društev ostali na položajih isti ljudje, potem se stvari bistveno niso spremenile. In napetosti, ki so bile pred letom 1990, ostajajo tudi naprej. Če pa so na položaje prišli novi ljudje, potem je tu in tam zaznati tudi kakšno spremembo.

- Veliko obiskujete Slovence po svetu. Konec maja, za binkošti, ste bili med Slovenci na Švedskem, ko je Slovenska katoliška misija praznovala svojo 25-letnico. Več posebnosti zaznamuje Slovenci v tej skandinavski državi.
Gospod Zvone Podvinski, ki že šest let deluje med Slovenci na Švedskem, ima stik s 4700 Slovenci, ki pa so izredno razkropljeni. Neki rojak mi je dejal, da je najbližji Slovenec nad 200 km oddaljen od njega. Prav ta oddaljenost je posebna težava, ker se ljudje težko v  večjem številu zberejo za verske in kulturne prireditve. Samo enkrat na leto se v Vadsteni, kjer je pokopana sveta Brigita Švedska, zbere do tristo slovenskih vernikov. Tako je bilo tudi letos, ko smo praznovali 25-letnico slovenske katoliške misije.

- Razdalje na Švedskem so velike. Kako se pa sicer med letom zbirajo Slovenci?
Med letom se zbirajo na več krajih. Zaradi velikih razdalj, se jih zbere malo, največ od 50-60. Zato sem duhovniku, ki ob koncu tedna prevozi od 300 do 500 km do krajev, kjer žive Slovenci, svetoval, da v določenih krajih ne bi poskrbel samo za bogoslužje, ampak da bi morda dan ali dva ostal na določenem kraju in takrat obiskal različne ljudi, zlasti starejše v okolici. Takrat bi jim lahko podelil zakramente ali imel z njimi duhovni pogovor, saj so prav starejši veseli obiska slovenskega duhovnika.

- Kako vas sprejemajo Slovenci, ko jih obiskujete? Kaj govorijo o Sloveniji? Kaj jih pri nas veseli in kaj žalosti?
Ko obiskujem rojake po svetu, so ti obiski zanje predvsem dnevi veselja in podoživljanja domovine. Ponekod me zato sprejmejo izredno slovesno, celo bolj kot doma. Obiskov in novic iz Slovenije so izredno veseli. Mnogi izseljenci niso dobro seznanjena z vsemi verskimi, kulturnimi in političnimi dogodki, ker o teh stvareh lahko večinoma le berejo. Če slišijo za lepe dogodke, je mnenje o Sloveniji lepše. Če pa slišijo za prepire in napake, pa ne. Med njimi je veliko ljudi, ki jih je prejšnji režim preganjal in povzročal krivice, nekateri so morali celo bežati, odvzeli so jim premoženje ali pa so jim pobili sorodnike in so jih te krivice zaznamovale. Zato upravičeno pričakujejo, da bi prišlo do sprave in poprave krivic in bi lahko z večjim ponosom gledali na svojo domovino oziroma na domovino svojih staršev.

RUSTJA,Božo Odgovorni smo za naše rojake po svetu. (Pogovor o). Ognjišče, 1998, leto 34, št. 7, str 30-31.