Bolniški duhovnik p. Andrej Mohorčič

Ob težki bolezni in preizkušnji vsakdo rabi sogovornika, s katerim lahko deli svojo bolečino, strah, jezo itd. Bolniški duhovnik pater Andrej Mohorčič se dnevno srečuje z bolniki, tudi mladimi, zato je bil pravi sogovornik na to temo. Predstavil je nekaj drobcev dogajanja med njegovimi obiski bolnikov.

Mohorcic Andrej0- Ko vstopite v sobo, kjer vas čaka mladostnik s težko boleznijo – kaj vas pričaka tam?
Največkrat se pojavi ali jok ali umik. Pri mladem fantu ali dekletu, ki se oklepa joka in vso svojo bolečino izraža samo na tak način, je včasih res težko ostati neprizadet. Jok se te dotakne, tudi če osebno nisi vpleten v njegovo/njeno situacijo. Poskušam se vživeti, razumel pa te bolečine ne bom nikoli, ker to preboleva on/ona, ne jaz. Samo stojim mu/ji lahko ob strani, včasih ga/jo primem za roko ali čez ramena, največkrat pa je molk tisti, ki največ pove.
Pri umiku mladostnik beži od realnosti svoje bolezni, vse drugo mu je pomembnejše – kakšno vreme je zunaj, kaj je bilo danes za kosilo, kakšne čevlje ima duhovnik obute – samo da bi se ne soočil s stanjem. S takšnim mladostnikom zelo hitro navežem pogovor, ker je zgovoren, besede mu kar dežujejo. Počasi pa je potrebno preiti k bistvu, zakaj se je znašel v bolnišnici. Tu nastane tišina ali pa se pojavi krčevit jok. Dobro, smo že naredili korak naprej.

Kakšne so vsebine, o katerih se mladi v takih trenutkih želijo pogovoriti z vami?
Največkrat sam začnem pogovor. V sobi vidim, kaj ima poleg sebe, mogoče kakšno fotografijo bratca ali sestrice ali staršev od doma, plišasto igračo, osebni računalnik ... uporabim karkoli, da navežem pogovor o tisti stvari in se začne počasi odpirat. Hitro mi povedo, tudi brez besed, da jim ni do tega pogovora in bi se raje pogovarjali o čem drugem, večkrat pa se zgodi, da je ravno ta predmet vstopno mesto za to, da se izpove.
Predvsem mladostniki, ki tudi doma živo živijo krščanstvo, kar sami načnejo pogovor o zakramentih. Sicer malo po ovinkih, ko se na glas spominjajo trenutka, ko je k njim domov prišel duhovnik in babici prinesel obhajilo na prvi petek v mesecu, ali pa kot spomin, kako so se srečali s škofom, ko so prejeli sveto birmo. In na hitro obnovimo znanje od verouka, katere zakramente pozna, katere je že prejel, kaj pomeni kateri od zakramentov. Tako preideva na zakramente ozdravljenja. Krasno se je pogovarjati z nekom, ki te svete stvari pozna, ki se ne boji sprave z Bogom, se ne boji svetega obhajila, se ne boji bolniškega maziljenja. Težje je, kjer ni prave vzgoje ali pa se je verouk obiskoval zato, ker je babica tako želela. V takih primerih težkih bolezni in soočenja z duhovnikom se pojavi nemalo zadrege in strahu.

Mohorcic Andrej1Kaj si mladi v takih trenutkih največkrat želijo?
Niti dva mladostnika nista enaka, odrasli nismo izjeme, in marsikateri me zna pošteno presenetiti z izjavami, kaj počne duhovnik v bolnišnici, zakaj je med bolniki. Takšna in podobna srečanja doživljam ne samo med mladostniki, ampak tudi med odraslimi in med zdravstvenim osebjem (Klinični center v Ljubljani ima približno 2.500 bolnikov in 7.500 zaposlenih). Da bi mladostnik sam od sebe izrazil željo, da bi bil kdo ob njem, je prej velika izjema kot mladostniško pravilo. V sebi prav gotovo želi imeti v bližini koga, da bi mu izrazil svoje strahove, stiske, bolečine, dvome in kar je podobnega, druga stvar pa je, kako to povedati.
Imeti čut, kdaj sem še dobrodošel in kdaj sem že vsiljiv, je Božji dar. Ko sem prvič poklican k mladostniku, ki ima težko ozdravljivo ali povsem neozdravljivo bolezen, sam sebe vprašam, kdo je prvi izrazil željo po obisku duhovnika pri tem mladem človeku. Je bil to bolnik sam, ga je nagovorila medicinska sestra ali so bili njegovi starši tisti, ki so želeli za svojega otroka duhovno oskrbo v času zdravljenja? Če je mladostnik sam izrazil to željo, bova hitro načela pogovor. Če je bila medicinska sestra, tudi ne bo problema, ker tega zagotovo ni naredila na lastno pest, ampak se je predhodno pozanimala bodisi pri mladostniku bodisi pri njegovih starših. Če pa so to bili starši, zna biti moj obisk dvorezen meč: starši želijo, otrok pa ne – in obratno. Kako zdaj sporočiti staršem, da me njihov otrok zavrača, ker se niso prej sami med seboj pogovorili, ali pa ima mladostnik celo napačno predstavo o duhovnikih in Cerkvi? Še posebej težko je, kjer so starši ločeni in mama in oče ločeno prihajata na obiske k svojemu otroku, pa npr. mama želi, da pride duhovnik, oče pa to odločno odklanja. Težki boji se dogajajo v tem mladostniku!

Vi ste se skozi čas naučili in navadili, kaj in kako pristopiti k bolnemu človeku/mladostniku, pri nas pa se zdi, da pogosto ne vemo, kako pristopiti k bolnemu svojcu ali prijatelju. Kakšni bi bili vaši nasveti?
Mnogi bolniki se zahvalijo za obisk, so ga zelo veseli in tudi prosijo za čisto preprosto molitev. Za takšne ljudi je potrebno moliti, jih vključiti v kakšno prošnjo. Vsekakor pa se jih ne izogibati. Ne se bati bolnih, naj bodo to otroci ali ostareli. Potrebno jim je prinašati upanje, toplo besedo. Upanje pa mora biti realno, ne visokoleteče, če bolnik že ve, kaj sledi. Bog dela čudeže, sicer po svoje, pa vendar je naredil en velik čudež: življenje. In tega življenja, ki se nadaljuje tudi po končani zemeljski poti, ni konec, se nadaljuje pri Njem. To je naše upanje, ki ne osramoti.

V letošnjem Letu usmiljenja smo povabljeni tudi k telesnim in duhovnim delom usmiljenja; eno od njih je bolne obiskovati. Čeprav je mnogim to težko, se od bolnih in preizkušenih gotovo marsikaj naučimo. Kaj bi izpostavili v tem pogledu?
Kot prvo je to lahko spoznanje, da sem jutri na njegovem mestu lahko jaz. Trpljenje in bolezen sta lahko milost, kjer človek spoznava delovanje Boga v svojem življenju. Spoznavam svoje meje, do kod lahko gre moje telo, do kod gredo moje sposobnosti dojemanja sebe in Boga. To ni nič novega, do teh ugotovitev je prišel že starozavezni Job, ko se na koncu zahvali Bogu za svojo majhnost in hkrati veličino, da je ustvarjen po Božji podobi. Tudi v meni kot trpečem in bolnem se nahaja Odrešenik, ki je moral dati skozi radost otroštva, sprejetost v Kani ali ob Galilejskem jezeru, ko so ga hoteli imeti za svojega kralja, zatajitev pred Pilatovo palačo ali trpljenje na križevem potu. Vsega tega se človek nauči, če je le pripravljen odpreti oči, videti Njegovo bližino in pot, kajti tudi v bolezni »Gospodova svetilka še ni ugasnila« (1 Sam 3,3).
Erjavec M., Tema meseca, Ognjišče (2) 2016, str. 74

Zajemi vsak dan

Naša molitev potrebuje hkrati sproščenost in rotečo vztrajnost. Potrebuje zaupanje, ki ne gradi na sebi, ampak na Gospodu.

(Klaus Hemmerle)
Petek, 9. December 2022
Na vrh