pesnik Anton Aškerc

* 9. januar 1856, Globoko pri Rimskih Toplicah, † 10. junij 1912, Ljubljana

O Antonu Aškercu, velikemu slovenskemu pesniku, mojstru balad in romanc, ki spada med realiste, je treba pisati z ljubeznijo in spoštovanjem obenem. Ni veliko, sinov slovenskega naroda, ki bi tako goreče zagovarjali slovenstvo in se trudili za blagor naroda!

Rodil se je v kmečki družini in otroška leta preživljal v Senožetih pri Rimskih Toplicah, kjer stoji tudi Aškerčeva spominska hiša. (Za obiskovalce jo prijazno odprejo potomci oziroma sorodniki, ki sprejmejo obiskovalca ne glede na uro in dan, če so le doma na kmetiji.) Aškerc je obiskoval I. gimnazijo v Celju, študiral bogoslovje v mariborskem semenišču in leta 1880 prejel mašniško posvečenje.

Profesorica Marja Boršnik, ki je o njegovem delu zbrala obilo podatkov, je objavila, da je bilo Aškerčevo prvo objavljeno delo nepodpisano: leta 1877 je v Zgodnji Danici objavil pesnitev Sv. Ciril in Metod, čeprav večina virov navaja kot njegovo prvo objavo pesem Trije popotniki, ki je tri leta pozneje izšla v Ljubljanskem Zvonu. Pisal je lirske in epske pesmi, temelj njegovih balad in romanc so bile slovenske oziroma slovanske zgodovinske zgodbe, pa tudi ljudsko izročilo in Sveto pismo. Njegova zadnja objavljena pesnitev za časa življenja je bila Grobni vrček, ki je prišla med bralce v letu pesnikove smrti.

Poet, rojen v Globokem pri Rimskih Toplicah leta 1856 (umrl je 1912. v Ljubljani zaradi kapi), je bojeval bitke s seboj in z drugače mislečimi. Ker je odklonil krst v nemškem jeziku, je izgubil že dogovorjeno premestitev v Cirkovce, pa tudi sicer je po mnogih slovenskih župnijah služboval tudi zato, ker so ga nekajkrat kazensko premestili. Sprva se je podpisoval kot Gorazd oziroma Nenad, saj se mu je zdelo, da služba božja in umetnost skupaj ne bosta naletela na razumevanje.

Tudi strog je bil do sebe: čeprav se je pesnitev hitro nabralo za knjigo, je bil prepričan, da mora pesnik najprej celo desetletje zoreti. Ko pa je eden od kritikov zapisal, da naj mu nikar ne pade na pamet, da bi jih zbral in objavil v knjigi, je kot odgovor na prikrite grožnje storil točno to in leta 1890 so ugledale luč sveta Balade in romance, ki jih je pogumno podpisal kar s pravim imenom. Tako nam je zapustil v dediščino pesniški zbirki Balade in romance ter Staro pravdo, njegove znamenite pesmi, ki jih najdemo tudi v šolskih berilih, pa so: Ponočna potnica, Brodnik, Čaša nesmrtnosti, Mejnik, Godčeva balada, Anka, Poslednje pismo, Kronanje v Zagrebu ...

Slednja je tudi najljubša pesem njegovega pranečaka Avgusta Aškerca, s katerim smo se pogovarjali. Po njegovih besedah je veliki pesnik prehiteval čas, saj si je že mnogo pred drugimi prizadeval za sožitje med katoličani in evangeličani. Dragocen spomin mu predstavlja podatek, ki ga je našel v celjskem arhivu: Aškerc je imel drugo duhovniško službo v Šmarjah pri Jelšah.

Navada je bila, da so k novemu duhovniku prišli vsi k spovedi. Tako je prišla tudi neka redovnica, Slovenka, ki pa je govorila nemško, a z naglasom, saj je bil nemški jezik tedaj uradni tudi v samostanih. Aškerc jo je vprašal po izvoru in ji kot Slovenki predlagal spoved v maternem jeziku. Kasneje je redovnica še večkrat pripovedovala, da je bila to zanjo nepozabna spoved, saj je smela kesanje, očenaš in zdravamarijo zmoliti v svojem jeziku.

Gospod Avgust Aškerc je še povedal, da stoji ob pesnikovi spominski hiši cvetoč spomin nanj. Ko je ta potoval po Sveti deželi, mu je armenska katoliška Cerkev podarila sadiko vrtnice, ki še vedno cveti. Skromen grmiček obilno cveti, kot bi bil ponosen, da je živ spomin, ki ga je zapustil narodni buditelj.

Karolina, V., Mojstri besede, v: Ognjišče (2009) 10, str. 78.