"Ciciban, dober dan!"

Oton Župančič, katerega pesmi poznajo mnogi otroci zelo zgodaj, se je znal vživeti v otroško dušo kot le malokdo. Tako se je v svojih zapisih spraševal, če mestni otroci sploh vedo, kakšno je pristno razoglavo in bosopeto otroštvo, kot se ga je spominjal on sam. A zanj je trajalo le kratek čas, saj je moral z osmimi leti iz rodne vasi v Novo mesto. Tja se je podal z veselim otroškim pričakovanjem, ko pa je spoznal, da bo moral sam ostati pri tuji gospodinji, se je obesil na domači voz in so ga morali s silo odtrgati stran. V šoli pa je iz prej slabega učenca postal odličnjak.

Eden najpomembnejših slovenskih pesnikov (bil je tudi prevajalec, urednik in dramatik), sicer pa eden od štirih predstavnikov slovenske moderne, se je rodil 23. januarja 1878 v Beli krajini, umrl pa je 11. junija 1949 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v relativno premožni družini v Dragatušu, študiral je na Dunaju. Je eden redkih umetnikov, ki ga je narod prepoznal še za časa njegovega življenja in ga znal ceniti; od oblasti je dobil naziv ljudski umetnik, pa tudi častni doktorat mu je bil podeljen.

Za časa njegovega dunajskega študija je nastala prva pesniška zbirka Čaša opojnosti (1899), prvo zbirko pesmi za otroke pa je poimenoval Pisanice (1900) po belokranjskih pisanicah; tretja pesniška zbirka, Čez plan, je izšla leta 1904.

Župančič je bil svetovljan, ki se je počutil domačega tako na Dunaju kot v Parizu ali Ljubljani, kjer je preživel gimnazijska leta.

V Ljubljani se je poročil z Ano Keslerjevo in imel z njo tri otroke; ko je sinček Marko dopolnil prvo leto, je izšla knjiga Sto ugank in še kaj, kmalu za njo pa še zbirka pesmic za najmlajše Ciciban. Slednja je še danes najbolj priljubljena zbirka za otroke, kar jih je kdajkoli izšlo na Slovenskem.

Ko so otroci zrasli, pa se je spet posvetil pesnjenju za odrasle in svoj plodoviti opus sklenil z zbirko V zarje Vidove (1920).

Njegov izjemen talent se je pokazal že v nižji gimnaziji v Novem mestu, saj je pesem Zima, zima bela (kasneje preimenovano v Pesem Nagajivka) spisal kot otrok. Njegov najpomembnejši navdih je bilo zgodnje otroštvo v Vinici oziroma Dragatušu v rodni Beli krajini, ki ga je duhovno hranila vse življenje, čeprav je veliko živel na tujem.

Zbirka Lahkih nog naokrog (1913) je nastala ob prevajanju nemške otroške knjižice, pri kateri je pesnik sredi dela nalogo opustil, saj mu izvirne pesmice preprosto niso bile všeč, pa je k ilustracijam napisal svoje. Med pesmicami iz te zbirke so najbolj prisrčne Možiček-kopitljaček, Kolá se kolač, Hi hop, Sonce, zemlja, mesec. Pravo možgansko telovadbo pa za najmlajše še danes predstavlja Sto ugank.

V rodni Vinici stoji spominska hiša Otona Župančiča, ki smo jo obiskali in v njej posneli pričujoče fotografije. V njej je pesnik preživel le dve leti.

Njegov zadnji dom na ljubljanskih Žalah je povezan s posebno zgodbo: sin Marko, ki ga je oče za prvi rojstni dan razveselil s pesniško zbirko, se je očetu po svoje oddolžil in mu izpolnil veliko željo, da bi mu ob grobu vedno peli ptički. Sin je namreč na spomeniku naredil jamico, kamor se ob dežju steka voda. Tja hodijo pit in se prhat ptički, ki ob tem veselo žvrgolijo. (Karolina Vrtačnik)

(mojstri besede 11_2009)