Ivan Tavčar

* 28. avgust 1851, Poljane nad Škofjo Loko, † 19. februar 1923, Ljubljana

Tavčar je po nekaterih ocenah najboljši slovenski pisatelj v predcankarjevem obdobju. Široko izobražen in razgledan je kljub doktoratu s področja prava obdržal občutek za preprostega človeka, kmeta, saj je tudi sam izhajal iz kmečkega okolja in korenin ni pozabil, čeprav se je povzpel na sam vrh meščanskega življenja. Njegovo najznamenitejše pripovedno delo je zgodovinski roman Visoška kronika.

Ivan Tavčar, rojen v kmečki družini v Poljanah nad Škofjo Loko, je ugledal luč sveta 28. avgusta 1851. leta. Eden prvih pripovednikov slovenskega realizma je odraščal kot reven kmečki sin, a je kljub temu lahko obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Novem mestu. Pravo je študiral na Dunaju, kjer je tudi doktoriral, po odvetniškem pripravništvu v Ljubljani je za kratek čas odšel službovat v Kranj, nato pa se je vrnil v prestolnico, kjer je ostal do smrti (19. februarja 1923). Znamenitega pisatelja, nosimo Slovenci v spominu tudi kot politika. Ne le da je bil v letih 1901 – 1907 državnozborski poslanec; celo desetletje je bil tudi ljubljanski župan.

Čeprav si ga prikličemo v spomin tudi zaradi znamenitega filma Cvetje v jeseni, kjer je nepozabna čista in hrepenenja polna ljubezen do Mete, jih malo ve, da je bil poročen z Ljubljančanko Franjo Koženina. Nekateri viri navajajo, da so prav njene spodbude bile gonilo njegovega udejstvovanja v številnih narodnih društvih (med drugim je načeloval prvi slovenski kolesarski organizaciji). Iz javnega življenja se je umaknil zaradi napredujočega raka in v času boleni veliko zahajala na Visoko v Poljanski dolini, na danes imenovani Tavčarjev dvorec (na fotografijah), s katerim imajo menda v Poljanski dolini smele načrte, kako ga spet obuditi v življenje. Streljaj od dvorca pa so za goste odprti turistični apartmaji z imenom Cvetje v jeseni. Tudi pokopan je na Visokem.

Tavčarja, ki si je pridobil velik družben in političen ugled, je kot pisatelja odlikovala bujna domišljija, obarvana s čustveno noto. Morda je tudi zato najprej pesnikoval, se poskušal v dramatiki, a se kasneje povsem predal pisateljevanju. V zrelem ustvarjalnem obdobju se je kljub redkejšemu pisanju osredotočil na zgodovinske in kmečke povesti; v tem obdobju je ustvaril najboljša dela; nekatere knjige pa je podpisoval celo s psevdonimom Emil Leon.

Alja Napotnik

Visoška kronika

Zgodovinski roman, ki opisuje dogajanje v 17. stoletju, ko se je končala tridesetletna vojna, je pisateljevo najpomembnejše delo. Zaradi prezgodnje smrti je dokončal le prvega od načrtovanih treh delov. Dogajanje, ki je postavljeno v Poljansko dolino, na Visoko in v Škofjo Loko, je plod pisateljevega raziskovanja življenja prejšnjih lastnikov dvorca na Visokem, ki ga je bil kupil leta 1893. Pisatelj je kot glavni lik uporabil Izidorja Khallana, ki se je na kmetiji rodil leta 1664, zato je tudi jezik romana nekoliko arhaičen.

mojstri besede 05_2009