Anton Cebej

* 23. maj 1722, Šturje (Ajdovščina), † po letu 1774

Cebej je v Ljubljani zašel tudi pod vpliv starejših ljubljanskih mojstrov. Približal se je predvsem Metzingerjevemu slikarskemu načinu, tu in tam opazimo tudi kakšno oblikovno značilnost slikarja Fortunata Berganta. Iz Ljubljane se je Cebej menda za krajši čas zatekel tudi v Benetke in si ob tamkajšnjem slikarstvu obogatil lastno paleto in kompozicijo. Svoje delo je začel s pravim baročnim zanosom, pozneje pa se je umiril ob resnosti prebujajočega se klasicizma, ki mu je utegnil biti kot Primorcu notranje blizu.

Cebejevo umetniško delo umetnostni zgodovinarji šele odkrivajo. Ohranjene slike, ki segajo po času od leta 1750 do 1774, pripadajo prav vse nabožni vrsti, čeprav nekateri viri sporočajo, da je bil priznan tudi kot portretist. Najstarejša je slika Povišanja sv. križa v velikem oltarju župne cerkve na Vinici, ki kaže še precej mladostne negotovosti v kompoziciji, med zadnja dela pa spadata oltarni sliki sv. Jožefa in sv. Marjete v Ajdovščini, kakor bi hotel umetnik svoje delo končati tam, kjer mu je bilo dano življenje. Vmes pa se vriva kar lepa množica slik na platnu in v fresk antski tehniki, ki so raztresene po vsej Sloveniji in celo na Hrvaškem. Samo nekatere lahko omenimo.

Slike v dobraveljski cerkvi sv. Petra so eden najlepših mojstrovih darov ožji vipavski domačiji. Nad velikim oltarjem je naslikal fresko poveličanja sv. Petra, na stenah prezbiterija mučeništvi sv. Marka in sv. Štefana, na oboku ladje v posamičnih poljih sv. Petra, Marijino kronanje in sv. Pavla, podpisal pa se je ob naslikani niši s podobo sv. Janeza Nepomuka. V stranskih oltarjih opazimo sliki sv. Janeza in Pavla, zavetnikov pred strelo, in sv. Apolonije, ki se na oblakih dviga nad pokrajino s pogledom na Sv. Križ in Dobravlje. Najlepša Cebejeva slika, Marijino oznanjenje na Kopanju, je med zadnjo vojno zgorela, plemenitost njegovega čopiča s svetlobnimi prelivi barv in luči pa še diha z vso milino izraza na sliki Marije med angeli v Drtiji pri Moravčah. Vedro živahne so freske iz življenja sv. Jožefa v štukiranih poljih na oboku kapele tega svetnika v nekdanji kartuziji Bistra. Na Sladki gori na Štajerskem je naslikana v olju bogata kompozicija Vseh svetnikov. Med najlepše umetnikove slike spada tudi sv. Krištof, ki se je kot spomin na nekdanjo ljubljansko pokopališko cerkev, posvečeno temu svetniku, ohranil v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani; svetnik, ki nese Jezuščka čez vodo, vstaja iz mehke modelacije svetlobe in sence.

Velika škoda je, da se niso ohranile slike, ki jih je naš slikar naredil za nekdanji diskalceatski samostan v Ljubljani. Sicer pa se je izgubila sled še za mnogimi drugimi njegovimi deli. Ni pa majhno tudi število ohranjenih: na Trški gori pri Novem mestu, v Planini pri Rakeku, v Ajdovščini in v sosednjem Lokavcu, v Logu pod Mangartom, v Letušu pri Braslovčah, v Marijini cerkvi v Zagrebu, v Samoboru in Jastrebarskem in drugod. V primerjavi z Metzingerjem je Cebej bolj liričen in bogatejši v svetlobnih učinkih. S slikarjem Jelovškom je bil gotovo dober znanec, v freskah pa se od starejšega tovariša loči po bolj 'veselih' barvah in lahkotnejši kompoziciji. Cebej izhaja sicer iz dosežkov našega poznobaročnega slikarstva, ki sta jih utrdila Metzinger in Jelovšek, nad to tradicijo pa se razpenjata že sproščenost rokokoja in umirjenost klasicizma, kar opažamo posebno v Cebejevih poznih delih. Skoraj kot slikarjev podpis bi lahko veljale sence, ki mnogokrat kar presekajo obraze, posebno pri angelih, ali pa prosojno žareči rdečkasti toni, ki radi poživljajo gole dele teles. Tudi to kaže, da je bil slikar zelo tankočuten kolorist.

Ko se je umetnik tiho umaknil iz svoje delavnice in se preselil na doslej še neznano božjo njivo, je ugašal že tudi veliki baročni plamen, ki ga je 18. stoletje prižgalo v naši umetnosti.

še nekaj opisov njegovih slik

Slika sv. Florijana, ki kleči pod baročnimi arkadami in prosi ponoči ob požaru v ozadju, je za Cebeja zelo značilna. Spada med njegova pozna dela. Ostro nagubani plašč kaže na vpliv Bergantovega slikarstva. Na angelčku, ki prinaša vedrico z vodo, rdečkasto odseva barva plašča. Kompozicija je kar matematično diagonalna in ima križišče v svetnikovem pasu.

Oltarna podoba Marijine zaroke v župnijski cerkvi v Planini pri Rakeku po zamisli ni popolnoma originalna. Umetnik jo je prevzel od italijanskih mojstrov. Prilagodil pa jo je v barvnih tonih in v stoji oseb že klasicističnim pravilom.

Marija med angeli iz cerkve v Drtiji pri Moravčah je prava hvalnica božje Matere. Okoli Marije z Detetom na prestolu so zbrani večji in manjši angeli: na levi klečeči drži na blazini krono in žezlo, drugi na oblakih spušča Mariji nad glavo venec iz zvezd, manjši angel odgrinja zeleno zaveso veliki na desni pa drži v rokah knjigo z besedilom iz Visoke pesmi: Pridi, prijateljica moja, z Libanona. Kompozicija je skrbno premišljena in vredno je popaziti tudi na menjavanje svetlobe in sence, ki pa se nikjer ne izgubi v temo.

Freska na oboku prezbiterija v Dobravljah ki jo obdaja močan naslikan okvir, kaže poveličanje sv. Petra v nebesih. Svetnik se na kopastih oblakih dviga h Kristusu, angeli drže križ njegovega mučeništva, spodaj so simboli Petrove duhovniške in papeške službe. Slika je 'iluzionistična' - vzbuditi želi vtis, da se je nad nami odpri strop in nam omogočil pogled v nebo; zato so osebe podane v preračunani skrajšavi za pogled 'od spodaj'

Veliki slovenski cerkveni slikarji 05_1980