Gregor Mendel - pionir genetike

V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja

Gregor Mendel: * 20. julij 1822, Heinzendorf bei Odrau, Avstrijsko cesarstvo (sam je rojstni dan praznoval dva dni kasneje -. 22. julija, zato različni podatki), † 6. januar 1884, Brno, Avstro-Ogrska

Rodil se je 20. julija 1822 v kraju Heinzendorf v Šleziji, sam pa je (iz neznanega razloga) rojstni dan praznoval dva dni kasneje - 22. julija. Starši so ga krstili na ime Johannes. Ko mu je bilo 21 let, je vstopil v avguštinski samostan v Brnu na Češkem, ki je bila takrat v sklopu velike avstro-ogrske monarhije. Ko je poštar redovnik, je dobil ime Gregor. Bil je posvečen za duhovnika. Ko je prior, predstojnik samostana, opazil, da je mladi redovnik zelo nadarjen, je sklenil, da mu omogoči študij na univerzi. Velel mu je, naj se vpiše na dunajsko univerzo. Po treh letih marljivega študija je pater Gregor Mendel dosegel diplomo profesorja fizike in matematike.

Ko se je vrnil v Brno, so ga imenovali za profesorja naravoslovnih znanosti na tamkajšnji gimnaziji.

To je bila doba, ko so znanstveniki po vseh evropskih deželah delali razne poskuse in raziskave, da bi odkrili zakone življenja. Njihovo odkritje bi bilo ogromnega pomena za razvoj gospodarstva, saj bi z njihovo pomočjo mogli privzgojiti nove, visoko kvalitetne rastlinske in živalske vrste. Cela desetletja so se tu in tam ločeno trudili, da bi jim to uspelo, vendar se jim je le malo posrečilo. Odkritje teh zakonov bi bilo tudi neprecenljivega pomena za nadaljnji razvoj znanosti.

Tudi naš mladi profesor pater Gregor je bil otrok svoje dobe. Kolikor mu je šola puščala prostega časa, ga je prebil v miru samostanskega vrta. Tam je delal številne poskuse z rastlinami. Njegov „laboratorij" je bil v nekem kotu, ki si ga je izgovoril zase. Tu je zasadil dve lehi graha: na eni rastline, ki rastejo visoko, na drugi pa bolj nizke, eden je imel gladka in okrogla rumena semena, drugi pa nagubana rumena semena. Izbral je „čist rod" visokih rastlin, ki so vedno potem imele visoke potomce, in „čist rod" nizkih grahovih rastlin, katerih potomci so bili vedno nizki. Nato je visoke rastline križal z nizkimi. Križanci ali hebridi, ki jih je dobil, so bili vsi visoki. Potem je med sabo križal dva hibrida. Iz semena, ki ga je dobil je vzgojil nove rastline, od katerih pa so bile tri visoke, ena pa nizka. Vedno je bilo razmerje 3:1. Štel je tudi semena, ki jih je dobil. Vseh skupaj je bilo 8023; od teh je bilo 6022 rumenih, 2001 zrno pa je bilo zeleno. Ta poskus je ponavljal večkrat. Opazoval je nove rodove rastlin in svoje poizkuse prenesel tudi na druge rastline in na čebele. Po osmih letih vztrajnega in natančnega dela je bil že tako daleč, da je lahko izluščil nekatere zakonitosti glede dedovanja lastnosti. Bilo je leta 1865. Še danes so znani trije. Mendlovi zakoni: 1. Kadar križamo med seboj dva osebka čiste rase, so vsi potomci med seboj enaki, 2. Ce križamo med seboj hibride, se v naslednji generaciji dedni znaki cepijo, 3. Dedne lastnosti se dedujejo neodvisno ena od druge. Zadnji zakon so kasneje drugi biologi dopolnili.

Istočasno so podobne poskuse delali drugi biologi. Vsakdo od njih je želel prvi odkriti zakone življenja. V Nemčiji se je s tem ukvarjal C. W. Nageli, v Angliji W. Bateson, na Nizozemskem Hugo de Vries, na Danskem W. L. Johannsen, drugod pa manj znani biologi.

Naslednje leto, 1866, se je pater Gregor Mendel odločil, da bo svoje odkritje posredoval drugim znanstvenikom. V drobni knjižici, ki je štela le 46 strani, ter jo je založil sam, je opisal vse svoje poskuse in rezultate, ki jih je dosegel. Po eno knjižico je potem poslal vsem znanstvenikom in znanstvenim zavodom po Evropi, ki so se ukvarjali z naravoslovnimi vprašanji. Z nekaterimi od njih sije že dalj časa dopisoval. Nihče mu ni odgovoril. Preteklo je nekaj časa, mesec, leto, nekaj let, nič. Svet znanosti je popolnoma prezrl delo patra Mendla. Nikomur se ni zdelo vredno, da bi skušal preveriti vrednost njegovih odkritij.

Vsi ti biologi so bili tako zatreskani v svoje delo v laboratorijih, da se niso imeli časa ukvarjati z branjem takele brošurice. Ni se jim zdela vredna pozornosti. Morda zato, ker jo je napisal srednješolski profesor, ki je bil povrh še redovnik? Mogoče zato, ker je prišla iz majhnega mesteca na Češkem, iz province? Pravega razloga ne bo vedel nihče. 35 let je drobna knjižica patra Gregorja ostala v temi.

Pater Mendel si tega ni preveč gnal k srcu. V svoji skromnosti je menil, da njegovo delo pač ne more pomeniti prav veliko, ko se pa nihče od velikih in priznanih znanstvenikov zanj ne zmeni. Zato je na vse skupaj pozabil.

Čez dve leti so ga izvolili za priorja, predstojnika samostana. Vsi so ga spoštovali in ljubili zaradi njegove razgledanosti, njegovega bistrega duha, zaradi njegovih velikih pedagoških zmožnosti, pa tudi zaradi njegove skromnosti, blagosti in trdnosti. Nekaj let kasneje se je moral prav močno postaviti za usodo svojega samostana. Liberalna stranka, ki je takrat prišla na oblast, je izdala odlok, da je treba zapleniti vse cerkveno premoženje. Odločni pater Mendel je svoj samostan rešil. Leta 1884 je umrl v 62. letu starosti.

Na velike zakone življenja, ki jih je bil odkril v svojem mirnem kotičku samostanskega vrta, zadnja leta sploh ni več mislil, ker je imel preveč drugih skrbi. Umrl je kot katerikoli drugi pater. Cenili so ga le tisti, ki so ga poznali, med učenjaki svoje dobe pa ni našel priznanja. Še sanjalo se mu ni, da bodo čez nekaj desetletij v njem, skromnem redovniku, gledali enega velikih dobrotnikov človeštva in enega velikih duhov, saj zakoni dednosti, ki jih je utemeljil, veljajo za vsa živa bitja, tudi za človeka. Poznanje teh zakonov lahko ogromno pomaga tudi medicinski znanosti zlasti glede tako imenovanih dednih bolezni.

Leta 1900 je neki nemški biolog, Carl Corens, brskal po knjižnici za deli, ki govore o prenašanju dednih lastnosti od staršev na potomce. Pri tem je naletel tudi na knjižico patra Gregorja Mendla. Bilo je, ko da je počila bomba. Ves znanstveni svet je bil pokonci. Veliki zakoni življenja so bili odkriti že pred 35 leti, pa nihče se zanje ni zmenil! Kako je moglo priti do tega!

Znanstveniki so si takoj zastavili vprašanje: Ali zakoni, ki jih je odkril pater Mendel, veljajo samo za rastline, ali tudi za živalski svet? Delali so poskuse na piščetih in miših in prišli do zaključka, da Mendlovi zakoni držijo tudi zanje. Po nekaj letih raziskav in poskusov je bilo jasno, da veljajo za ves živi svet, ki se razmnožuje z združitvijo moške in ženske spolne celice. Zacvetela je nova, zelo pomembna znanost — genetika.

Morda ni zgolj naključje, da je velike zakone življenja, življenja, ki prihaja od Boga, odkrila bistrost, pridnost in vztrajnost skromnega znanstvenika, ki je bil duhovnik in redovnik.

(Ognjišče 08_1972, str. 7)