Mamca, se peljeva skupaj?

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta ... Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati ... Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! ... Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet - kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist ...”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.