Emilijan Cevc o jaslicah

* 5. september 1920, Kamnik, † 30. januar 2006, Ljubljana

Akademik dr. Emilijan Cevc je izreden poznavalec jasličarstva. Njegove jaslice niso le prijetne ljudskemu očesu, ampak tudi umetniško dovršene. Cevčeve jaslice so zares prava umetnina in prava paša za oči. Nič čudnega torej, da v božičnih dneh k Cevčevim prihajajo številni obiski. Profesor Cevc pravi, da jih je bilo nekoč naenkrat kar 26. Pridite ob svetih treh kraljih, takrat so najlepše, nas je z nasmehom povabil upokojeni profesor, ko smo zaključili ta pogovor.

V naši družini je bil moj oče zelo zavzet zanje. Imeli smo tako imenovane "salonske" jaslice. Napravil je hribček iz blaga, brez mahu, v ozadju pa je bil naslikan Betlehem. Motilo me je, da niso bili vsi pastirci postavljeni k hlevcu, zato sem jih kar sam tja prestavil. Prav svoje prve jaslice pa sem postavil na polico na hodniku. Bile so izrezane iz papirja, kičaste. Takrat še ni bilo elektrike. Šele pozneje sem z baterijo naredil razsvetljavo hlevčka. Te prve jaslice so ostale pri starših. Tudi kasneje figuric ni bilo mogoče dobiti, ovac pa tudi ne. Za silo sem si postavil čredo ovac kar iz glinenih piščalk. Postavljanje jaslic je zame obred, ki me spremlja še danes. Kdor se v mladosti nanje navadi, se jih tudi na starost ne bo mogel odreči.

- Vaše sedanje jaslice so prava paša za oči. Kako jih oblikujete?

Sedanje jaslice so posnete po srednjeveških freskah. Niso trdne, ampak pregibne. Vidni deli so iz mase, ki sem jo dobil iz Muenchna. Drugi deli so iz žice, ki omogoča spremembo drže telesa. Noša je srednjeveška. Želel sem upodobiti Jezuščka na Slovenskem, zato sem jih postavil v bližino Kamnika. Vsaj trije slikarji so mi že upodabljali ozadje Kamniških planin.

- Hlevček je nekaj posebnega?

Spraševal sem se, kako izoblikovati lep in prepričljiv hlevček. Dve možnosti sta – po enem opisu je to bila votlina, po drugem opisu pa naj bi se to zgodilo v razvalinah Davidovega stolpa. Sam sem skušal združiti oboje. Jaslice postavljam deset dni, podiram pa dva. Najlepše so v času po Gospodovem razglašenju, ko postavim pred hlev svete tri kralje. Pri postavljanju jaslic veljajo pravila, ki jih pogosto kršimo.

- Katere so osnovne napake?

Napak je precej. Ne znamo pravilno razporediti figur- velike bi morali dati v ospredje, manjše nazaj, ne pa obratno. Paziti je treba tudi na mah, saj ta ne sme biti previsok. Ljudje radi mešajo orientalne elemente, ki ne sodijo tja – minarete ipd. Detajli ne smejo biti preveč natančno izdelani – poglejmo, kako preprosto so bile narejene pastirske ograje. Stiliziranih jaslic ne maram. Sam za ozadje uporabim moder papir, ga preluknjam z zvezdami in zadaj postavim luč. Osnovno pravilo je, da se nobena luč ne sme videti. Zato je najbolje jaslice postaviti na oder, podobno kot v gledališču. Tako lahko obešamo na strop tudi angele na nevidnih plastičnih nitkah.

- Kaj pa moderne jaslice, ki imajo posebna sporočila?

Pri jaslicah ne gre za poudarjanje revščine in socialnih problemov. Revščino vidimo tudi brez tega. V jaslicah mora biti nekaj romantike in poezije. Božič ni pravljica, a je nekaj toplega, prijetnega. Ekspresija ne spada v jaslice.

- Na prodajnih policah je težko najti lepe jaslice. Kaj nam svetujete, kako izbirati figurice?

Najslabše so iz plastike, ker so najbolj zanikrno odlite. Naj si jih ljudje samo naredijo! To je najbolje. Ali pa naj jim jih izdela človek, ki ima nekaj ročne spretnosti. Pri nas ni veliko napisanega o tem.

- Pa vendar je nekaj slovenskih knjig o jaslicah?

Seveda, a še vedno premalo. Jasličarstvo je treba razvijati in kultivirati. Morali bi ustanoviti organ, ki bi se ukvarjal s tem. V tujini je vrsta revij, posvečenih jaslicam, ki redno izhajajo. Pri nas bi morali ustanoviti revijo o jaslicah, ki bi redno izhajala vsaj dvakrat letno. Poznamo tudi katehetske jaslice, ki se postavljajo tudi v drugih obdobjih cerkvenega leta – beg v Egipt, vstajenje, pot v Emavs, itd. Nove cerkve bi morale imeti poseben prostor, namenjem katehetskim jaslicam.

- Ali jasličarsto na Slovenskem izumira?

Nikakor. Jasličarstvo se krepi, a žal ne vedno v pravi smeri. Ostaja samo forma, oblika, vsebine pa ni več. Take jaslice so izgubile dušo. To je povezano s splošno kulturo. Ugašajo tudi naše stare postne in božične pesmi. Vem za cerkev, kjer v vsem postnem času ne zapojejo niti ene same postne pesmi več.

(rubrika pogovor o ... 01_2001)