dr. Emilijan Cevc

Pogovor s profesorjem Cevcem ob prejemu Herderjeve nagrade

Profesor dr. Emilijan Cevc je najboljši poznavalec srednjeveške umetnosti v Sloveniji. Je predstojnik Umetnostno zgodovinskega instituta pri SAZU. Napisal je več strokovnih knjig s tega področja in veliko člankov ter predavanj. Letos je za svoje delo dobil tudi visoko mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado.

- Gospod profesor, najprej bi se vam rad zahvalil za vaše sodelovanje pri Ognjišču, saj ste nam vedno pripravljeni pomagati. Marsikaj objavljamo tudi s področja umetnosti in dragoceni so bili vsi vaši nasveti, pa tudi vsaka vrstica, ki ste jo za nas napisali. Pa pojdiva k stvari. Vi ste predstojnik umetnostno-zgodovinskega instituta pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti?

Prav točen naziv je: Umetnostno-zgodovinski institut Franceta Steleta znanstveno raziskovalnega centra pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

- To je osrednja ustanova s strokovnega in znanstvenega vidika pri nas v Sloveniji. Za delo na tem področju ste pred kratkim dobili mednarodno priznanje, Herderjevo nagrado. Kdo je bil to Herder, po katerem se nagrada imenuje, in kdo jo podeljuje?

Nagrado podeljujejo vsako leto in sicer na Dunaju, o tem kdo jo bo prejel pa odloča poseben odbor, ki ima sedež v Hamburgu. To je nagrada, ki ima predvsem namen povezovati evropska ljudstva med seboj, posebej še narode vzhodne Evrope, od Poljske do Grčije. Letos je bila podeljena že enaindvajsetič. Zavzema predvsem tiste stroke, ki so povezane z umetnostjo, se pravi, vse vrste umetnosti same, od arhitekture do kiparstva, slikarstva in glasbe, potem umetnostno zgodovino, varstvo spomenikov, deloma tudi filologijo, seveda tudi književnost. Ime je dobila po Johannu Gottfriedu Herderju (1744-1803), človeku, ki je bil v drugi polovici 18. stol. pomembna osebnost v nemškem duhovnem svetu. Bil je velik humanist, pesnik, filozof in teolog. Po poklicu je bil protestantski pastor in pridigar, vezalo ga je prijateljstvo z Goethejem. Spada med tako imenovano veliko četverico „weimarskega kroga"; posebna zasluga mu gre, da je pritegnil v zahodnoevropski kulturni svet književnost in ljudsko izročilo slovanskih narodov. Prav zato je seveda njegovo ime posebej primerno za to ustanovo, ki naj evropski Vzhod poveže z evropskim Zahodom. Predvsem duhovno in kulturno, politika pri tem ne igra nobene vloge.

- Ali vsako leto podelijo samo eno nagrado ali je nagrad več?

Vsako leto podelijo sedem nagrad, za vse te države: Poljsko, Češkoslovaško, Madžarsko, Romunijo, Bolgarijo, Grčijo in Jugoslavijo. O teh nagradah odločajo, kot sem že dejal, v Hamburgu, dunajska univerza pa ima potem častno nalogo, da to nagrado slovesno podeli. To poteka v slavnostni dvorani avstrijske akademije znanosti in umetnosti. Slovesnost je ponavadi spomladi, letos je bila 10. maja.

- Vi ste zelo priznan umetnostni zgodovinar, napisali ste veliko strokovnih knjig s tega področja, še več pa člankov in razprav. Slovenska matica je izdala tri vaše knjige.

Da, pri Matici so izšle tri knjige: Plastika na Slovenskem, Poznogotska plastika na Slovenskem in Kiparstvo med gotiko in barokom. To so seveda tri glavna dela. Potem je še vrsta drugih, posvečenih bolj podrobnim vprašanjem, ki se kajpada dotikajo, predvsem slovenskega področja. Hvaležno je bila sprejeta tudi knjižica Slovenska umetnost, ki je izšla pri Prešernovi družbi, in hoče dati pregled skozi ustvarjalnost Slovencev od njihovega prihoda na to ozemlje do današnjih dni.

- Veljate za najboljšega poznavalca srednjeveške umetnosti pri nas. Do tega se pride z dolgotrajnim študijem in z napori in z veliko volje in seveda talenta. Ali ste se začeli že zelo zgodaj ukvarjati z umetnostjo?

No ja, najprej bi imel pripombo na ta „najboljši poznavalec". Sem pač eden od poznavalcev. Sicer pa sem se v mladosti ukvarjal z biologijo, naravoslovje me je silno privlačevalo. Lahko bi rekel, da me je v nekem muzejskem okviru zanimalo vse, kar je bilo povezano z zgodovino, arheologijo, z vsemi podobnimi področji, ki jih je mladi človek doživljal v svojem ožjem okolju, vendar pa so najbolj privlačile prav te biološke prvine, tisto, kar je res neposredno zvezano z življenjem. Tudi pozneje, ko sem se odločil za študij umetnostne zgodovine, mi je še vedno stalo ob strani, da tudi na umetnost gledam kot na del nekega živega človeškega organizma, kot nekaj, kar je res živo, biološko povezano s človeškim življenjem in tudi z razvojem človeškega duha.

- Doma ste iz Kamnika.

Da, in Kamnik je že sam po sebi nudil rodovitna tla za tako usmerjenost kakršna je bila moja: s svojo kar častitljivo preteklostjo, s svojo romantično okolico, z gozdovi in pa tudi s prijatelji, s katerimi sem odraščal. Drug kraj, ki mu podobno veliko dolgujem in ki je bil podobno ubran, dasi morda bolj mehek, je bilo Novo mesto, kjer sem končal nižjo gimnazijo. Nanjo me vežejo naj lepši spomini, zlasti na tamkajšnje profesorje, ki so bili mnogi med njimi resnično taki, da bi danes delali čast tudi univerzi.

- Ali je bila v Novem mestu popolna gimnazija?

Da, odlična gimnazija! Ko sem prišel v Ljubljano, se mi je dolgo časa tožilo po Novem mestu, tudi po sošolcih, ki so bili v večini kmečki otroci. V Novo mesto me je zaneslo zato, ker sem tam shajal z zelo majhnimi stroški, bil sem namreč gojenec tamkajšnjega frančiškanskega konvikta. Tudi na ta zavod imam naj lepše spomine. Vodstvo je bilo izredno modro, ni poznalo prav nobene prisile in je mladino v najbolj kritičnih letih znalo tako pametno usmerjati, da nikoli ni prišlo do kakšnih napetosti.

- Zavod so seveda vodili patri?

Da, takrat je bil vodja zdaj že dolgo pokojni pater Kocjan, izredno moder mož, široko razgledan, ki se je tako popolnoma žrtvoval za nas. Če je, denimo, prebral kakšno novo knjigo in se mu je zdelo primerno, da tudi nas seznani z njo, jo je na pamet obnovil, ko smo po večerji sedeli skupaj. To je seveda močno vplivalo tudi na kulturno raven.

- Kaj so bili vaši starši? Ali se je vaš oče tudi ukvarjal z umetnostjo?

Na srečo ne! Oče je bil spočetka trgovec, seveda tak, ki ni znal računati z dobički. Še danes se spominjam, kako je tako proti koncu leta imel pred seboj neke knjige, ravnilo in debel svinčnik in je s tistim črnim in rdečim svinčnikom nekaj črtal po knjigah, potem pa rekel: „No, v imenu božjem." Pa sem mu rekel: „Ata, kaj pa delaš? Kaj to pomeni? " „No vidiš," je rekel, ,,tale mi je dolžan, pa ne more plačati. Pa naj bo v imenu božjem." Tak trgovec seveda ne more uspevati s trgovino.

- Po mali maturi v Novem mestu ste študirali v Ljubljani?

Po končani višji gimnaziji sem študiral umetnostno zgodovino v Ljubljani. Profesorji, ki smo jih na univerzi imeli, šobili spet zgledni ljudje, ki jim dolgujem veliko hvaležnost, posebno profesorju Francetu Steletu.

- On je bil vaš predhodnik, ki ste ga nasledili.

Njegova zasluga je bila predvsem, da je učence usmerjal v raziskovanje domačega gradiva. Razodeval je izredno širino in poznanje evropske in svetovne umetnosti, v to pa je vpletal vse, kar se je na umetnostnem področju razvijalo na slovenskih tleh.

- Potemtakem ste že kot študent začeli zbirati gradivo in raziskovati stvari, ki so bile ne-raziskane?

Spomeniško gradivo, to se pravi slovenska umetnost, še posebej starejša, je bila malo raz-iskana, tako da so se na vse strani odpirala široka polja za raziskovanje. Glavno je bilo kajpak srečevanje s spomeniki samimi. V veliko veselje nam je bilo obiskovanje teh spomenikov, največkrat peš, v najboljšem primeru pa s kolesom ...

- Z ekskurzijami?

Da, z ekskurzijami, bodisi s skupnimi, še več pa s posameznimi sprehodi in ogledi teh spomenikov, tako da sem že pred vojno dodobra spoznal osrednji slovenski del: Kranjsko, Dolenjsko, Gorenjsko, medtem ko me je na Štajersko zanesla pot šele po vojni, in seveda Primorsko, ki jo je prej ločila meja. Moram pa reči. da so me prav umetnostni zakladi na Primorskem prav posebej pritegnili. Dolgo časa sem celo čutil željo, da bi se posvetil spomeniškemu varstvu, se pravi konservatorski službi (skrb za ohranjevanje, popravljanje umetniških del) prav na Primorskem. Moj ideal nikoli ni bila samo neka kabinetna znanost, temveč sem vse do konca vojne, pa še nekoliko čez, tako rekoč do diplome na univerzi sanjal o tem, da bom postal konservator. Ne suhoparna akademska učenost, ampak tisti <živ'K nenehni stik, navsezadnje ne samo z umetnostjo kot tako, ampak tudi s človekom, ki je to umetnost živel. Ko smo pri človeku, se srečamo tudi z njegovim izročilom, s tem, kar spada na področje narodopisja. Tudi narodopisje je ena tistih strok, ki me nenehno priteza, tako da ob svojem ožjem strokovnem delu zelo rad posežem, ne samo študijsko, ampak tudi dejansko, tudi v to smer.

- Pri tem delu imate veliko izkušenj. Po vojni so precej objavljali umetnostne spomenike, kar so skoro vse naše cerkve. Mislim, da danes duhovniki, čeprav imajo zelo skromna sredstva za obnavljanje teh sakralnih umetnin, veliko žrtvujejo za to. Kakšen je vaš vtis?

To je gotovo. Po vojni, pa tudi nekaj let pred njo in zlasti precej let po njej, so ti spomeniki samevali in bili prepuščeni samim sebi. Po vojni je bilo treba zelo potrpežljivo in tudi z nemajhnimi žrtvami reševati spomenike, ki so večkrat samo krajevno pomembni. V tem pogledu se je res mnogo storilo. Na eni strani po zaslugi njihovih varuhov - duhovščine, na drugi strani - brez tega sploh ne gre - z zavzetostjo ljudi samih, ki so na te duhovne in kulturne priče, ne samo ožje verske preteklosti ponosni; in tudi seveda po zaslugi uradnega spomeniškega varstva, tudi uradnih podpor in pomoči, tako da so rane, ki .jih je naša spomeniška dediščina utrpela, danes v mnogočem ozdravljene. Seveda pa tudi pri varovanju spomenikov nastajajo nekatere težave. Niso najmanjše težave, ki so se sprožile po drugem vatikanskem koncilu, ko je bilo treba po cerkvah marsikaj prilagoditi novim liturgičnim predpisom (postavljanje novih oltarjev proti ljudstvu in podobno) in je včasih bilo treba zelo tankega čuta, da se ni skazil stari ambient, stalno pričevalno občutje nekaterih, zlasti starejših baročnih in srednjeveških cerkva. Tudi ne rečem, da ponekod nismo šli v tem predaleč. Na koncu bi človek pikro pripomnil, da za ohranjanje spomenikov ni vedno najbolj potreben denar. Večkrat denar spomenike celo uničuje. Ko je bil v stari Avstriji leta 1855 podpisan konkordat po katerem je prišlo cerkveno premoženje spet v roke duhovščine, so začeli metati iz cerkve stare, dragocene, ne le baročne, tudi gotske oltarje in jih nadomeščati z novimi, ki po svoji lepoti še zdaleč niso dosegali starejših. Še več, podirali so cele cerkve, ki so bile včasih zelo častitljive priče, in so postavljali nove v posnemanju gotskih in romanskih slogov. Takrat je umetnostno spomeniško gradivo utrpelo marsikatero škodo. Tako se večkrat zgodi tudi danes. Osebno sem neprijetno prizadet, če vidim, da kje na vrat na nos postavljajo nove oltarje v župnijskih cerkvah, po drugi strani pa pustijo, da dragocene podružnice razpadajo ali da se v njih dela škoda. Tako razmerje do teh spomenikov ne po človeški in ne po božji strani ni popolnoma pravilno.

- To, kar ste povedali, so izkušnje, ki ste si jih nabrali kot član Komisije za umetnost pri nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani. Veliko pomagate, da se naredi čim manj škode. Duhovniki morajo vprašati za mnenje komisijo, preden se lotijo predelave in adaptacije cerkva, tako da le pomagate, da se ne naredi večja škoda. Ali res vselej vprašajo?

Prav to sem hotel reči: večkrat se zgodi, da nič ne vprašajo. Večkrat je tudi težko uskladiti želje in pa spomeniško varstvena pravila. Tako spomeniško varstvo deluje večkrat zaviralno in župnik je včasih lahko tudi užaljen, ker ne gre vse po njegovih preveč modernih željah. Nekateri so taki, da bi hoteli iz cerkvenega prostora pometati vse, kar je starega, in ustvariti pravzaprav prazen prostor - tudi božjega duha prazen - v katerem pa se ljudje ne počutijo več domače. Če se spomnim, kako je pisatelj Ivan Tavčar doživljal cerkev na Gori - kot popisuje v Cvetju v jeseni - vidimo, kako je bil slovenski človek nekdaj resnično povezan s temi cerkvenimi umetninami, v katerih je doživljal vse tisto, kar moramo danes iskati na različnih krajih: od galerije do gledališča, do koncertne dvorane. Tam je bilo za njegovo potrebo vse zbrano na enem mestu in mu je obisk take cerkve, bodisi domače župnijske ali kake podružnice ali romarske cerkve, pomenil tudi kulturno, ne samo versko doživetje.

- Dvignil se je iz vsakdanjih j skrbi in doživljal nekaj višjega. Govorili ste o svoji mladosti. Vemo, da ste se kot študent udejstvovali tudi na literarnem področju. Napisali ste knjigo čudovitih meditacij, ki jo še danes radi vzamemo v roke, to so Preproste stvari.

To je bila pač knjiga, napisana z nekoliko nostalgije, predvsem pa mladostna knjiga.

- Za tiste, ki je ne poznajo, naj povem, da so v tej vaši knjigi opisane 'preproste stvari': od zibelke do kruha, vse v sočnem pesniškem slogu. Res ne razumem, zakaj bi se morali te knjige manj veseliti kot drugih vaših knjig? Mislim, da je res škoda, da ne dovolite ponatisa.

Tudi prevodov nisem dovolil . . .

- Vemo, da niste samo umetnostni zgodovinar, ampak da težite za čim polnejšim življenjem, j Radi prebirate slovenske pisatelje, vsako leto ob božiču si z veseljem postavljate umetelno izdelane družinske jaslice. V letošnji prvi številki smo ob molitvi objavili prav sliko vaših jaslic, izdelanih v domačem slogu in z domačimi motivi ...

Prav te, ki so bile objavljene, so bile ene manj posrečenih ...

- Vaša žena dr. Anica Cevc je ravnateljica Narodne galerije. Je umetnost botrovala vajinemu srečanju in ljubezni, ki vaju je j pripeljala na skupno življenjsko pot?

Umetnost? Ne vem. Najbrž naju je Bog pripeljal.

- To verjamem, toda povod je najbrž bilo zanimanje za isto področje?

Niti ne. Če bi pripovedoval, kaj naju je združilo, bi zvenelo nekoliko nenavadno: sodelovanje v OF. - - - Med vojno je bila ona moj kurir.

- Kako ste preživljali vojna leta?

To so bile svojevrstne dogodivščine. Bil sem pri partizanih in v roški ofenzivi so me Italijani j ujeli, že na osvobojenem ozemlju.

- Ste bili takrat že profesor?

Ne, bil sem še študent.

- Ste bili zajeti? Ali ste bili v Italiji v begunstvu?

Ne, imel sem srečo, da so me ujeli tako pozno, da so šli glavni transporti za taborišče že naprej.

- Ste bili v skupini, ki je šla v partizane s Kocbekom?

Bil sem v skupini krščanskih socialistov, vendar nisem šel s Kocbekom. Bil sem že domenjen, da bom šel, pa je prišla tista junijska racija, ko so nas odpeljali v taborišče. Jaz sem bil slučajno na vlaku, ki so ga partizani na Verdu osvobodili.

- Vemo, da sodelujete ž nasveti pri verskem tisku, bodisi pri sakralni umetnosti kot strokovnjak, pa ne le to, ampak tudi osebno globoko čuteče kot kristjan pri vsem našem verskem razvoju. Tudi pri Ognjišču radi priskočite na pomoč z nasveti in predlogi, pa tudi s sestavki. S tem pomagate dvigati raven našega lista.

Človek pač naredi tisto, kar more, tisto, kar misli, da mora storiti. Naš veliki mojster arhitekt Plečnik je rekel: „Jaz sem plačan zato, da delam!" To je tisto načelo, ki mora človeka voditi. Že če pomislim, koliko se drugi ljudje trudijo, če pomislim samo na navadnega delavca, na rudarja ali katerega drugega - s kakšnimi težavami in v kakšnih nevarnostih si služi kruh, in na tisti denar, ki se steka v moje dohodke, potem sem temu človeku dolžan, da mu po svojih najboljših močeh to vračam. In če mu. vračam tako, da mu odkrivam preteklost našega naroda, lepoto, ki ga obdaja, in poudarjam, da preprosti ljudje to silno hvaležno sprejemajo, po tem človek čuti res moralno dolžnost, da se kolikor mogoče razda, da je kolikor mogoče koristen za tisto splošno blaginjo, ki jo želimo doseči.

- Zdaj velikokrat hodite tudi v tujino, pišete tudi za tuje izdaje, prevajajo vas tudi Hrvatje in Srbi ...

Res je, nekaj objavljam tudi zunaj, v tujih jezikih, predvsem sestavke o vprašanjih naše umetnosti. Razumljivo je, da se udeležujem tudi kongresov in znanstvenih srečanj po raznih evropskih deželah. Morda bi kazalo še dodati, da je bilo za mojo znanstveno rast zelo pomembno študijsko bivanje v Munchnu. Tam sem imel med profesorji tudi Teodorja Mullerja, enega najboljših poznavalcev srednjeveške plastike, s katero sem se v tistem času najbolj zavzeto ukvarjal. To je bilo leta 1962/63.

- Zdaj še tradicionalno vprašanje: imate kakšne posebne načrte, pripravljate kaj novega?

Nerad govorim o načrtih, kajti načrt se lahko že jutri sprevrže. Kdo ve, kaj nam bo prinesel jutrišnji dan. Svoje raziskave bi rad dopolnil, še to in ono objavil, kar mi leži po predalih. Zelo bi rad ob kaki priložnosti napravil še neki pregled skozi umetnostni razvoj na Slovenskem.

- Načrtov je torej polno!

Načrtov je malo, ker vem, da nima več smisla kovati velikih načrtov, treba je pač pospraviti predale.

- Mislim, da zaradi let — le nekaj nad šestdeset jih imate — tak pesimizem še ni upravičen?

Ne, ne, to ni pesimizem, to je realizem. Toliko biologa je še vedno v meni.

- Zahvaljujemo se vam za delo, ki ste ga naredili za Slovenijo in boljše poznavanje njene kulture in umetnosti, doma in po svetu. Gotovo smo bili v tem oziru tudi Slovenci že nekdaj del Evrope, da smo lahko ponosni na svoje korenine, na svojo preteklost.

Nikoli se še nisem, tudi pred velikim svetom, sramoval umetnosti, ki je in kakršna je ob teh težkih zgodovinskih razmerah pognala prav na slovenskih tleh.

- Zato je bilo veliko naših stvari razstavljenih na največjih razstavah.

Navadno so dosegla tudi ustrezno, včasih tudi zelo veliko priznanje.

Pogovarjal se je Franc Bole

gost meseca 07_1984