Minka Korenčan

* 12. september 1920, Ljubljana; 23. februarja 2009, Ljubljana

Rojena pri petdesetih letih

Septembra 1975 sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan iz Ljubljane (Nimam besed, Pričakovanje). V naslednjih letnikih Ognjišča (do konca leta 1984) je strani našega mesečnika obogatilo kar sedemdeset njenih žlahtnih pesmi.

Njeni prvi dve pesmi v Ognjišču sta "zagledali beli dan" trinajst let pred izidom njene prve pesniške zbirke s preprostim naslovom Pesmi (Mohorjeva, Celovec 1988), ki so jo ljubitelji poezije sprejeli z veliko naklonjenostjo. Osvojila jih je iskrenost in toplina njenih izpovedi. "To je poezija čistega Pogovora z drugim, pogovora z Bogom, kakor ga lahko prične le v trpljenju in ljubezni preizkušena pesničina duša," je v spremni besedi njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (Knjižnica Tretji dan, Ljubljana 1999) zapisal literarni zgodovinar Denis Poniž. "To pa je tudi poezija, ki razume človeka in človeško stisko, jo zna imenovati in v njej odkrivati smisel ne samo svojega, marveč slehernikovega bivanja. To je tudi poezija tolažbe, vere in upanja." O pesnici, ki je bila vesela vsake objave in se je često tudi pisno zahvalila, nisem vedel nič. Niti tega ne, koliko let je že na tem svetu. To sem zvedel precej pozneje, iz spremnih besed njenih pesniških zbirk, povečini izpod peresa Denisa Poniža. Ob šesti knjigi, V zrcalu minljivega (Družina, Ljubljana 1996), ki prinaša izbor njene lirike, Denis Poniž piše, da je to "priložnost, da znova pregledamo njeno nevsakdanjo, a bogato pesniško bero. Nevsakdanjo zato, ker je pričela pisati pesmi pri svojih dvainpetdesetih letih, v starosti torej, ko marsikdo za zmeraj odloži pero, utrujen od življenja ali literarnih opravil ali pa se ob misli na to, da bi pisal poezijo, samo še utrujeno nasmehne."

Poiščimo zdaj nekaj življenjskih podatkov o tej "nenavadni" pesnici, ki je, kljub bolezni in tegobam, ki so jo mučile od mladosti, dočakala 89 let. Največ jih najdemo na zavihku platnic njene sedme pesniške zbirke Glas iz daljav (1999) in od tam jih bom preprosto prepisal. Minka Korenčan se je rodila 12. septembra 1920 v Ljubljani kot najmlajši otrok v številni družini. Po poklicu bila zavarovalniška uslužbenka, vzporedno pa je študirala violino in solistično petje in se nameravala po končanem študiju posvetiti glasbi. Želela je postati violinistka ali koncertna pevka, kakor njena starejša sestra, sopranistka Štefka Korenčan-Odar, ki je bila njena vzornica. Svojih sanj ni mogla uresničiti. Pri kirurškem zdravljenju ščitnice avgusta 1945 je namreč prišlo do obsežnih in nepopravljivih ohromitev v grlu. Izgubila je glas, zaradi dihalnih stisk je bila za vselej ujeta v bližino smrti, kar se čuti tudi iz njene poezije. Govoriti se je sicer naučila z okvarjenim glasom, vendar se mora ogibati osebnim stikom in družabnemu življenju. Njena edina pot do človeka je pesem. Pesniti je začela, kot nam je povedal že Denis Poniž, šele pri dvainpetdesetih letih. Mislim, da se ne motim, če zapišem, da so te njene tako žlahtne pesmi bile rojene v njeni duši že davno prej, zdaj, ko so dozorele, so privrele na dan. Njene pesmi so molitve, meditacije. V njih je "mogoče začutiti željo po prestopu iz vsakdanjega sveta, v katerem vladajo žalost, trpljenje in bolečina, v svet čutne popolnosti, kjer se pred pesnico razgrinjajo novi, drugačni, nesnovni svetovi, podobe in slike" (D. Poniž). Pesmi je od vsega začetka svojega ustvarjanja objavljala v raznih slovenskih revijah in časopisih: v Ognjišču (v časih, ko smo poeziji odmerjali več prostora kot zdaj, je bila gotovo naša "prva" pesnica ne le po številu objavljenih pesmi, temveč tudi po njihovi "božanski iskri"), Novi mladiki, Znamenju, Sodobnosti, Celovškem zvonu, Tretjem dnevu, Prijatelju in Srečanjih. Njenim pesmim je bilo mogoče večkrat prisluhniti v literarnih nokturnih ljubljanskega radia. Denis Poniž je zapisal: "Pesništvo Minke Korenčan odpira veliko vprašanj, tudi in predvsem o temeljnih in posednjih rečeh, v katere je ujeto človeško življenje in od katerih je tudi odvisno življenje, ki ga pišemo z veliko začetnico."

naših štirideset 10_2005