Lev Detela

* 2. april 1939, Maribor

Med slovenskimi kulturnimi ustvarjalci na Dunaju zavzema vidno mesto pisatelj, pesnik in publicist Lev Detela. Na Dunaj je pričel v svinčenih časih komunistične Slovenije. Izhaja iz družine, v kateri sta bila dva nasprotujoča si pola: oče marksist in mati meščanka. Levov oče je prišel ob koncu vojne iz taborišča Dachau in se ločil od žene, ki je bila hčerka prvega državnega tožilca v Mariboru. Od takrat sta si starša izmenjavala Leva, ki je imel šest let. V napetosti med očetom in materjo, med Ljubljano in Štajersko, se je Lev oblikoval v kritičnega opazovalca razmer. Ko so njegovi vrstniki na gimnaziji brez pomislekov sprejemali ideje revolucionarnega nasilja, so v Levu tedaj dozorevali samostojni pogledi na militarizem, nasilje in vojno. Njegov svobodni duh je zavračal kakršnokoli dogmatično enoumje, zato je bil odločen nasprotnik marksistične ideologije. Na univerzi v Ljubljani je študiral slavistiko. Tam mu je prišla v roke Slodnjakova knjiga Zgodovina slovenske literature, ki je izšla v nemškem jeziku v Berlinu (1958). V tej knjigi je prof. Slodnjak prvič omenil dva pesnika druge svetovne vojne, Kajuha in Balantiča kot enakovredna. Tako je načel marksistično teorijo o naprednih literatih in narodnih odpadnikih. Že prej je "revolucionarna" ideologija opravila s Kocbekom, ki se je moral umakniti iz javnega življenja. Lev Detala in njegov kolega Marjan Tomšič sta nastopila v obrambo Kocbeka in se tako zamerila študentski organizaciji. Prišel je tudi v spor z Ivanom Potrčem, urednikom mladinske literarne revije Mlada pota, ker je pisal črtice v duhu, katerega je Potrč označil "napačni humanizem". Pod vplivom Kocbekove knjige novel Strah in pogum je nastala zgodba o dveh mladih ljudeh v drugi svetovni vojni: v njej se nevtralen Slovenec zaljubi v hčerko nemških staršev. Zaradi tega greha je bil leta 1960 prisiljen oditi v emigracijo v Avstrijo skupaj s svojo bodočo ženo Mileno Merlakovo. Prvo leto je bilo zelo hudo, saj sta bila z Mileno tako rekoč na cesti. Mesec dni je moral v zapor, kjer so ga preizkušali, če ni morda jugoslovanski vohun. V tem času je doživel tegobo taboriščnega življenja v nižji Avstriji, s pomočjo Karitas pa je postal vzgojitelj za govorno prizadeto mladino. Spomladi 1961 sta na Dunaju dobila stanovanje, jeseni pa se je vpisal na slavistiko na dunajski univerzi. Na posredovanje prof. Josipa Hamma je dobil štipendijo neke ameriške ustanove za nadarjene literate, kar mu je omogočilo širšo literarno dejavnost. V tem obdobju je bil Lev Detela povezan predvsem s slovenskim zamejstvom in zdomstvom in pisal za tamkajšnje liste. Zatem je začel tudi pisati v nemškem jeziku. Za njegovo pisateljsko pot je značilno, da se je začela že v mladih letih in potem nenehno razvijala. Že kot otrok si je izmišljal zgodbe in jih pripovedoval svojim domačim. Danes obsega njegova knjižna bera že 26 knjig, od tega 8 v nemškem jeziku.

Svojo literarno pot v prvi dobi emigracije označuje kot eksperimentalno, potem pa je začel pisati bolj avantgardno. Značilna dela tega obdobja so Atentat, Junaštvo slamnatega Krpana, Blodnjak. Nekaj teh del so po padcu komunističnega režima ponatisnili tudi v Sloveniji. Razen knjig je Lev pisal za različne časopise in revije, zlasti v zamejstvu in izseljenstvu. Po letu 1973 so začele izhajati njegove knjige v nemškem jeziku. Literarna kritika je postala pozorna nanje in jih večkrat tudi nagradila. Prvi knjigi v nemščini sta nastali na osnovi slovenskih besedil: Izkušnje z nevihtami, ki je izšla v Darmstadtu v Nemčiji, in Kraljev kip, na Dunaju. Prvo izvirno nemško besedilo je knjiga Legende o očetu, ki obravnava problem dogmatizma in avtoritete. Tej knjigi je avstrijsko ministrstvo za kulturo prisodilo nagrado za najboljšo knjigo leta 1976, dobila je tudi nagrado mesta St. Poelten in nagrado avstrijske televizije. Napisal je tudi knjigo Igra za bodoča pokolenja, ki obravnava krvoločnost človekove narave. Katastrofa v ^ernobilu mu je dala navdih za knjigo Pogovori pod tovarniškimi dimniki (1986). V tej knjigi razglablja o uničevalni sili sodobnega potrošništva in industrializacije, ki vse bolj preplavljata svet. V kratkem bo izšla na Dunaju in v Romuniji njegova deveta nemška knjiga Za ognjenim gozdom. Po petdesetih letih beleži svoje spomine konca vojne, ki ga je doživljal kot otrok v Središču ob Dravi, ko so se umikajoče nemške sile spopadle s sovjetsko-bolgarskimi silami. Iz te izkušnje se oblikuje tudi njegov pogled na dogajanje v Bosni.

Lev Detela še vedno veliko piše v slovenščini, zlasti za časopise in revije, pa tudi kakšno slovensko knjigo ima v načrtu. Sporočilo njegove literature je povezano s stanjem današnjega človeštva: "Živimo v mejnem položaju, na področju usodnih stanj, ko se bo treba odločiti za nekatere ukrepe, v katerih se bo izkazala tudi bodočnost sveta. V tem svetu se ne smemo več egocentrično obnašati, ampak se moramo približati sočloveku in mu prisluhniti, pa naj je še tako nenavaden in nerazumljiv. Na osnovi teh tokov in stikov bo nastala nova civilizacija, ki bo univerzalna, ne da bi se pri tem odpovedali svojim narodnim koreninam. Na tem temelju se je treba vreči v pustolovščino sveta ter v miselnosti 20. in 21. stol. sprejeti zavezujočo usodo, ki bo zaznamovala skupno pot naprej. ^e ne bo prišlo do tega, smo lahko črnogledi za prihodnost človeštva in človeka."

Omenim mu, da Slovenci nosimo v sebi neki mesijanizem, po katerem smo podobni Judom. Tudi Kocbek je razmišljal, da se mala Slovenija upira gospostvu velikih držav kot David proti Goljatu. Lev soglaša in doda, da bi morali Slovenci predvsem sprejeti svoje stvarno mesto. Prepričan je, da bi morala biti Slovenija manj samozadostna, bolj odprta v svet in zajemati spoznanja drugih. Prav iz te potrebe Lev že osemnajst let izdaja mednarodno literarno revijo LOG. V njej objavlja prispevke nemških avtorjev in prevode manjšinske literature srednje Evrope ter literature večinskih srednjeevropskih narodov, skupaj tudi odkrivajo književnost narodov tretjega sveta. Glavni namen te revije je pokazati, da so vse književnosti enakovredne in se ne merijo po velikosti kakega naroda. Urejanje revije LOG naj bi prispevalo k drugačnemu vrednotenju književnosti tako v Avstriji kot v Sloveniji in drugod. Nekateri slovenski pisatelji se po njegovem zavedajo današnjega položaja slovenskega človeka. Samo odprta, tvorna in duhovno bogata Slovenija bo lahko nastopala kot samostojni dejavnik v razširjeni Evropi. Po vojni za Slovenijo je z veseljem odkril, da je tudi Avstrija postala kar ponosna na svojo majhno sosedo Slovenijo, ki se je uprla veliki Jugoslaviji. Prepričan je, da bo naš narod znal najti pot v prihodnost in da bo za to zbral dovolj svojih moči. Vlogo Slovencev na Dunaju razume v posredniškem in povezovalnem smislu. Skupaj z ženo Mileno Merlak sta veliko prevajala in tako gradila most med avstrijskim in slovenskim narodom. Lev se trudi za uveljavitev slovenskih del v nemškem svetu. @eli nadaljevati z izdajanjem revije LOG in spremljajoče knjižne zbirke. Več let je bil predsednik združenja avstrijskih literarnih revij in založb, kar mu je pomagalo tudi pri uveljavljanju slovenskih tem in dialoga z raznimi literaturami v Srednji Evropi. To združenje je leta 1989 nekako "preroško" organiziralo simpozij o kulturni avtonomiji in samostojnosti Slovenije, na katerem so nastopili mnogi vodilni slovenski kulturniki. Zaradi svojega idealizma, povezanosti z ljudmi in preroškega gledanja Lev tudi po osamosvojitvi nadaljuje dragoceno poslanstvo slovenskega in srednjeevropskega pisatelja. Za usklajevanje in povezovanje teh kultur je potrebno tenkočutno spoštovanje drugega in sebe ter lastnega dela in dela drugih. Prav v tem Lev razume svoje publicistično delo kot poslanstvo in pričevanje. V kratkem bo na Dunaju in v Bukarešti izšla nova knjiga založbe LOG Ogledalo, v katerem se vidimo. V tej knjigi bodo predstavili nekatere evropske manjšine z zornega kota literata, kot jo ustvarjajo. Knjiga hoče biti zagovornica vsega tistega, kar je že od nekdaj ponižano in razžaljeno. Prav ob odkrivanju te literature in teh ljudi, pravi, vidi nekakšno rdečo nit med svojim mladostnim zavzemanjem za razvrednotenega in zasužnjenega človeka pod komunizmom, za ponižano in zavrženo slovensko ideološko emigracijo ter ljudmi iz tlačenih narodnostnih manjšin, ki jim veliki narodi ne priznavajo pravega dostojanstva in posebne zaščite. Poleg slovenskih manjšin v Avstriji in Italiji se Lev zavzema za Rome, Nemce ob Volgi, ki jih je Stalin izselil v Kazahstan, Madžare in Nemce v Romuniji, za Nemce na Madžarskem, Lužiške Srbe v Nemčiji, Madžare na Slovaškem in Vojvodini. Evropa, kakor si jo zamišlja on, je nekaj čisto drugega, kot jo skušajo predstaviti hegemonisti in univerzalisti iz Haaga. Evropa je tudi Evropa manjšin, malih celic, brez katerih se ne more pretakati evropska duhovnost, ki izvira iz krščanskih korenin.

Ognjišče 11_1995

pogovarjal se je Primož Krečič