Hans Christian Andersen

* 2. april 1805, Odense, † 4. avgust 1875, København

Pravljica mojega življenja

Danski pisatelj Hans Christian Andersen je v sedemdesetih letih svojega življenja napisal precej pesmi, dram, potopisov in celo nekaj romanov, slaven po vsem svetu pa je postal s svojimi pravljicami. Kdo od nas ne pozna vsaj katere izmed njih? Na primer tiste o cesarjevih novih oblačilih, o deklici z vžigalicami, o kraljični na zrnu graha, o svinjskem pastirju pa o bedaku Jurčku ...

Pravljice, to vemo vsi, so zgodbe, v katerih je vse lepše kot v resničnem življenju. V pravljicah vsi dobri prejmejo zasluženo nagrado, vsi hudobni pa so kaznovani, kot se spodobi. Otroci jih radi poslušajo in njihova nedolžna srca mislijo, da je svet resnično tak. Odrasli vemo, da so to, žal, le sanje, ki so lepe – kakor v pravljici. Zaradi otrok poznajo pravljice njihovi starši in babice in vsi odrasli ljudje, ki imamo otroke radi. Ko jim pripovedujemo pravljice, se v naših srcih oglasi potopljeni zvon otroške sreče in morda sami pri sebi sklenemo: »Potrudil se bom, da bo na svetu več dobrote in pravičnosti in ljubezni. Skušal bom biti dober.«

Pravljico Andersenovega življenja bi lahko začeli takole: Nekoč sta v nekem mestu na Danskem živela dva revna človeka. On je bil čevljar, ona pa perica. Imela sta sina, ki je bil tih in zasanjan. Imel je dolge noge in nerodne roke in velik nos in zaradi tega so ga drugi otroci zmerjali, tako da je bil še raje sam. Po svetu je hodil z zaprtimi očmi, kajti tako je videl pred seboj veliko lepše stvari. Bilo je to v danskem mestu. Odense (danes šteje to mesto okoli 150.000 prebivalcev). Hans Christian se je rodil 2. aprila 1805. Njegov oče in mati sta se poročila dobra dva meseca prej, tako da se je otrok rodil kot zakonski (nezakonske matere so takrat kaznovali z zaporom). Pripovedujejo, da je zakonsko posteljo zbil Andersenov oče sam, in sicer iz desk nekega mrtvaškega odra. Danes kažejo v Odenseju Andersenovo 'rojstno hišo', vendar je gotovo, da ni pristna. Hiša, v kateri se je rodil, je bila veliko bolj revna, saj je bil tisti predel Odenseja, v katerem so živeli Andersenovi, središče bede, moralne in fizične. Njegova mati je bila nezakonski otrok žene, ki je svoje tri deklice prisilila, da so šle na cesto beračit in svojo mater je Andersen upodobil v pravljici Deklica z vžigalicami. Mati je bila celih šestnajst let starejša od očeta in mali Hans se je veliko bolje ujemal z očetom kot z njo. Ko mu je bilo tri leta, so se preselili v drugo stanovanje, ki pa je obsegalo eno samo sobo, v kateri so imeli vse: očetovo čevljarsko delavnico, kuhinjo in jedilnico, dnevno sobo in spalnico. Na podstrešju so imeli zabojček s prstjo za drobnjak in peteršilj; to je bil zelenjavni vrt.

V svoji pravljici o Snežni kraljici je Andersen iz tega zabojčka naredil prelep cvetlični vrt! »Vse cvetlice, ki so ti prišle na misel, iz vseh letnih časov, so tu cvetele z najčudovitejšimi cvetovi!" Z očetom sta ob nedeljah hodila ven v gozd, zvečer pa mu je prebiral iz 'Tisoč in ene noči' in drugih knjig in takrat je - bil očetov obraz ožarjen z nasmehom.

Oče je želel, naj Hans gre v šolo, da bo postal kaj več, kot je bil on sam. Vse je šlo lepo, dokler je imel očeta. Tega je izgubil, ko mu je bilo enajst let. Ubogega čevljarja je zamikala vojaška slava in pridružil se je Napoleonovi armadi. Domov je prišel brez denarja in brez slave – na smrt bolan. Po očetovi smrti se je moral Hans – kot vsi revni otroci – oprijeti dela. Naprej je nekaj časa delal v tekstilni tovarni, nato v tobačni, vendar je bil preveč rahlega zdravja, da bi bil kos napornemu delu. Sam pri sebi je sanjal, da bo "največji pesnik, kar jih je imela Danska". Pisati ni znal, imel pa je čudovit dar za pripovedovanje in tudi dober posluh in lep glas. Štirinajstleten se je odpravil v Koebenhaven z željo, da bi se iz 'grdega račka' spremenil v 'prelepo labodko'. Oblečen je bil v zelo revno obleko, na nogah je nosil prevelike čevlje, da je bil videti prav smešen. Potoval je peš: v dveh dneh okoli 120 kilometrov. Ko je zagledal prestolnico Danske, je pokleknil in se zahvalil Bogu, čeprav kakšne posebne verske vzgoje v domači hiši ni dobil. Imel je priporočilo za neko slavno plesalko. »Preden sem potegnil za zvonec, sem pri vratih pokleknil in se obrnil k Bogu, naj mi pomaga in me varuje,« je zapisal v 'Pravljici mojega življenja'. Seznanil se je z italijanskim pevcem Sibonijem, ki ga je potem nekaj mesecev učil petja, dokler Hans ni prišel v puberteto in je menjal glas. S pevsko kariero ni bilo nič. Poskusil je srečo pri gledališču, o katerem je sanjal že izza otroških let. Tudi tu ni imel bogve kakšne sreče. Nekaj pa je le bilo; našel je dobrotnika, ki mu je omogočil, da je končal srednjo šolo. Bil je starejši ' od vseh sošolcev, precej neroden in revno oblečen in sam pravi, da so bili to zanj "hudi, grenki časi".

V teh letih se je poskusil uveljaviti s svojim peresom in nekaj stvari je že natisnil. Pisal je pesmi in postal znan zlasti s svojimi popotnimi zapisi z Danske. Po maturi se je na smrt zaljubil v sestro svojega sošolca Riborg Voigtovo. Ljubezen pa je bila samo enostranska. Vse življenje ni imel sreče v ljubezni in ostal je sam. V pravljici o mali morski deklici je izpovedal bolečine neuslišane ljubezni.

Sanjal je, da bi potoval, da bi videl čimveč sveta. Ta želja se mu je izpolnila leta 1833, ko je dobil posebno štipendijo, da je lahko potoval v Pariz in v Italijo. Svoja doživetja je natančno popisal v Pravljici mojega življenja". Opisal je vsa srečanja, ki jih je imel s tedaj slavnimi možmi, kot francoskimi pisatelji Hugojem, Balzacom, Dumasom, nemškim pesnikom Heinejem, nemškim zbirateljem pravljic Jakobom Grimmonrrin drugimi. Povrnitvi v domovino (1835) je izšel njegov roman 'lmprovizator'; ki je bil zelo dobro sprejet tako pri bralcih kot pri kritiki.

Kmalu za njim pa je izdal v drobni knjižici (64 strani) svoje prve štiri pravljice, "napisane tako, kot bi jih sam pripovedoval otrokom". Med temi sta bili tudi pri nas znani pravljici Kraljična na zrnu graha in Vžigalnik, ki je nekakšna predelava stare zgodbe o Aladinovi svetilki. Pravljice so bile namenjene otrokom, njihov avtor pa je upal, da jih bodo sprejeli tudi odrasli. Vendar so mu odrasli namenili le ostro kritiko: zamerili so mu, da je jezik v njih čisto ljudski in nič 'zlikan', primere da žalijo višje kroge in da so skoraj nemoralne (kraljična, ki jaha psa v pravljici Vžigalnik!). Edini, ki je spoznal, da so te drobne pravljice pravi biseri, ni bil literat ali književni kritik, ampak znanstvenik – fizik Hans Christian Orstedt, mož, ki je odkril zakone elektromagnetizma. Ta je napovedal: »Roman Improvizator je napravil Andersena slavnega, pravljice pa ga bodo naredile nesmrtnega!« V svoje pravljice je Andersen vnašal samega sebe, svojo osebno dramo in trpljenje, zato se je bralcem kmalu priljubil.

»V prvem snopiču sem skušal pripovedovati stare pravljice, ki sem jih slišal kot otrok,« pravi sam. »Utrinek prijaznosti, s kakršno so nekateri ljudje sprejeli izvirno pravljico, meje spodbudil, da sem skušal napisati še več takih pravljic. Čez eno leto je izšel nov snopič in kmalu zatem še tretji ... Taka pozornost je rasla še dalje pri nadaljnjih zvezkih. Vsakokrat o božiču je izšel en snopič in kmalu je prišlo v pravo navado, da pod drevescem niso smele manjkati moje pravljice." Tudi pri njem je obveljala resnica, ki jo beremo v evangeliju: »Prerok ni brez časti, razen v svojem kraju in na svojem domu« (Mt 13, 57); na Danskem so ga sprejeli kasneje kot v tujini.

Tako je postal slaven. O tem je sanjal kot mlad delavec in sanje so se uresničile. Baje mu je že tedaj neka vedeževalka napovedala slavno prihodnost: pogledala je v karte in kavino goščo in dejala njegovi materi: »lz vašega sina bo slaven človek! Na njegovo čast bo nekoč Odense slovesno razsvetljen!« 6. decembra 1867 mu je mestni svet slovesno izročil listino častnega občana in mesto je bilo vse v lučeh. »Velika čast, ki mi jo je izkazalo mesto,« je ob tem zapisal Andersen, »me globoko pretresa in dviga. Moram se spomniti Aladina, ki je s čarobno svetilko postavil prečudežen grad, stopil k oknu in dejal: "Tam spodaj sem hodil kot reven deček!" Tudi meni je dodelil Bog tako čarobno svetilko duha, poezijo ...«

Že takrat je bil hudo bolan. Bolezen se je še stopnjevala in ga vsega zvila. Trpljenja ga je rešila smrt, ki je prišla ponj 2. avgusta 1875. S svojimi pravljicami pa še po sto letih, kakor njegove morske deklice, prihaja tja, "kjer okuženi soparni zrak ubija ljudi" in tam "pihlja hlad". Prijetni hlad dobrote.

S. ČUK

(Ognjišče 09_1975)