Elvis Presley

* 8. januar 1935, Tupelo, Mississippi, ZDA, † 16. avgust 1977, Graceland, Memphis, Tennessee, ZDA

Sredi avgusta se je na naših TV zaslonih iztekla zelo dobra ameriška nadaljevanka Bogataš in revež - zgodba o dveh bratih, od katerih je bil prvi petičen karierist, drugi pa reven garač. Prvi je hotel imeti vedno več in je imel srce vedno bolj prazno, drugi pa se je znal razveseliti drobnih uspehov svojega truda. Revni brat je bil veliko bogatejši od svojega bogatega brata.

Nekako ob istem času, 16. avgusta 1977, se je v mestu Memphis v ameriški zvezni državi Tennessee izteklo življenje Elvisa Presleya, ‘kralja rock'n' rolla’, enega najbogatejših pevcev vseh časov. Njegova devetletna hčerka Lisa–Marie bo po njem podedovala kopico milijonov v dolarski valuti. Vsi ti milijoni Elvisu niso prinesli sreče. Več ko jih je imel, revnejši je bil. Ko je bil mlad fant, je bil družaben, odprt tip, širokosrčen in če ga je prijelo, je znal komur koli podariti nov Cadillac.

Zadnja leta pa je postal zaprt sam vase, nasilen, nestrpen. Večji del svojega časa je preživel v svoji razkošni vili ob biljardu. Njegovi edini prijatelji so bili telesni stražarji, brez katerih ni šel nikamor. Plašila ga misel, da se bo postaral; mučil ga je spomin na ženo Priscillo Beaulieu, s katero je bil poročen v letih 1967–1973. Zaradi teh strahov je jemal pretirane doze pomirjevalnih sredstev in poživil, ki so povzročila aritmijo srca, zaradi katere je umrl. Močno se je zredil in sramoval se je svoje debelosti, zato je zelo nerad nastopal v javnosti.

Isti Elvis Presley je bil za cel rod Američanov simbol življenjske moči, radoživosti, simbol upora mlade generacije zoper narejeno moralo njihovih staršev. Z navdušenjem so poslušali njegove popevke, ki so jim bile blizu po besedilu in po ritmu. Ob Elvisu je zrasla cela industrija, ne samo gramofonskih plošč, ampak tudi majic, kavbojk in raznih drugih predmetov, ki so jih mladi kupovali zaradi svojega idola.

Njihov kralj se je rodil 8. januarja 1935 v revni leseni baraki v kraju Tupelo (Mississippi). Njegovi starši so bili preprosti delavci na plantaži. Kose je Elvis spominjal svojega ranega otroštva, je povedal, da je bil pogosto lačen. Delo na plantažah je bilo trdo in otroku so se na vsakem koraku ponujali prizori bede belih in črnih delavcev, ki so garali skupaj. Edino sonce, ki ga je čakalo ob nedeljah v cerkvi, je bilo petje bluesov in gospelsov (črnskih duhovnih pesmi). Elvis se je naučil te pesmi prepevati z dušo, kakor njegovi črnski vrstniki, zato so kasneje govorili o njem, daje „edini belec, ki poje kakor črnec". Leta 1948 se je družina Presley preselila v Memphis (Tennessee). Tu je Elvis, ki ga je obdajala skrbna ljubezen matere, končal osnovno in srednjo šolo. Po maturi se je zaposlil kot voznik tovornjakov. Ves čas pa ga je spremljala pesem. Pripovedujejo, da se je njegov oče odrekel tobaku, da je lahko sinu kupil kitaro.

Leta 1953, ko je Bill Haley s svojo skupino Conets sprožil rock'n'roll v filmu ‘Rock around thè clock’, je Elvis hotel na izviren način voščiti svoji materi rojstni dan. Šel je v diskografski studio in za dva dolarja posnel pesem z naslovom ‘All's right, Mama’ (Vse je prav, mama). Tehniku se stvar sploh ni zdela slaba in dal jo je poslušati lastniku studia. Ta je povabil Elvisa, da pride še enkrat v studio in pesem posname ‘zares’. Ko je pesem prišla na radio, je poslušalcem vzelo sapo in discjockey jo je zavrtel štirinajstkrat po vrsti. Mladi so hoteli vedeti, kdo je ta nova zvezda. Tako se je začela njegova blesteča kariera, ki je trajala do nekaj let nazaj, ko se je, kot rečeno, zaprl v svojo vilo. Leta 1958 ga je hudo prizadela smrt matere, ki jo je naravnost oboževal. Postavil ji je nagrobnik: velikanski križ, pred njim kip Srca Jezusovega, ob straneh dva klečeča angela – vse iz belega marmorja. V tem grobu je pokopan tudi on sam. V letu materine smrti je šel k vojakom; vojaški rok je služil v Nemčiji.

Leta 1955 je posnel svojo prvo ploščo, ki je postala hit (Heartbreak Hotel). Spretno je mešal Country & Western, Gospel in Blues, potem pa se je omejil na rock'n'roll. S svojim načinom oblačenja in s svojo frizuro je vpeljal novo modo. Na odru se je zibal v bokih in mlade klical k uporu zoper zlaganost starejših. Postal je njihov idol. Starejši so ga zavračali. Bolj ko so ga zametavali, bolj je postajal priljubljen pri mladih. Leta 1956 je posnel šest plošč, katerih prodaja je šla v milijone. Samo v tem letu je njegov menažer Tom Parker spravil v žep 10 milijonov dolarjev od prodanih plošč! Leto 1957 je bilo še uspešnejše: 10 zlatih plošč. Uveljavil se je tudi v filmih: posnel jih je 34 (kakšne posebne umetniške vrednosti nimajo, v promet pa so šli odlično). Z uveljavitvijo Beatlesov v ZDA (1964) je Elvisova slava nekoliko zbledela. Leta 1969 se je ‘kralj’ vrnil s socialno-kritično popevko ‘ln the Ghetto’ (V getu). Zdaj so ga sprejeli tudi starejši. Za svoj nastop je lahko zahteval kakršnokoli vsoto in jo je dobil.

V zasebnem življenju je šlo vedno slabše. To je bila cena, ki jo je moral plačati za slavo. Cena, zaradi katere je bogataš postal revež. Ko je umrl, so se ob njegovi krsti zvrstite dolge procesije njegovih oboževalcev in oboževalk. "Česa takega nismo videli od smrti Rodolfa Valentina," so pisali časniki.

Čuk S., glasba, v: Ognjišče (1977) 10, str. 46.