Jack London

življenje kot roman

Bralcem so navadno všeč knjige, v katerih pisatelj na zgoščen, plastičen način prikazuje resnično življenje, v katerih se dogajanje odvija kot na filmskem platnu, kjer takoj veš, pri čem si. Na tak, način je znal pisati ameriški pisatelj Jack London, ki se je rodil pred sto leti. V svojem kratkem življenju — dočakal je komaj štirideset let — je ustvaril okoli 50 del, ki jih še danes po vsem svetu prevajajo in ponatiskujejo. Veliko jih imamo tudi v slovenščini (1975 je Mladinska knjiga hkrati izdala naslednje: Kralj Alkohol; Morski volk. Potepuhi, Prisilni jopič ter Upor na ladji Elsinore).

V svojih romanih, povestih in novelah je London opisoval svoje življenjske izkušnje (seveda obogatene s pisateljsko domišljijo), zato je vse tako prepričevalno, tako blizu tudi današnjemu človeku. Življenje, ki ga razgrinja pred bralcem, je pogosto trdo in neusmiljeno, veliko pa je v njem tudi lepega, plemenitega, dobrega, predvsem pa je vse tako pristno in naravno. Ob nekaterih njegovih junakih se bralec zgrozi, ob drugih pa začuti, kako je lepo biti človek. Številna njegova dela so filmana in treba je reči, da so pisana kakor nalašč za film: malo modrovanja in filozofiranja, veliko dogajanja, veliko dvogovorov, v katerih je obilo življenjske modrosti.. Literarna kritika v njegovi domovini se dolgo časa še zmenila ni zanj, češ da v njegovem pisanju sploh ni nič izvirnega, da ni nič prispeval k obogatitvi ameriške književnosti. Ljudje pa so ga brž sprejeli za svojega. Užival je izreden sloves. Ker je bil človek, ki je začel pri ničli, ki se je do pisateljskega imena dokopal s trdim delom samouka, so videli v njem poosebljenje “mita novega sveta”. Kakor ameriški narod, ki se je rodil v prahu velikih vozov naseljencev Divjega zahoda, tudi London ni imel za seboj ničesar: ne zgodovine, ne kulture, ne denarja, ampak samo divjo željo čim več vedeti in postati velik.

Iz njegovih, spisov izžareva, silna volja po življenju. Ta volja, ki je izraz njega: samega, ga je gnala iz pustolovščine v pustolovščino, katere je potem na moč zvesto podajal v svojih knjigah. London si ni ničesar izmislil; vse, kar je zapisal, je bilo najprej zapisano na njegovo kožo, v njegovo srce.

Že njegovo rojstvo je povezano s čudnimi okoliščinami, ki so ga v njegovi duševnosti zaznamovale za vse življenje. Luč sveta je zagledal 12. januarja 1876 v San Franciscu kot nezakonski otrok Flore Wellman, nemirne, čudaške ženske, ki je ušla od svojih premožnih staršev z Williamom Chaneyem, bohemskim izobražencem irskega: rodu, ki,je bil pisatelj in urednik in predavatelj. Ko mu je zaupala, da z njim pričakuje otroka, ‘profesor’ Chaney očetovstva ni hotel priznati. Flora je javno zaigrala pretresljiv prizor, o katerem so se razpisali časopisi in Chaney je bil onemogočen. Sedem mesecev po Jackovem rojstvu je Flora skušala urediti svoj nič kaj zavidljivi položaj, zato se je poročila z Johnom Londonom, vdovcem brez stalnega dela in z osmimi otroki. John je posvojil še Jacka, za katerega je z materinsko zavzetostjo skrbela osemletna Eliza, ena od Londonovih otrok iz prvega zakona. Ko sta oba, Jack in Eliza, zbolela za davico, ju je mati Flora položila v isto posteljo in Eliza je slišala, kako je mačeha vprašala zdravnika: “Doktor, ali ne bi mogli uporabiti za oba eno krsto? Tako bi nekaj prihranili.”

Flora ni imela poklica za materinstvo in Jack je praktično rastel kot sirota. Družina se je stalno selila iz kraja v kraj, Jack pa je bil več v družbi odraslih kot otrok. Morda je prav zato hotel v vsem čim bolj posnemati odrasle, biti ‘kakor velik’. Ko mu je bilo pet let, pripoveduje v romanu ‘Kralj Alkohol’, je prvič poskusil pivo, ki ga je nesel svojemu očimu na njivo. Ni mu bilo všeč, vendar se mu je zdelo imenitno, ker je videl, da ga pijejo odrasli moški. Z desetimi leti je šel delat, predvsem zato, da bi redno jedel, vendar je še naprej hodil v šolo. To je bilo precej trdo zanj. Vsako jutro je pred odhodom v šolo po cestah prodajal časopise, ko se je vrnil iz šole, pa je šel brž prodajat večerne izdaje. Potem je naredil naloge in nato šel na kegljišče postavljat keglje. Pri vsem tem delu je našel čas za branje. Knjige je dobesedno požiral. Nižje razrede osnovne šole je končal kot najboljši v razredu in kot prvak razreda bi moral imeti poslovilni govor. Izgovoril se je, da nima primerne obleke. To je bilo res, vendar je bil pravi razlog to: vedel je, da ne bo mogel iti naprej v šolo.

Kruh si je služil z različnimi deli: v neki beznici je pomival posodo, potem je delal v tovarni ribjih konzerv. Ves čas je sanjal o lastni barki. Ko mu je bilo štirinajst let, je prihranil toliko dolarjev, da si je kupil pokvečen čoln in z njim je šel lovit ostrige. Družil se je z drugimi lovci na ostrige, ki so ves svoj ulov brž zapili. Tudi sam je začel piti: ne zato, ker mu je bil alkohol všeč, ampak ker si je s tem pridobil ugled odraslega moža!

Sedemnajstleten se je pridružil posadki, ki je šla lovit tjulnje v vode Koreje in Japonske. Ko se je vrnil, seje naselil v Oaklandu, delavski četrti San Francisca. Zaposlil se je v neki tovarni platna. Tedaj je v reviji Call (Klic) bral o literarnem natečaju, pri katerem je prva nagrada znašala 25 dolarjev. To je za Jacka pomenilo 250 ur trdega dela v tovarni. Kako naj napiše zgodbo, ko pa ni literat in ko skoraj nima časa? Prav zato, ker se je stvar zdela nemogoča, jo je Jack sklenil izpeljati. Napisal je, kar je doživel pri lovu na tjulnje in prejel je prvo nagrado. Domišljal si je, da je že pečen pisatelj. Uredniki, katerim je pošiljal svoje izdelke, mu še odgovarjali niso. Vendar mu to ni vzelo poguma. Spoznal je: če hoče postati pisatelj, mora študirati!

Vpisal se je na univerzo. Bral in študiral je vse, kar mu je prišlo v roke, tako da je v njegovi glavi nastala prava zmešnjava idej. Veliko tega je izpovedal v svojem avtobiografskem romanu ‘Martin Eden’. Študija seveda ni končal. Deloma zato, ker ni imel sredstev, deloma pa zato, ker je bil premalo vztrajen.

V začetku leta 1897 je Ameriko zajela ‘zlata mrzlica’. V strugah nekaterih rek in potokov na Aljaski so našli zlata zrnca in vest je tako privabila na daljni sever množico iskalcev zlata, ki so hoteli čez noč obogateti. Stvar je bila tako vabljiva, ponujala je toliko razburljivih dogodivščin, da se Jack ni mogel ubraniti skušnjave, da ne bi šel tudi sam tja gor. Nakupil je vso potrebno opremo in skupaj s tovariši je na Aljaski res našel precej zlatih zrnc. Možje so že delali načrte, kaj bodo s tem bogastvom nakupili; ko so svoj ‘zaklad’ pokazali zlatarju, jim je ta povedal, da to ni nobeno zlato, ampak navadni silikati brez vsake vrednosti. Jack je | zapil še tisti denar, ki ga je imel, za nameček pa še zbolel. Junija 1898 se je vrnil v San Francisco brez prebite pare. Vendar mu je ta „zlata" dogodivščina le kori- I stila: ves čas je namreč pisal I dnevnik in po tem dnevniku bo j zdaj napisal nekaj knjig, ki so mu prinesle goro denarja (Beli očnjak, Klic divjine).

Leta 1899 je prodal svojo prvo novelo — za 5 dolarjev. Bralcem je bila všeč in za drugo mu je urednik čez nekaj tednov izplačal 40 dolarjev, dve leti pozneje pa je sklenil z založnikom pogodbo, da bo svoja dela dajal samo njemu, ta pa mu bo vsak mesec izplačal po 125 dolarjev. Bil je bogat človek. 7. aprila 1900 se je poročil. Izbral si je zaročenko nekega svojega umrlega prijatelja, učiteljico Bessie Maddern, ki mu je bila zvesta tovarišica in požrtvovalna tajnica in dobra mati hčerk Joan in Bess. Jack si je želel sina, ki bi nadaljeval njegov rod. V tej njegovi silni želji po sinu se kaže kompleks, ki ga je prinesel iz ranega otroštva kot nezakonski otrok. V teoriji je zastopal mišljenje, da v zakonu ljubezen ni potrebna, važna je samo izbira biološko čim popolnejše žene, ki naj rodi zdrave otroke. Ta teorija se v praksi ni obnesla in Jack je bil razočaran, zato se je leta 1903 ločil od svoje žene Bessie, da bi se potem konec leta 1905 poročil s Charmian Kittredge, ekscentričnim bitjem, ki mu je bila zelo podobna v željah po pustolovščinah. Pred tem se je odpravil v Južno Afriko, da bi pošiljal nekemu časniku dopise iz vojne med Angleži in Buri. Ker pa je bilo vojne že konec, je z dovoljenjem svojega uredništva odpotoval v London, kjer je tri mesece preživel med potepuhi (to je bilo najsrečnejše obdobje njegovega življenja in opisal ga je v romanu ‘Potepuhi’). Potoval je tudi po drugih mestih Evrope.

Ko se je vrnil v Ameriko, je samo pisal in pisal. Sam si je postavil ‘normo’. Zraven je vedno pil in sicer iz dneva v dan več. V avtobiografskem romanu ‘Kralj Alkohol’ sicer trdi, da je pil, kolikor je njegov organizem prenesel, izkazalo pa se je, da se je uničeval, zastrupljal. Imel je ogromno denarja, vseeno pa je bil vedno do vratu v dolgovih. Po glavi so mu rojile razne domislice, za katere je porabil veliko svojih dolarjev. Najprej je dal nekim sleparjem zgraditi veliko barko, ki naj bi bila nekakšna plavajoča hiša, v kateri bi imel mir in bi lahko nemoteno pisal. Plovilo, ki so mu ga zbili sleparji, se je izkazalo za popolnoma neuporabno. Potem je dal v neki skalni pokrajini postaviti fantastični grad, katerega je krstil ‘Hiša volka’. Tik pred koncem pa je vse skupaj pogorelo. Še mu ni bilo zadosti: omislil si je razkošen ranč v Kaliforniji, kjer je sprejemal prijatelje in jih gostil kot indijski knez ...

Vse te stvari so bile, kot se je pokazalo, samo beg pred resničnostjo, katere ni mogel prenašati in iz katere ni mogel ubežati samo s pomočjo alkohola. Nazadnje mu je bilo vsega dovolj in 22. novembra leta 1916 so ga našli mrtvega v njegovi spalnici. Na nočni omarici so bile prazne stekleničke morfija.

Čuk S., Ljudje in dogodki naših dni, v: Ognjišče (1976) 8, str. 26.