Giovanni Pierluigi da Palestrina

V 16. stoletju so na glasbenem polju nastala štiri središča: španska, nizozemska, beneška in rimska šola. Med Španci izstopa v prvi polovici Cristobal Morales, v drugi polovici stoletja pa Tomas Luis de Victoria. Nizozemska šola je prevladovala skozi stoletja, v Orlandu di Lasso pa dosegla svoj vrhunec. Willaert je prinesel nizozemski glasbeni slog v Benetke, ki ga je Andrea Gabrieli pripeljal do polnosti, za njim pa njegov nečak Giovanni. V Rimu pa so delovali stric in nečak Nanino, Anerio, Allegri (znan po Miserere, ki si ga je Mozart zapomnil in nato zapisal) in Ingegneri, čigar responzorije za veliki teden so dalj časa pripisovali samemu Palestrini. Ta je dosegel vrh ne samo rimske šole, ampak morda vsega 16. stoletja.

Giovanni Pierluigi se je rodil v Palestrini, mestu, ki leži nekako 40 km jugovzhodno od Rima. Zato naziv 'da Palestrina' (slovensko bi lahko rekli Palestrinski). V starih izdajah je znan tudi kot Praenestinus. Praeneste je namreč staro, rimsko ime za Palestrina (če danes se cesta, ki gre iz Rima proti jugovzhodu, imenuje Via prenestina). Rodil se je okoli leta 1525. Kmalu je pel v zboru pri Sv. Mariji Veliki v Rimu, kjer je dobil glasbene osnove. Ko je bil star dvajset let, je postal zborovodja v domači stolnici. Leta 1550 je bil palestrinski škof izvoljen za papeža Julija III. Ta je poklical Giovannija Pierluigija v Rim, kjer je postal dirigent treh največjih bazilik: najprej pri Sv. Janezu v Lateranu, nato pri Sv. Mariji Veliki in končno pri Sv. Petru v Vatikanu. Vatikanska bazilika premore dva zbora: slavna Cappella sistina ima ta privilegij, da sme edina (razen izjem) peti pri papeževih mašah, in Cappella Giulia, ki je do pred kratkim pela pri rednem nedeljskem bogoslužju. lzročilo zahteva, da je dirigent Cappella sistine duhovnik, zato je Palestrina kot poročen laik dobil vodstvo Cappalle Giulie. V tej službi je ostal do smrti leta 1594.

Palestrina je bil izredno ploden komponist. Poleg madrigalov (svetnih pesmi) ima predvsem motete (cerkvene pesmi) in maše. Med moteti so najbolj znani: Sicut cervus, Plange quasi virgo, O bone Jesu, Super flumina Babylonia, poleg teh pa se 29 motetov na besedila iz Visoke pesmi ter Očitanja in žalostinke za veliki teden. Maš pa ima kar 105, in sicer za 4, 5, 6 in 8- glasni zbor. Njegov slog je čist in brez navlake, zgled dosledno in brezkompromisno uveljavljenih estetskih načel v okviru zborovskega petja. Glavno vodilo mu je bilo melodična lepota in zaokroženost in vsak njegov pevski glas se odlikuje po vzorni liniji. Njegov slog se danes velja za najpopolnejši in je v bistvu podlaga vsemu nadaljnjemu komponiranju.

Med mašami je najbolj znana tista, ki jo je posvetil nasledniku Julija III. papežu Marcelu, ki je vladal le tri tedne. Nekateri povezujejo nastanek te mase s tridentinskim koncilom, ki je hotel prenoviti bogoslužje in s tem tudi cerkveno glasbo; drugi pa s papežem Pijem N. Njegov ceremonier je takole zapisal: »Po bogoslužju na veliki petek (leta 1555) je papež pokazal, da ima v mislih tudi prenovo cerkvene glasbe. Poklical je pevce kapele k sebi in jim ukazal, naj v prihodnje pazijo, da glasba, namenjena dnevu žalosti, ne bo vesela, hrupnega značaja. Zahteval je tudi, naj speve podajo tako, da bo besedilo razumljivo.« Palestrina naj bi nato skomponiral Misso Papea Marcelli, s katero naj bi prepričal papeža oziroma koncilske očete v Tridentu, da je tudi tedanja 'moderna' glasba primerna za bogoslužje. S tem je postal 'resitelj cerkvene glasbe', kot so ga imenovali kmalu po njegovi smrti. Dogodki okoli te maše so vsebina opere Palestrina nemškega skladatelja Hansa Pfitznerja. Po drugi strani pa je maša tako pomembna, da se je že leta 1567 slikarju zdelo potrebno, da predstavi Giovannija Pierluigija s partituro te maše v roki.

Škulj E., Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče (1990) 1, str. 62.