Kamen govori o Bogu

Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj desetin metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki so njegovo delo. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnice: arh. JOŽE PLEČNIK 1872 – 1957. Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu ... Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica. Ker zna moliti s srcem in ker je njegova pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli tudi vsa njegova umetnost.

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.

Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vod3e, monštranca je drevo življenja, kelih božje srce ...

Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«

V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.

Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

 

Čuk S., Ti, ki iščeš ... ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče (1965) 4, str. 23.

Zajemi vsak dan

Zlata jabolka v srebrnih koških so besede, izrečene ob pravem času.

(Pregovori)
Nedelja, 3. Julij 2022
Na vrh