p. Pavel Krajnik (1924-2018)

V spomin na predanega frančiškana p. Pavla Krajnika, od katerega so se 13. 11. poslovili na Sveti Gori, objavljamo pogovor z njim, iz lanske junijske številke Ognjišča (Naši preizkušani bratje).

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”»Na Sveti Gori sem od leta 1971, sami lahko izračunate, koliko let sem že tu,« mi je dejal p. Pavel Krajnik ob obisku. Na največji primorski božji poti je uredil knjižnico, pa tudi arhiv dobro pozna. Tu je lahko izživel še en svoj hobi, predvsem pa je sprejemal romarje in ure in ure presedel v spovednici. Slednje še danes, kljub starosti, rad počne. Vesel je, da bo konec letošnjega junija lahko praznoval 300- letnico kronanja svetogorske Matere Božje.

preizkusani1 06 2017»Na Sveto Goro sem prišel z Dobove, prej pa sem bil na Viču v Ljubljani. Doma sem iz podružnice Sv. Volbenka, župnija Poljane nad Škofjo Loko, kjer sem bil rojen leta 1924,« pravi triindevetdesetletni p. Pavel Krajnik. »Oče, ki je bil doma s Suhe pri Škofji Loki, se je priženil na mamin dom. Doma nas je bilo šest otrok, najmlajša sestra je bila v Ljubljani, ker jo je vzela k sebi teta. Jaz sem najstarejši fant, pred mano je bila samo še ena sestra. Ljudsko šolo sem obiskoval v Poljanah. V naši okolici ni frančiškanov, samo kapucini so v Škofji Loki. Mamin stric, Adolf Čadež, je bil misijonar na Bližnjem vzhodu. On je poskrbel, da so me sprejeli v frančiškanski konvikt (internat) v Ljubljani. Doma ne bi mogli plačevati vzdrževalnine.« Zanimivi so članki p. Adolfa, ki jih je pisal v frančiškansko glasilo Cvetje z vrtov sv. Frančiška. »Jaz sem ga komaj poznal, saj sem se samo enkrat srečal z njim. Spremljal sem ga do druge hiše. Takrat me je vprašal, če me veseli učenje tujih jezikov. Umrl je v Jeruzalemu in je tam tudi pokopan, a ko sem med romanjem v Sveto deželo iskal njegov grob, ga nisem našel. Stric je malo prihajal domov, ker je bilo takrat težko potovati.
Po četrti gimnaziji sem prosil, da bi me sprejeli v frančiškanski red. Sprejeli so me in šel sem v noviciat v Kamnik. To je bilo leta 1941 prav tisto leto, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Iz Kamnika smo morali bežati. In še dobro je bilo, komur se je posrečilo zbežati. Nekaterim to ni uspelo in so jih zajeli Nemci. Tudi mučili so jih! Pribežal sem v Ljubljano. Noviciat pa sem nadaljeval na Trsatu, skupaj s hrvaškimi novinci, od maja do konca avgusta 1941 sem bil v tem svetišču nad Reko. Tam sem naredil tudi prve zaobljube. Tako Ljubljana, kakor Trsat sta bili namreč pod italijansko okupacijo.
Po končanem noviciatu sem se vrnil v Ljubljano. Pri tem, da sem lahko prišel v Ljubljano, mi je pomagal p. Tarzicij Toš, ki je bil župnijski upravitelj nekje na Notranjskem. Stanoval sem na Tromostovju pri Marijinem oznanjenju, v klasično gimnazijo pa sem hodil v bližino Tivolija.«
preizkusani2 06 2017Mature pa ni opravil takrat, kajti vojne razmere so se začele vse bolj zapletati. Proti koncu vojne, leta 1944 so se morali bogoslovci odločiti, ali gredo v nemško vojsko ali pa k domobrancem. Večina bogoslovcev se je odločila za odhod k domobrancem, saj so jim ti zagotovili, da bodo opravljali bolničarsko službo in jim ne bo treba nositi orožja. Vstop v nemško vojsko bi skoraj gotovo pomenil smrt nekje na vzhodni fronti.
Z veliko natančnostjo p. Pavel nato opisuje spomine na konec vojne: »Po vojni je šlo za življenje in smrt. Vsi domobranci smo bili določeni, da nas bodo pobili. Jaz sem bežal in sem prišel nekje na mejo med Dolenjsko in Štajersko. Spominjam se, da sem pri neki hiši prosil za civilno obleko, ki so mi jo tudi dali. Takoj zatem so mi pokazali, kako blizu so partizani in kako bodo vsak čas pri hiši. Vzel sem svojo prtljago in šel za gospodarsko poslopje in sedel na tla. Vedel sem, če začnem bežati in me na begu dobijo, to zame pomeni konec. Tam me je zajel hercegovski partizan. Privedel me je k svojemu komandantu, ki me je začel zasliševati. Potem sta prišla dva slovenska partizana in me zasliševala. Od tega komandanta sta zahtevala, da me prepusti njima. Ta se je pa uprl in dejal: “Jaz sem ujel tega ‘cvikeraša’”. Imel sem namreč očala. “Šel bo z menoj!” Prišli smo do Celja. Tam so se stvari začele obračati drugače, a sem imel srečo, saj so me dali v vojaško enoto, ki je bila določena za lov na Mihajlovića. Tega takrat seveda nismo vedeli. Zato smo šli iz Slovenije na Hrvaško, potem pa v Bosno in Srbijo. Bil sem vojak, a ker sem znal pisati tudi cirilico, so me uporabili kot pisarja v štabu. To je bilo zame dobro, saj se mi ni bilo treba izpostavljati nevarnostim. Mihajlovića so ujeli mi pa smo se vrnili iz Srbije v Ljubljano. Celo noč smo se vozili z vlakom. V Ljubljani sem bil določen za stražarja na meji, ‘za graničarja’, kakor so takrat rekli. Bil sem na koroški meji, nato pa so me premestili na Primorsko. Potem sem bil demobiliziran. Kolikor se spominjam, je bilo to tik pred veliko nočjo.«
S tem je začel novo obdobje v življenju. Želel je postati duhovnik, ampak ni še imel niti končane gimnazije. »Ko so me odpustili iz vojske, sem nadaljeval gimnazijo. Najprej sem naredil razredni izpit, nato pa še veliko maturo. Jezike smo se pa učili tako, kot so bili ‘gospodarji’. V osnovni šoli smo se učili srbsko in cirilico, v gimnaziji sem imel grščino, latinščino in francoščino. Ko so prišli Italijani, smo se učili italijanščino, na koncu, pod Nemci, pa še nemščino. Bog zna vse obrniti na dobro. Znanje vseh teh jezikov mi je v življenju prišlo prav. Tudi tukaj na Sveti Gori.«

    PISEC ŠMARNIC O SVETI GORI
    »Vesel sem, da bom na Sveti Gori ob praznovanju 300-letnice kronanja in to je zares dogodek, da se ga veselimo. Zame to ni prva obletnica, ki jo tu doživljam na tej božji poti,« je dejal p. Pavel. Pater lahko z gotovostjo trdi, da je bilo kronanje svetogorske milostne podobe velik dogodek, ker dodobra pozna svetogorsko zgodovino. Leta 1989 je napisal šmarnice Marijina hiša ob 450-letnici Marijinega prikazanja.
    »S predstojnikom samostana sva šla k takratnemu koprskemu škofu Metodu Pirihu. Pogovarjali naj bi se o praznovanju jubilejnega svetogorskega leta ob 450- letnici prikazanja. Ne da bi se midva s predstojnikom dogovorila, je ta dejal škofu: “P. Pavel bo napisal šmarnice.” In potem sem jih moral napisati. Treba je bilo kar pohiteti, ker sem bil vezan na datum izida šmarnic. Včasih je bilo težko, a sem moral vztrajati.«
    Na moje mnenje, da je pri urejanju knjižnice pregledal veliko knjig in arhiv, pater odgovori, da mu je to sicer pomagalo, a dela s šmarnicami je bilo vseeno veliko.
    Ko je pisal šmarnice o Sveti Gori, so mu kakšni ljudje prišli povedat svoje izkušnje ali doživetja. Zlasti so bila ta pričevanja dragocena za čas med drugo svetovno vojno in po njej. Zgodilo se je tudi, da je kakšen duhovnik pripeljal določenega človeka, da je podal svoje pričevanje. Ta pričevanja so bila zelo dragocena, sicer bi tisti dogodki šli v pozabo. Ko jih je p. Pavel objavil v svetogorskih šmarnicah, jih je s tem iztrgal pozabi.

Teologijo je študiral na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 1951 ga je ljubljanski škof Anton Vovk posvetil v duhovnika. Nato je služboval na Viču in v Dobovi, pred 46 leti pa je prišel na Sveto Goro. Spominja se, kako je bil ob prihodu na Sveto Goro vesel, da so imeli v samostanu še kravo. »Bil sem navdušen, da bi kosili in posušili ter domov pripeljali seno za kravo. Predstojniki pa nikakor niso bili tako navdušeni za to, kakor sem bil jaz. Kosili smo na roke, ker so senožeti zelo strme. Poleg mene je še več kosil brat Rudi Rudež. Imeli smo traktor in z njim smo vozili seno. Nekatere parcele so bile precej daleč in težko je bilo spravljati seno domov. Strmine niso predstavljale samo ovire za košnjo, ampak tudi za vožnjo s traktorjem. Brat Rudi Rudež ni rad vozil traktorja, vendar ga je moral, zaradi nuje. Tudi cesta, ki vodi na Sveto Goro, je bila ob mojem prihodu še makadamska. K sreči smo imeli avto, da nam ni bilo treba pešačiti iz Nove Gorice. Danes krave ni več. Tudi hlevov ni več, ker so jih podrli in na njihovem mestu so zgradili Družinski center.«
P. Pavel je na Sveti Gori tudi urejal knjižnico. »Po univerzalni decimalni klasifikaciji, po priročniku, ki ga je izdal NUK,« pove natančno. »Urejal, ne pa uredil,« pripomni, saj je to delo, ki nikdar ni končano, ker je treba vedno znova katalogizirati nove knjige. »P. Ernest Žižmond mi je poskrbel od mizarjev omaro s predali. Kar sem naredil, je shranjeno na kataložnih listkih v tisti omari. Sveta Gora je bila v prvi svetovni vojni porušena do tal. Tudi knjižnica je bila uničena, zato tu nimamo bogate stare knjižnice.«
S p. Pavlom nikakor ne moreva mimo njegovega glavnega dela na Sveti Gori – spovedovanja. »Tu sem ogromno spovedoval. Še danes spovedujem, ampak prva leta celo dopoldne nisem šel niti za minuto iz spovednice. Toliko spovedi je bilo! Bila so župnijska romanja in sem so romali tudi posamezniki. Danes je manj spovedancev, čeprav ljudje še prihajajo na Sveto Goro. Na Primorsko sem se hitro navadil in rad sem bil na Sveti Gori. Spovedoval sem v veliki večini v slovenščini. Nemcev ali Italijanov je bilo zelo malo. Italijani niso spokorniki. Še danes spovedujem in sicer v spovednem kabinetu. Za gluhe, pravim jaz.«
Kljub častitljivim triindevetdesetim letom je p. Pavel še vedno dejaven. »Še vedno spovedujem, molim, mašujem, pa tudi še vedno skrbim za knjižnico. Če kdo skrbi zanjo, potem jaz. Ker še vedno prihajajo knjige, jih je treba katalogizirati. In to še vedno z veseljem delam.«
Ko sem ga na koncu vprašal, če sva kaj pozabila omeniti, je odgovoril, da sva prav gotovo kaj pozabila. »Pozabila, a ne nalašč. Pa ni čudno, če toliko let živiš, potem tudi kaj pozabiš.«

 

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str 30-32.

Zajemi vsak dan

Grd madež na človeku je laž. Stalno je v ustih nevzgojenih. Boljši je tat kakor tisti, ki stalno laže, oba pa bosta dedovala pogubo.

(Sirahova knjiga)
Torek, 23. Julij 2019
Na vrh