p. Pavel Krajnik (1924-2018)

V spomin na predanega frančiškana p. Pavla Krajnika, od katerega so se 13. 11. poslovili na Sveti Gori, objavljamo pogovor z njim, iz lanske junijske številke Ognjišča (Naši preizkušani bratje).

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”

“Celo dopoldne nisem niti za trenutek šel iz spovednice, toliko spovedi je bilo na Sveti Gori.”»Na Sveti Gori sem od leta 1971, sami lahko izračunate, koliko let sem že tu,« mi je dejal p. Pavel Krajnik ob obisku. Na največji primorski božji poti je uredil knjižnico, pa tudi arhiv dobro pozna. Tu je lahko izživel še en svoj hobi, predvsem pa je sprejemal romarje in ure in ure presedel v spovednici. Slednje še danes, kljub starosti, rad počne. Vesel je, da bo konec letošnjega junija lahko praznoval 300- letnico kronanja svetogorske Matere Božje.

»Na Sveto Goro sem prišel z Dobove, prej pa sem bil na Viču v Ljubljani. Doma sem iz podružnice Sv. Volbenka, župnija Poljane nad Škofjo Loko, kjer sem bil rojen leta 1924,« pravi triindevetdesetletni p. Pavel Krajnik. »Oče, ki je bil doma s Suhe pri Škofji Loki, se je priženil na mamin dom. Doma nas je bilo šest otrok, najmlajša sestra je bila v Ljubljani, ker jo je vzela k sebi teta. Jaz sem najstarejši fant, pred mano je bila samo še ena sestra. Ljudsko šolo sem obiskoval v Poljanah. V naši okolici ni frančiškanov, samo kapucini so v Škofji Loki. Mamin stric, Adolf Čadež, je bil misijonar na Bližnjem vzhodu. On je poskrbel, da so me sprejeli v frančiškanski konvikt (internat) v Ljubljani. Doma ne bi mogli plačevati vzdrževalnine.« Zanimivi so članki p. Adolfa, ki jih je pisal v frančiškansko glasilo Cvetje z vrtov sv. Frančiška. »Jaz sem ga komaj poznal, saj sem se samo enkrat srečal z njim. Spremljal sem ga do druge hiše. Takrat me je vprašal, če me veseli učenje tujih jezikov. Umrl je v Jeruzalemu in je tam tudi pokopan, a ko sem med romanjem v Sveto deželo iskal njegov grob, ga nisem našel. Stric je malo prihajal domov, ker je bilo takrat težko potovati.
Po četrti gimnaziji sem prosil, da bi me sprejeli v frančiškanski red. Sprejeli so me in šel sem v noviciat v Kamnik. To je bilo leta 1941 prav tisto leto, ko so Nemci napadli Jugoslavijo. Iz Kamnika smo morali bežati. In še dobro je bilo, komur se je posrečilo zbežati. Nekaterim to ni uspelo in so jih zajeli Nemci. Tudi mučili so jih! Pribežal sem v Ljubljano. Noviciat pa sem nadaljeval na Trsatu, skupaj s hrvaškimi novinci, od maja do konca avgusta 1941 sem bil v tem svetišču nad Reko. Tam sem naredil tudi prve zaobljube. Tako Ljubljana, kakor Trsat sta bili namreč pod italijansko okupacijo.
Po končanem noviciatu sem se vrnil v Ljubljano. Pri tem, da sem lahko prišel v Ljubljano, mi je pomagal p. Tarzicij Toš, ki je bil župnijski upravitelj nekje na Notranjskem. Stanoval sem na Tromostovju pri Marijinem oznanjenju, v klasično gimnazijo pa sem hodil v bližino Tivolija.«
Mature pa ni opravil takrat, kajti vojne razmere so se začele vse bolj zapletati. Proti koncu vojne, leta 1944 so se morali bogoslovci odločiti, ali gredo v nemško vojsko ali pa k domobrancem. Večina bogoslovcev se je odločila za odhod k domobrancem, saj so jim ti zagotovili, da bodo opravljali bolničarsko službo in jim ne bo treba nositi orožja. Vstop v nemško vojsko bi skoraj gotovo pomenil smrt nekje na vzhodni fronti.
Z veliko natančnostjo p. Pavel nato opisuje spomine na konec vojne: »Po vojni je šlo za življenje in smrt. Vsi domobranci smo bili določeni, da nas bodo pobili. Jaz sem bežal in sem prišel nekje na mejo med Dolenjsko in Štajersko. Spominjam se, da sem pri neki hiši prosil za civilno obleko, ki so mi jo tudi dali. Takoj zatem so mi pokazali, kako blizu so partizani in kako bodo vsak čas pri hiši. Vzel sem svojo prtljago in šel za gospodarsko poslopje in sedel na tla. Vedel sem, če začnem bežati in me na begu dobijo, to zame pomeni konec. Tam me je zajel hercegovski partizan. Privedel me je k svojemu komandantu, ki me je začel zasliševati. Potem sta prišla dva slovenska partizana in me zasliševala. Od tega komandanta sta zahtevala, da me prepusti njima. Ta se je pa uprl in dejal: “Jaz sem ujel tega ‘cvikeraša’”. Imel sem namreč očala. “Šel bo z menoj!” Prišli smo do Celja. Tam so se stvari začele obračati drugače, a sem imel srečo, saj so me dali v vojaško enoto, ki je bila določena za lov na Mihajlovića. Tega takrat seveda nismo vedeli. Zato smo šli iz Slovenije na Hrvaško, potem pa v Bosno in Srbijo. Bil sem vojak, a ker sem znal pisati tudi cirilico, so me uporabili kot pisarja v štabu. To je bilo zame dobro, saj se mi ni bilo treba izpostavljati nevarnostim. Mihajlovića so ujeli mi pa smo se vrnili iz Srbije v Ljubljano. Celo noč smo se vozili z vlakom. V Ljubljani sem bil določen za stražarja na meji, ‘za graničarja’, kakor so takrat rekli. Bil sem na koroški meji, nato pa so me premestili na Primorsko. Potem sem bil demobiliziran. Kolikor se spominjam, je bilo to tik pred veliko nočjo.«
S tem je začel novo obdobje v življenju. Želel je postati duhovnik, ampak ni še imel niti končane gimnazije. »Ko so me odpustili iz vojske, sem nadaljeval gimnazijo. Najprej sem naredil razredni izpit, nato pa še veliko maturo. Jezike smo se pa učili tako, kot so bili ‘gospodarji’. V osnovni šoli smo se učili srbsko in cirilico, v gimnaziji sem imel grščino, latinščino in francoščino. Ko so prišli Italijani, smo se učili italijanščino, na koncu, pod Nemci, pa še nemščino. Bog zna vse obrniti na dobro. Znanje vseh teh jezikov mi je v življenju prišlo prav. Tudi tukaj na Sveti Gori.«

RUSTJA, Božo (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 6, str 30-32.