Zgodba 105-letne Radice Oblak in njene hčerke Anke

Invalidna Anka je do nedavnega skrbela za 105 let staro mamo (na Silvestrovo je Radica sklenila svojo življenjsko pot), pred tem pa je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču

Tokrat vam predstavljamo kar tri življenjske zgodbe. Prva je življenjska zgodba 105-letne Radice Oblak, druga njene hčerke Anke, ki jo je zaznamovala bolezen, a kljub temu skrbi za mamo in je bila dolgoletna gospodinja duhovniku Francu Špeliču. V tem času je doživela izredno veliko zanimivih in pretresljivih stvari, ki jih je tokrat prvič razodela širši javnosti.

Naslov, kako invalidna hčerka skrbi za svojo mamo, objavljen v oktobrskem Ognjišču, je spodbudil enega naših bralcev, da nas je poklical in povedal, da pozna še starejšo invalidno hčer, ki skrbi za še starejšo, 105-letno mamo in da ju je srečal pri maši v božjepotni cerkvi na Svetih gorah nad Sotlo. Anka Oblak (Boršt 2, Bizeljsko) je potrdila, da je bila pred mesecem na operaciji: zamenjali so ji protezo v kolenu. Toda vse skupaj se je začelo že ob rojstvu: »Rojena sem z izpahom kolkov, to pa so ugotovili, ko sem začela hoditi. Nisem namreč hodila naravnost, ampak postrani. In še danes grem po stopnicah laže, če grem postrani. Če grem naravnost, je nevarnost, da padem. Štiri leta sem bila stara, ko sem shodila. Mislim, da sem bila prej kar 18 mesecev v mavcu. Vojna je bila in malo zdravnikov. Zdravnika, ki me je ‘pogipsal’, je na vratih bolnišnice čakal avto, da ga je odpeljal v partizane. Končno se je našel neki zdravnik, da mi je odstranil mavec in mi dal železne opornice. Doma so mi naredili opornice, na katere sem se naslonila in potem so me učili premikati noge. Noge so se mi izboljšale do te mere, da sem z očetom hodila v hribe. Ko mi je bilo deset let, sva bila na Triglavu. Ko sem hodila v sedanji osmi razred, sem imela eno samo šolsko uro telovadbe. Sicer nisem smela telovaditi. Tudi teči nisem smela, ampak počasi hoditi. Učiteljica telovadbe je bila ostra do nas, ki smo hodili k verouku. V šolo je prišla precej jezna in mi naročila, naj tečem in skočim v daljino, pa spet tečem pa skočim v višino. Uživala sem. Prvič v življenju sem smela to delati! Toda sledile so posledice. V razred sem prišla, iz razreda pa ne! Desni kolk se mi je izpahnil. Morali so domov po očeta, da je prišel pome s sankami, sama namreč nisem mogla domov. Sledila je bolnišnica, injekcije, prve bergle. Spet sem lahko hodila, a pri hoji se je začelo kvariti koleno. Ko mi je bilo sedemnajst let, sem dobila prve blokade v kolk, v obe koleni pa sem jih v svojem življenju dobila že čez tri sto!
Ob vseh teh nadlogah sem končala šolo za elektromehanika. Leta 1955/6 sem plezala po telegrafskih drogovih. Nič mi niso ‘odpustili’, ampak smo bili takrat ‘enakopravni’ in tako sem trikrat padla, potem me pa niso več pustili plezati na drogove. Po tistem se mi je stanje kolkov še poslabšalo.« Pozneje se je Anka poročila in imela izvenmaternično nosečnost, bila operirana in se zdravila v Sežani in Ankaranu. Mama seveda ni nikoli postala. Iz tistega obdobja pa hrani neverjeten spomin: »Leta 1965 sem ležala v sežanski bolnišnici. Ne vem, kdo je prišel k eni od bolnic na obisk in ji prinesel Farno Ognjišče. Vse smo ga z zanimanjem brale. V njem je bil naslov in pisala sem uredniku Francu Boletu. Napisala sem, da smo v bolnišnici bolnice, ki bi rade imele otroke, da nam je všeč Ognjišče in ga vprašala, kje bi lahko dobile revijo. On nam je pozneje poslal vse dotedanje številke. Spet smo ga brale bolnice po vseh sobah. Nekoč je imel opravek v Sežani in nas je obiskal. Bil je visok, vitek in nasmejan. Tako se ga spominjam. S seboj je prinesel novo številko.«
Prvi zakon je Anki tudi zaradi tega, ker ni mogla imeti otrok, propadel. Kasneje se je znova poročila, naredila še dodatne šole, a ne več tehnične smeri, ampak je postala strojepiska in tajnica. Zaposlila se je na Kompasu, a ko je prišel nov direktor, je zaradi obiskovanja cerkve izgubila službo. Zaposlila se je na zavarovalnici Sava, kjer so iskali človeka, ki je znal jezike. »Mož je bil 28 let starejši od mene. Razmišljala sem tako: star je in rabi pomoč. Od mene ne bo zahteval otrok ... In res sva bila 19 let skupaj. Sem pa takrat začela opuščati obisk cerkve, da se ne bi stalno kregala. Ko sem zaslišala zvonjenje, sem velikokrat odprla okno in dejala: Marija, ti veš, da bi šla rada, pa ne morem ... Boga nisem zapustila, ampak ga vedno nosila v srcu. Pozneje sem srečala očeta Špeliča in postala njegova gospodinja.« Tudi po njegovi smrti z mamo živita na Bizeljskem.

MAMINA ZGODBA
Mama Radica je bila pred 105-imi leti rojena na Viču in tam preživela skoraj celo življenje. Ima tri otroke, sin ji je na žalost že umrl. Od leta 1984 je vdova. Veliko je na Bizeljskem, kjer živi hčerka Anka. Ko ji postane dolgčas po domu, jo Anka rada pelje na Vič.
Anka se spominja dogodka iz leta 2010. Takrat je mama ponoči padla, verjetno se je ujela na kable in nanjo je padel star, težek televizor. »Takoj sem poklicala rešilca, kajti nisem se je upala dotakniti, menila sem, da ima poškodovano hrbtenico. Do prihoda rešilca sem uspela dvigniti televizijo in odeje, ki so padle nanjo. Sto angelov varuhov jo je moralo takrat varovati! Od avgusta do oktobra je bila v bolnišnici in ugotovili so, da si ni nič zlomila, ampak da ima stisnjeno hrbtenjačo. Noge je imela hrome. V bolnišnici so ji sicer pomagali, a ker ni jedla, je začela hirati. Hrana je ostajala na nočni omarici. Dali so mi jo domov in mi dejali, da bo še kakšen teden, ker se pač poslavlja.« Mlajša hčerka jo je hotela dati v dom, vendar so jo prepeljali na Bizeljsko. »Jaz sem ji začela kuhati juhice in ji pomagati pri hranjenju. Posedala sem jo na posteljo. Za božič jo je neki gospod zavil v deko in jo nesel nadstropje niže k polnočnici. Po tisti maši se ji je stanje začelo vidno boljšati. Zadnja leta ima hojco, a za 100 let je še ni rabila! Sedaj je slabše, ker premalo je. Pravzaprav jé samo napolitanke in pije sok ali belo kavo. Od tega in obhajila živi. Mesa in druge hrane ne more več požirati. Vsak dan je pri obhajilu. Če je maša popoldne, gre z mano. Če je pa zjutraj, ji prinesem jaz obhajilo domov. Zvečer prebereva iz molitvenika celo mašo, ko pride obhajilo, jo obhajam.«
Radica je kljub 105. letom vedra in vesela. Na moje vprašanje, kako doživeti tako visoko starost, odgovori: »Dano mi je, to je Božja, ne moja volja! Tega jaz nič ne premišljujem, ampak se Bogu zahvaljujem, da sem v teh letih zdrava.« Pravi, da bi rada šla na Triglav, ker pred 80 leti z možem, ki je bil knjigovez, ni prišla čisto na vrh. Lani je hodila s hčerko Anko na fizioterapijo v Rogaško. »En ‘mulc’ me je vprašal, če kaj mislim na smrt. Pa sem mu odgovorila: “Meni se nikamor ne mudi, če se vam, pa izvolite!”« In pri tem vljudno pokaže s kretnjo roke, da je vešča igranja. Kot mlada je namreč veliko igrala po amaterskih odrih in so jo zaradi odlične igre celo želeli poslati v igralsko šolo.

GOSPODINJA OČETA ŠPELIČA
Življenje Anke Oblak je zaznamovalo gospodinjenje duhovniku Francu Špeliču, širše znanem po tem, da je bil partizan, nato ‘miličnik’, poročen, a je vedno iskal Boga. Zaradi tega so ga tudi preganjali. Po iskrenem spreobrnjenju in ženini smrti je študiral teologijo in postal duhovnik. Dobival je razna Marijina sporočila in imel stigme, znamenja Kristusovih rane. Cerkev se ni izrekla o pristnosti teh pojavov in kljub temu zapisu, prepuščamo zadnjo sodbo njej.
»Oče Špelič ali očka« – tako pokojnega duhovnika kliče Anka, »je umrl in sedaj se lahko govori o tem, kar se mu je zgodilo. Prej mu je Marija naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit,« razloži nekdanja gospodinja in odkrito spregovori.
Anka je očka prvič videla leta 1997 na Kureščku, ko je somaševal. »Podpiral ga je salezijanec g. Tone Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari, a nisem imela pojma, kdo je in kakšno poslanstvo ima.« Čez teden dni je šla na romanje v Sveto deželo, a očka ji ni šel iz glave. Med spominki je kupila tudi rožni venec in se odločila, da ga bo po romanju odnesla tistemu duhovniku, ‘ki žari’. Težko je dobila številko njegovega telefona. Odpeljala se je k njemu v Zalog pod Krvavcem, a našla vrata zaklenjena in se vrnila v Ljubljano, na kar jo je poklical očka in ponovno se je odpeljala k njemu. Našla ga je vsega premraženega in osamljenega. In bolnega, skoraj nesposobnega hoditi. Dala mu je svojo telefonsko številko: »Če boste kdaj koli kaj rabili, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.« In začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ... Anki pa nikakor ni šla iz glave misel: “Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.” In ga je in tam je spet ‘shodil’. Tam pa se je srečala še z drugim očetom Špeličem: »V četrtek mi je dejal, naj ne vstopam v sobo, in karkoli bom slišala, ne smem vstopati.« Držala se je tega navodila, a skozi vrata slišala vse. »Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! Ob četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot sv. p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, da je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom zmogla zdržati. Če ne bom, lahko odidem. In sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem padla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj muči mene, ker sem grešnica, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. Takrat je trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: “Potegni! Pribij! Pribij!” Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: “Končano je.” Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko.« Vse si je zapisovala v zvezek. »Marija je naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Po očkovi smrti sem jih oddala v župnišče. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič.«
Avgusta leta 1997 je Anka začela očku stalno gospodinjiti. Iz Zaloga sta se preselila na Žalostno goro pri Preserju, kjer sta ostala samo deset mesecev in se nato preselila v Ankino stanovanje v Ljubljano. Stalno je skupaj z drugimi iskala, kje bi očka kot težak bolnik in astmatik lahko živel. »Poklicala me je gospa, ki je hodila na moja predavanja o vrtnarjenju in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Ko smo prišli sem, na Bizeljsko, je šel očka okrog hiše in dihal.« Spoznala je, da mu podnebje odgovarja in kupila zidanico in se leta 2001 že vselila v hišo. »Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je očka maševal. Ker je zaradi bolezni, vmes je doživel sladkorno komo, zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«
Anka nato zaupa še en značilen dogodek: »Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: “Kako sem te vesel danes.” Vprašala sem, če zato, ker sem se tako hitro vrnila? “Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.”« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: “Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več!” »To ga je zelo prizadelo in ji zagotovil, da patra, pri katerem je bila pri spovedi, ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo pa ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«
Pa to ni bil edini nenavaden dogodek: »Imel je Kristusove rane, ki so se mu odpirale ob četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu. Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Sprejel je, a rečeno mu je bilo, “da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli”. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla iz ran. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj podplutbe, mi jih čez nekaj časa.« To je nekaj spominov gospodinje Anke na očeta Franca Špeliča. (celotno besedilo spominov).

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 28-30.