Daljši zapis pogovora z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču

Kot smo obljubili v decembrski številki Ognjišča (Ognjišče 12/2018 str 28-31), bomo na spletu objavili daljši zapis pogovora z gospo Anko Oblak, ki je gospodinjila duhovniku Francu Špeliču, ki je imel videnja ter bil stigmatik. Sama gospa Anka Oblak (Boršt 3, Bizeljsko) pravi, da po smrti Očeta Špeliča lahko govori o teh stvareh, saj je Marija očetu Špeliču naročila, naj se ne izpostavlja, ampak naj ostane skrit. Sedaj se on ne postavlja več v ospredje. Zapis je nastal po pogovoru z gospo Anko in ga ni avtorizirala. Tudi ni lektoriran. Zadnjo sodbo o teh dogodkih in pojavih prepuščamo Cerkvi.
»Februarja leta 1997 sem očeta Špeliča (tako gospa Anka imenuje duhovnika Špeliča, včasih mu pravi tudi očka) prvič videla na Kureščku, ko je maševal, a nisem vedela, kdo je in kakšno poslanstvo ima. Podpiral ga je salezijanec g. Košir. Imela sem občutek, da okrog njega žari.«
Čez teden je šla na romanje v Sveto deželo in sicer bolj iz radovednosti, kakšna je in ne toliko iz verskega vidika. Gospod Špelič ji ni šel iz glave. Po nasvetu voditelja romanja, pokojnega duhovnika Francija Vrhunca, je kupila svečke in rožne vence in jih nosila s seboj, da bi jih potem poklonila ljudem, ki jih nosi v srcu. En rožni venec pa je vtaknila v žep. Še danes ne ve zakaj. Na vsakem svetem kraju ga je polagala na oltar z upanjem, da bo »debel« od blagoslovov. Ta rožni venec je namenila gospodu Špeliču, saj je menila, da je že tako star, da ne bo nikoli videl Svete dežele. Ob vrnitvi je poklicala g. Koširja s prošnjo, da bi ji dal telefonsko g. Špeliča. A se ta je kar izmikal, dokler mu ni povedala, da bi mu rada samo izročila rožni venec iz svete dežele. Dobila je telefonsko številko in ga poklicala. Še danes ne more pozabiti, kakšen glas se ji je oglasil. »Kot iz groba!«. Povabil jo je k sebi v župnišče v Zalog. Najprej je menila, da gre za potegavščino in mu je to tudi povedala, da pozna Zalog (pri Ljubljani) in da tam ni nobene cerkve ne župnišča. Oče Špelič pa ji je razložil, da biva v Zalogu pod Krvavcem.
Ko je prišla tja, je našla zaklenjena vrata. Pustila mu je rožni venec ter listek z nekaj prijaznimi besedami in telefonsko številko. Ob vrnitvi v Ljubljano jo je oče Špelič poklical, se opravičil in jo spet povabi k sebi. Ponovno ga je obiskala. »Ko sem ga videla, sem se zgrozila: ležal je nemočen v kuhinji, brez tiste svetlobe, ki sem jo videla na Kureščku. Bilo je v prvi polovici septembra in je bilo že mrzlo.« Pogovarjala sva se o Sveti deželi, prosil me je, naj mu grem dvignit pošto v Cerklje. Ob koncu sem mu dala telefon z besedami: 'Če boste kdajkoli kaj rabil, me lahko pokličete. Sem vam na voljo, da vas kam peljem.'« Začela ga je voziti na Kurešček, k zdravnikom ...

DOŽIVLJANJE KRISTUSOVEGA TRPLJENJA
»Stalno pa sem si mislila: Če peljem tega človeka k morju, bo spet lahko hodil.« Odmevale so ji besede njenega očeta: »Anka, pelji me v Poljane, tam se bom pozdravil.« In maja je tudi očeta Špeliča peljala k morju in ostala tam mesec dni. Maševal je v hiši in dejansko tam spet začel hoditi. Ni več rabil vozička. »O njem nisem vedela nič razen imena, priimka in da je duhovnik. Nisem pa vedela, da je bil poročen in da ima hčerke in vnuke. Nisem ga namreč nič spraševala. V četrtek mi je dejal, da naj ne vstopam v sobo in karkoli bom slišala, ne smem vstopati. Držala sem se tega navodila, a slišala vse. Kako je ta človek kričal! Nisem vedela, kaj se dogaja. Doživljal pa je Kristusovo trpljenje. Bičan je bil! V četrtkih, petkih in sobotah je od 8. do 10. doživljal Kristusovo trpljenje. Podobno kot p. Pij. Nastala je tišina in takrat sem vstopila v sobo. Našla sem ga, kako je ležal kakor v nezavesti. Komaj sem ga zdramila! Dala sem mu piti, a si ga nisem upala nič vprašati. V petek in soboto se je vse ponovilo. Naslednji teden mi je že prej povedal, da se srečuje z Marijo in da mu je ona rekla, da sem lahko poleg, če bom lahko zdržala. Če ne bom, lahko odidem. In jaz sem bila pri njem. Najprej sem sedela, ko pa je prišlo do trpljenja, ne vem, kako sem prišla na kolena, saj nikoli prej nisem mogla poklekniti in še danes ne morem. Nazadnje sem napol ležala in kot zmešana kričala na Boga, naj mene muči, ker sem grešnik, ne pa njega, ki mu ni nič naredil. On je takrat trpel križanje. In spominjam se, kako je zavpil: Potegni! Pribij! Pribij! Strahotno je bilo to poslušati! Mislila sem, da bom umrla od groze. Marijo je izročil apostolu Janezu. Vse, kakor v evangeliju. Potem je glavo nagnil in dejal: Končano je. Nisem se ga upala dotakniti. Dvignila sem se in ga začela otipavati, ker sem mislila, da je umrl. Tudi dihal ni. Potem je zadihal in se mi zahvalil, da sem bila z njim. Čutil je, da ni bil sam, mene pa je bila groza. Potem sem bila lahko vedno ob njem. Čeprav sem že vedela, kaj bo, me je bilo vedno znova groza. Velikokrat je v trpljenju govoril, včasih aramejsko, včasih slovensko. Pozneje sem pisala v zvezek, kar sem slišala, kajti kmalu po tistem mu je Marija naročila, naj pišem dnevnik, kar bom ob njem doživljala. Ne kar bi mi on ali kdo drug rekel, ampak, kar bom jaz doživela. Do njegove smrti sem spisala pet debelih rokovnikov. Ti so sedaj pri Stanku Marsiču, ki je predsednik Centra Kurešek. Po očetovi smrti sem jih oddala v župnišče in od župnika zahtevala potrdilo. Pred smrtjo nisem nikoli nobenemu ne povedala ne pokazala nič. Prav tako sem izročila očkove dnevnike. Kaj je v njih, ne vem, kajti nikoli si nisem upala pogledati, kaj je v njih, čeprav sem velikokrat šla mimo njih.
Očka je bil težek bolnik, astmatik, zato sva začela iskati, kje bi laže živel. Kupila sem aparat, ki mu je pomagal dihati. Večkrat me je prosil, da bi prišla k njemu za gospodinjo. Jaz sem vzrojila, da me ne bo zaprl v župnišče. Takrat sem menila, da sem nekaj, saj sem bila predsednica vrtičkarske univerze, predavala sem po Sloveniji in tujini ... On mi je mirno dejal: Marija mi je rekla, naj te vprašam, a te ne smem nič siliti. Sama se boš odločila. Danes me je tega sram, a tako je bilo. A avgusta leta 1997 sem ostala pri njem in mu začela gospodinjiti. To je bil klic, kajti takrat se je ponesrečila moja mama, jaz pa sem ostala pri njem in se vozila od njega k mami pomagat.
Leta 1998 sva bila spet v Poljanah pri morju. Delala sem na vrtu, ko je prišel iz hiše, je ves žarel. Vedela sem, da je videl Marijo. Povedal mi je, da mu je rekla, da bi rada imela tukaj kapelico. Potem mi je pokazal, kje: na skali barake, ki je bila polna najrazličnejše šare. Seveda sem se zopet razjezila, a sem se v enem tednu tudi »zmedila«: Če hoče Marija imeti kapelico, jo bom jaz naredila. To je bilo jeseni, drugo leto je bila kapelica narejena po skici, ki jo je očka narisal.

SELITEV NA BIZELJSKO
Iz Zaloga sva šla na Žalostno goro pri Preserju, kjer sva ostala samo deset mesecev. Zato sva morala vse stvari prepeljati v moje stanovanje v Ljubljano in iskala neko hišo v kraju, kjer bi mu podnebje odgovarjalo, da bi laže dihal. Čez čas me je poklicala gospa, ki je hodila na moja predavanja in dejala, da je neka zidanica na prodaj. Neki zdravnik bi jo rad prodal, pa ne dobi kupca. Ko smo prišli sem (na Bizeljsko), je šel očka okrog hiše in dihal. Mislila sem, da mu bo slabo, pa je dejal: 'Tukaj je tak zrak, da ga jem! Do konca pljuč ga vdihnem!' Videla sem, da mu podnebje odgovarja. Potem je molil in vprašal, če je to kraj, kjer naj bi bival. Dobil je odgovor - pa ne vem, ali od Marije ali nadangela Gabrijela, tudi s tem je govoril-, naj to vzame, a naj ne prosi ničesar več. To pomeni še kakšen drugi kraj, kjer naj bi se naselil. Hitro sem prodala svoje nepremičnine v Ljubljani in začeli smo obnavljati in dozidavati. Zdravnik, ki nama je prodal zidanico, nama je pomagal dobiti mojstre in tako sva se leta 2001 že vselila v hišo. Leta 2004 smo dozidali kapelo z 32 sedeži, kjer je maševal. Ker je zaradi bolezni - vmes je doživel sladkorno komo - zelo težko hodil po stopnicah, smo mu naredili sobo ob kapeli.«

PISATELJ ALOJZ REBULA IN OČE ŠPELIČ
Pogovor z gospo Anko je potekal po smrti pisatelja Alojza Rebule in Anka je bila z njim povezana: »Očeta Špeliča sem nekajkrat peljala v Loko, kjer je pisatelj zadnja leta bival. Tudi on je bil pri nas. Z očkom sta si bila zelo blizu. Po očkovi smrti sem ga obiskala in skoraj cel dan sem bila pri njem. Spraševal me je vsemogoče stvari o očku. Ker sta si bila tako blizu, jaz nisem čutila, da bi mu česa ne smela odkriti. Ob slovesu mi je dejal: 'Za očeta Špeliča ni treba moliti, ker je že v nebesih, ampak molite, da bo Cerkev začela postopek za njegovo beatifikacijo.'

TA ČLOVEK VSE VE
Od decembra leta 1997 sem se ga začela bati. Imela sem oddaje o vrtičkarstvu na Radiu Ognjišče in v adventu sem od tam skočila še k spovedi k frančiškanom. Menila sem, da pri njem ne morem opraviti spovedi. Vrnila sem se v Zalog. Ko me je zagledal, mi je dejal: 'Kako sem te vesel danes.' Vprašala sem, a zato, ker sem se tako hitro vrnila?' 'Ne, zato, ker si opravila tako dobro spoved.'« Anka se je zdrznila. Povedal ji je še, da je bila pri frančiškanih, na moški strani v tretji spovednici pri p. Miranu Špeliču! Sedaj se je Anki zdelo že preveč in je vzkipela: »Če si duhovniki vse poveste, potem se vrnem domov in tudi k maši ne grem več. »To ga je zelo prizadelo in zagotovil je, da patra ne pozna in ga ni nikoli videl. Poklicalo ga je v kapelo, naj gre molit, ker sem jaz v spovednici. Med molitvijo mu je bilo vse to dano videti. Šlo je za nadnaravni dar. Od takrat sem se ga pravzaprav malo bala. Mislila sem si, pa saj ta vse ve, ve, kaj mislim. Obenem pa sem ga izredno spoštovala. In tudi služila sem mu in ni je bilo stvari, ki je ne bi zanj naredila. Na jezik pa sem izredno pazila!«

OČETOV BRAT JANEZ
Oče Špelič je imel brata Janeza, ki je mlademu Špeliču pri partizanih dejal, naj si zapomni, da Bog je, in so ubili partizani na Krimu. »Ko sva bila z očkom na Sveti gori, je prišla neka gospa na razgovor in dejala, da ve, kje je padel njegov brat in mu lahko pokaže kraj. Žal takrat on ni mogel več hoditi po hribih, da bi obiskal tisti kraj.«

KRISTUSOVE RANE
»Rane so se mu odpirale v četrtkih, petkih in sobotah, ko je doživljal Jezusovo trpljenje. Najhuje je bilo v postu.
Ko se mu je Marija nehala prikazovati na Kureščku, mu je sporočila prinašal nadangel Gabrijel. Vprašal ga je, ali sprejme novo obliko trpljenja. Govorila sva o tem in ko me je vprašal, kaj bi jaz odgovorila, sem dejala: Če bi mene vprašala tako visoka instanca, bi ne mogla reči ne. 'Jaz tudi ne bom,' je bil njegov odgovor. Rečeno mu je bilo, da bo to trpljenje hujše in dolgotrajnejše kot karkoli. In res je bilo hudo. Doživljal je bolečino Kristusovega trpljenja. Po cele tedne je trpel in krvavel. Zgodilo se je, da je padel med kosilom na tla. Vedela sem, da doživlja trpljenje. Jaz sem med tem časom morala po Marijinem naročili moliti žalostni del rožnega venca. Skupaj sva po njenem naročilu tudi morala moliti brevir. Ko mu je vid opešal, sem med mašo stala za njim, mu odpirala knjigo, pokazala, kje mora brati.
Dolgo nisem smela slikati ran. Držal se je naročila, naj ostane skrit. Samo dvakrat je dovolil. Enkrat sem opazovala. Pri križanju je koža na mestih, kjer je bil Jezus pribit, počasi izginjala kot bi neka žival jedla meso. Ni pa kri tekla ven. To je bilo hudo gledati, tako hudo, da sem že jaz čutila bolečino. Strašni so bili tudi hudičevi napadi. Podobno kot pri sv. Arškem župniku. Tudi njemu je hudič posteljo sežgal. Ponoči sem se zbudila, ker je smrdelo po dimu. Skočim pokonci gledam po celi hiši, nikjer nič. Grem v njegovo sobo. Sedel je že na postelji. Sprašujem, kaj se je zgodilo, on pa čisto mirno reče: hudič mi je zažgal posteljo. Velikokrat je bil tepen in dobil takoj potpludbe, mi jih čez nekaj časa.«

zapisal: Božo Rustja