Igor Gabrovec: “Igra z virusom bi se lahko tudi nesrečno končala”

Najbrž težko sprejemamo dejstvo, da se ne moremo prosto gibati v času pandemije koronavirusa. V rubriko smo povabili tudi Igorja Gabrovca, ki je poslanec stranke Slovenska skupnost v deželnem parlamentu v Trstu, pa je zbolel za zloglasnim virusom Covid-19 ter od njega ozdravel. Ker gre za javno osebnost, je njegovo pričevanje še bolj dragoceno.


preizkusani 05 2020b»Gospod Gabrovec, skoraj, da ne morem verjeti, danes zjutraj ste opravili bris, rezultat je, da ste devetdeset odstotno pozitivni na virus … no, bomo še dodatno preverili … vendar najbolje je, da pridete v bolnišnico. Lahko tudi jutri zjutraj ali kar danes zvečer, zlasti če imate težave z dihanjem.« Nekaj trenutkov sem ostal brez besed, nakar sem zdravniku, vodji Oddelka za nalezljive bolezni glavne bolnišnice v Trstu pritrdil, da pridem še isti večer, pa čeprav ne beležim nikakršnih dihalnih težav. Zunaj se je že zmračilo. Medtem ko sem v manjši nahrbtnik stlačil najnujnejše – nekaj spodnjega prerila, pižamo in prenosni računalnik –, sem v sebi premleval zdravnikove besede istega jutra, ko je izključeval možnost, da bi bil staknil virus stoletja, zloglasni Covid-19. »Nobenih simptomov nimate, gospod Gabrovec. Ne kašljate, z vašim dihanjem in pljuči, kar slišim, ni nič narobe … Tale vaša vročina je verjetno čisto navadna gripa. Dajva vseeno opraviti bris, boste potem bolj mirni in vsi mi z vami«. Počutil sem se bil malce nerodno, pa ne da sem postal hipohonder, sem si rekel.
Virus Covid-19 je zahrbtna pojava. Širi se zelo hitro. V velikem delu okuženih sploh ne daje bolezenskih znakov in ravno preko teh se najlažje širi. Spet v drugi kategoriji ljudi povzroči le blage simptome. V tretjo kategorijo ljudi pa lahko udari z vso silo in navadno povzroči več ali manj hude oblike pljučnice, ki jih zdravimo le v bolnišnici s pomočjo namenskih zdravil in z umetnim dovajanjem kisika. Zato so zelo izpostavljeni starejši ljudje in sploh tisti, ki se že zdravijo zaradi drugih bolezni in je njihov organizem tako ali drugače ošibljen. Virus pa je udaril, včasih do smrti, tudi mlade in zelo mlade ljudi, zdrave in športno aktivne.
Tako se je zgodilo, da je v tistih prvi marčevskih dneh nepričakovano in z vso silo udaril tudi v mene. Prvič v svojem življenju sem se znašel na bolniški postelji. Pojavil se je potuhnjen, v obliki komaj povečane telesne temperature, ki se je v prvem tednu v bolnišnici vsak dan dvigala do devetintridesetih stopinj in smo jo gasili s paracetamolom. Temu so se kmalu pridružili antibiotiki, nato močna protivirusna zdravila, na koncu še kortizon. In mix obrobnih pilul in tekočin. Večkrat na dan so mi odvzemali krvne vzorce, v treh tednih hospitalizacije so mi štirikrat rentgensko slikali pljuča. Ker se je bil virus ravno tja zasidral in povzročil hudo pljučnico. Telefon in razne komunikacijske aplikacije so mi edine omogočale, da sem zapuščal bolniško samico. Dolge dneve v popolni izolaciji, ko so vsi zdravstveni delavci vstopali oblečeni, kot da stopajo v poškodovano nuklearko, sem preživljal z branjem in z gledanjem filmov na pretihotapljenem računalniku. Veliko sem spal, zlasti na začetku, ko me je kuhala vročina. In veliko razmišljal.
preizkusani 05 2020bbBili so trenutki, ko sem začutil, da bi se lahko igra nesrečno končala. Na beli steni je viselo malo, skromno razpelo, ki pa je kot špranja v zidu odpiralo pogled v neskončnost in nedosegljivost. Nisem vajen veliko moliti in, pošteno povedano, sram me je bilo, da se na Boga obešam, niti prvič, le v trenutku največje stiske. Pa vendar sem molil. In prosil, da bi smel zapustiti tiste štiri bele zidove, cevke v žili, monitorje, ki so vsak hip merili vitalne parametre. Sebe ali Njega sem prepričeval, da nisem še pripravljen, da je veliko stvari obviselo, da nisem spravljen s sabo, z ljudmi, kaj šele z Njim. In da imam tri majhne otroke …
V določenem trenutku se je zgodil preobrat. Organizem je odreagiral, zdravila so padala na rodovitna tla. Tretji teden je tako predstavljal vračanje na površje, k normalnosti. Zdravnikom so se začeli risati nekoliko bolj nasmejani obrazi. Iz dneva v dan je šlo na bolje in že sem razmišljal o svetu tam zunaj. Dva zaporedna brisa na razdalji oseminštiridesetih ur sta pokazala, da je virus presežen, le pljuča so bila še vedno kar pod stresom.
Bilo je v nedeljo popoldne, ko mi je vodja pulmološkega oddelka sporočil, da, če se čutim, me lahko spustijo domov. Nobenega dvoma ni bilo. Bil je kot dan osvoboditve. V hišo sem stopil v objem svoje družine. Na mizi me je čakal cvrti piščanec in pražen krompir. Na dolgo sem se stuširal pod vročo vodo. Nato sem zlezel v svojo posteljo. Skoraj da nisem mogel verjeti, da sem spet doma.
V življenju včasih res potrebujemo hladno prho. Šok terapijo. Da nas strezni. Okužba s slavnim virusom me je več tednov osamila, priklenila me je na posteljo, zaklenila me je v tisto omaro, kjer vsakdo izmed nas stlači in skrbno skriva vse svoje okostnjake. Soočila me je s pojmom minljivosti, da se napis ‘game over’ lahko pojavi kadarkoli in kar naenkrat. Epidemije oz. pandemije bo enkrat vendarle konec. Že danes pa lahko zatrdimo, da bo pustila za sabo spremenjene posameznike in spremenjeno družbo. Prizadevajmo si, da na bolje.

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 5, str. 25-26.

Zajemi vsak dan

O Marija, mi smo Tvoji / slednji čas, / v dobrotljivosti Ti svoji / čuvaj nas!

(bl. Alojzij Grozde)
Sreda, 27. Maj 2020
Na vrh