“Najraje bi snel masko in objel bolnika ...I”

»Ko sem stopil iz župnišča in pogledal proti Domu starejših, ki je na drugi strani našega vrta, sem razmišljal o velikem številu okuženih, ki ležijo v teh sobah in vseh tistih, ki so jih že odpeljali v bolnišnico ali pa so umrli. Njihovi edini obiski v teh dneh, so tisti, ki skrbijo zanje. Ne morejo se srečati z domačimi, ne morejo jih obiskati. Ni mi dalo miru.«
Tako je ob pogledu na sosednji dom starejših razmišljal Igor Stepan, župnik v Šmihelu pri Novem mestu in sklenil, da mora nekaj narediti. Ni edini duhovnik, ki se ga je močno dotaknilo trpljenje covid bolnikov. V času epidemije, ko ne moremo obiskovati invalidov in drugih ljudi, ki spadajo v rizične skupine, smo se odločili, da vam v rubriki Naši preizkušani bratje predstavimo skrb nekaterih duhovnikov za bolnike s covidom.
Vrnimo se k župniku Igorju Stepanu, ki je opazoval dogajanje v domu starejših. Videl rešilne avtomobile, ki so oskrbovance vozili v bolnišnico, bele postave v zaščitni obleki … Razmišljal je, kako so mnogi oskrbovanci , ki so celo življenje z veliko vero in zaupanjem hodili v cerkev in prejemali zakramente, zdaj, na jesen svojega življenja, ostali brez tega. »To mi ni dalo miru. Brez svojcev, brez zunanjega sveta. K njim grem, pa če je ta virus še tako nevaren. Če vsak dan k tem ljudem prihajajo vsi tisti, ki zanje skrbijo, ki ure in ure vsak dan preživijo v teh zaščitnih oblekah, ki jih še bolj izmuči, kakor sicer, potem moram do njih priti tudi jaz,« je razmišljal.

preizkusani 02 2021a“HVALA, KER STE BILI PRI NAŠI MAMI”
Poklical je v dom in se dogovoril za obisk. »Bil sem v vsaki sobi, pri vsaki postelji. Če nisem mogel narediti drugega sem rekel le “dober dan”. Čeprav niso videli mojega nasmeha, ker je bil za masko, čeprav niso videli solz, ki so bile kdaj v mojih očeh, ker so jih zakrivala zaščitna očala, čeprav me niso prepoznali, kdo sem, dokler jim nisem povedal, ker sem bil v vsej tisti zaščiti, kakor vsi, ki zanje skrbijo, pa so gotovo začutili, da je tisti dan nekaj drugače. Pa ne zaradi mene, ne zaradi mojega obiska, ne zaradi še enega človeka v zaščitni obleki, pač pa zaradi Boga, ki se jih je dotaknil na poseben način. Dolgo ne bom pozabil gospe, ki ni slišala, kaj sem ji govoril, ki ni videla premikanja mojih ust, s katerimi sem ji hotel povedati, da sem duhovnik, ker jih je zakrivala maska, ki ji nisem mogel razložiti, zakaj sem prišel. Ko sem naredil znamenje križa, so se ji ustnice razlezle v široki nasmeh in takoj je začela dvigovati desno roko in jo z veliko težavo premikati proti svojemu čelu. Ko je zagledala sveto hostijo, je prek njenega obraza šla sveta spokojnost. Zaužila je čisto majhen košček, a vendar dovolj velik, da je v svoje srce sprejela samega Boga. Ko sem jo gledal, sem vedel eno: “To je vera, ki ti je ne da šest let študija in nobena knjiga. To je vera, ki ti jo dajo preizkušnje, trpljenje in življenje.”
Doživel sem, da so mi recitirali stare molitve, ki jih nihče več ne zna, ko so mi pripovedovali dogodke iz svojega življenja, ko smo se nasmejali, ker mi gospa ni verjela, da sem v tisti zaščitni obleki res župnik in mi rekla: “Ti pa že nisi župnik. A kar v škornjih?” Ko sem jo prepričal, smo se smejali. In še gospa, ki leži na postelji, ki je obrnjena naravnost na naš vrt. Ko sem ji povedal kdo sem, je kot iz topa izstrelila: “Sem vedela, da boste prišli!” Še veliko bi lahko pisal o vseh hvaležnih pogledih, hrepenečih besedah in o željah po normalnem življenju …« pravi g. Igor in dodaja, da ni mislil tega razglašati, a da so ga mnogi svojci poklicali in izrazili hvaležnost, da je obiskal njihovo mamo ali očeta.

preizkusani 02 2021bTudi Gregor Kunej, župnik v Črnomlju je obiskoval tamkajšnji dom za starejše, ki ga običajno izmenično obiskujeta s kaplanom. Tudi v času pandemije so ohranili redno mašo v domu. Maševali so po nadstropjih, da niso stanovalcev doma mešali med seboj. Meni, da se je med temi obiski tudi okužil: »Nosil sem vso potrebno zaščitno opremo in se držal zaščitnih ukrepov, a sem vseeno zbolel za covidom in bolezen tudi prestal.« Domneva, da se je okužil pri obisku doma, saj drugih nevarnih stikov ni imel.



“PRETRESE TE, KAKO SAMI SO TI BOLNIKI”
preizkusani 02 2021cP. Marko Novak, bolniški duhovnik v Novem mestu, je začel obiskovati tudi covid bolnike, ko so jih začeli zdraviti v novomeški bolnišnici. »Moje prvo srečanj s temi bolniki je bilo na urgenci. Starejša gospa se je že poslavljala in zdravniki so mi dovolili, da jo obiščem. Prvič sem se oblekel v ‘posebno’ obleko in si nadel posebno masko. Gospe sem dal odvezo in jo mazilil.« Zatem je začel obiskovati bolnike (seveda v popolni opremi). Tudi v zadnjem času je obiskal več bolnikov. Seveda je velika težava, ker ni osebnega stika. Pater namreč prihaja na oddelek v popolni ‘proti covid opravi’, nekako ves zamotan in z masko na obrazu, z vizirjem … Tako da je vsa ‘komunikacija’ mogoča samo z očmi. »Jaz sicer pri bolniku spregovorim, a če je slabša slišnost, je težava še večja.« Največkrat imajo ti bolniki še kisikovo masko na obrazu … »Ko sem bil danes pri enem bolniku in sem se prekrižal, se je tudi on s težavo poskušal pokrižati. To je bilo znamenje, da me je prepoznal, ker sem pač oblečen kot vsi drugi. Drugi bolnik je bil bolj neodziven. Ob njem sem molil, zdelo se mi je, da spremlja …« Pater pravi, da sta pri težko bolnem bolniku glas in dotik zelo pomembna, a je pri covid bolnikih to oteženo. »Vsaka postelja je svet zase,« pravi pater. »Pretresljivo je, da so ti bolniki sami in če umirajo, umirajo sami.«
Sicer se je s covidom srečal tudi v samostanu, saj sta dva patra zbolela. Sam pa je moral za deset dni v karanteno. Na običajnem oddelku je bil namreč v stiku z okuženim. »Velika milost je, da morem k tem bolnikom. Izredno se mi je vtisnilo v spomin, kako je bila neka gospa osamljena v tej bolezni. Nihče ni mogel k njej. Sestre naredijo, kar morejo … Mene je razumela, ko sem molil, a začutil sem njeno osamljenost. To je bila tako močna, da sem jo začutil iz njenega pogleda! Snel bi masko in jo objel, samo zato, da bi začutila, da je človek ob njej. Pa ne smeš tega narediti!«
Srčni p. Marko poudarja, da se ne boji: »Držim se vseh predpisov in strokovnih navodil glede zaščitne opreme«. Je izredno pazljiv, ko si nadeva in ko odlaga zaščitno obleko. Potem še doda: »Če sem tam potreben in če se držim predpisov, potem verujem, da bo Bog dal svoj ‘žegen’ in me bo tudi varoval.«

preizkusani 02 2021dKorak naprej je naredil p. Bogdan Rus s Kapele pri Novi Gorici. Že ob prvem valu epidemije je želel pomagati kot prostovoljec. V drugem valu se je spet prijavil, opravil tečaj in potem je na polikliniki v Ljubljani opravljal preprosta vratarska dela (usmerjanje, dajanje informacij …). Po dobrem mesecu se je želel vrniti v redovno skupnost na Kapeli in nadaljeval z delom v šempetrski bolnišnici, kjer opravlja enako delo, samo manj časa.
Za delo prostovoljca v bolnišnici se je odločil, ker meni, da je taka Božja volja. »Menim, da ne delam kaj posebnega. Mislim, da je ravnanje kakšnega duhovnika, ki ostaja doma in pazi na svoje zdravje, enako pomembno kot moje deveturno stanje na vhodu bolnišnice. Mislim pa, da prispevam v skupnem boju proti virusu.« K odločitvi mu je pomagala misel: če bom jaz pomagal, bo morda kakšna medicinska sestra bolj spočita in ne bo naredila napake ter ne bo zbolela.
Seveda p. Bogdan ni opustil svojega rednega pastoralnega delovanja. »Verjamem, da ‘gre’ maša tudi skozi stene – kot pri sv. Klari –, čeprav je ne prenašamo po internetu. Zato sem zjutraj vstal pol ure prej, odmaševal, blagoslovil ljudi, ki so v tistem času odhajali v službo. Objavljal sem na internetu, ljudje so želeli pogovor, nekateri pa tudi spoved. Tretja dejavnost pa je petminutna kateheza vsak večer. Po razlagi odprem mikrofone, ljudje povedo namene, za katere naj molimo. Sledi molitev desetke rožnega venca in molitev v času epidemije.« Dodaja še, da je v tem času srečal veliko dobrih ljudi, se pogovarjal z njimi in upa, da je komu odstranil tudi kakšen predsodek pred duhovniki in Cerkvijo. Ko bo konec epidemije, bi pater rad povabil prostovoljce k sv. Hieronimu na Nanos in z njimi imel mašo.
Naj sklenemo z besedami župnika Igorja: »Ob koncu naj izrazim svoje občudovanje in poklon vsem, ki v zaščitnih oblekah delate in skrbite za ostarele, bolne in onemogle dan za dnem. In po več ur! Priznanje vsem v domovih za ostarele, v bolnišnicah in v raznih zdravstvenih ustanovah. S tem kažete svojo človečnost. Narod, ki ne skrbi za svoje ostarele in bolne, nima prihodnosti, ker ne spoštuje ne človeka in ne življenja.«

RUSTJA, Božo. (Naši preizkušani bratje). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 20-22.

Zajemi vsak dan

NI ga pod soncem stanovitno srečnega! Veselje in žalost se menjavata kakor dan in noč.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Petek, 23. April 2021
Na vrh