Alek Zwitter: “Ljudje me imajo še vedno radi takšnega, kot sem”

Bil je dejaven duhovnik tik pred tem, da gre predavat na teološko fakulteto v Pariz. Kot študent je pel v ansamblu Mana. Želel je oznanjati evangelij na nov način in nagovarjati sodobnega človeka, saj je tudi on v veri našel odgovore na življenjska vprašanja in se kot študent medicine približal krščanstvu. Pa se je zgodilo drugače. Danes je na vozičku, bolezen pa mu je v zadnjem času prizadela še sluh in spomin.

Alek Zwitter je bil rojen leta 1974 v Ljubljani. V letu 2006 je bil posvečen v duhovnika in bil nato kaplan v Trnovem. Sledil je študij v Parizu. Leta 2015 je postal župnik v ljubljanski župniji Žale. Toda župnijo je moral zaradi zdravstvenih težav zapustiti. Pred kratkim mu je bolezen prizadela še sluh in spomin, zato je o njegovem življenju spregovorila asistentka Vlasta: »Tudi zdravniki ne vedo točno, kakšno diagnozo bi postavili. Ena diagnoza je izgorelost. Se je pa v Franciji okužil s klopom in se ob zdravljenju z antibiotikom tudi pozdravil. Tako so pokazali testi v Sloveniji. Takrat se je iz Francije, iz Pariza, kjer je bil štiri leta duhovnik za slovensko skupnost, vrnil domov, v Slovenijo, in prevzel župnijo Žale. Pol leta zatem pa so se začele težave – vrtoglavica, slabost, utrujenost, nespečnost, bolečine v levi roki ... Ko smo kasneje, čez kakšno leto, vzorce krvi poslali še na testiranje v Nemčijo, s sumom na zastarano boreliozo, so testi to potrdili. Borelioza ima različne učinke na telo. Lahko pusti posledice na pljučih, lahko na možganih. Menijo, da je pri Aleku povzročila poškodbe na malih možganih. Posledica tega je bila, da počasi ni več zmogel nekaterih opravil. K temu je svoje dodala še izgorelost. Zastarano boreliozo je uspešno pozdravil s tinkturo divje ščetice, posledice na malih možganih pa so ostale.
Zgodilo se je med velikonočno vigilijo, ko je bil še župnik na Žalah. Imel je zelo dobro pridigo, dobro je začel. Sredi pridige pa se je opazila neka sprememba. Rad bi še govoril, pa se je začel nekako majati. Prosil je za kozarec vode. Usedel se je. Popil je malo vode in hotel nadaljevati, pa ni šlo. Podobno se mu je zgodilo že prej, na predavanju za duhovnike. Postalo mu je slabo, ampak takrat je bil še toliko pri močeh, da je predavanje končal. Zato je tudi na Žalah menil, da bo lahko nadaljeval. Pa ni šlo. Poklicali so rešilca in ga odpeljali v Klinični center. Toda zdravniki niso odkrili nič posebnega. Menili so, da gre za iztrošenost, izgorelost. Takrat je še hodil. Čez poletje je šel v Poreč. Tja je še sam peljal, domov se ni mogel več ... Očitno se je nekaj zgodilo tudi z nogami. In počasi je začel pešati. Moral je opustiti delo na župniji. Nekaj časa je živel doma, nekaj časa je hodil k sestram na Čatež. Končeval je pisanje doktorata. Dobil je tudi povabilo, da bi predaval na teološki fakulteti v Parizu. Toda takrat je že toliko oslabel, da se ni mogel več odzvati povabilu. Pristal je na invalidskem vozičku.«

Po pridigi so mu zaploskali
»Sprejet je bil na nevrološko kliniko v Ljubljani in zatem v zavod Soča. Nikjer niso odkrili nič konkretnega, postavili kakšne diagnoze, razen ataksije. Od tam je šel k sestram Družine Kristusa Odrešenika v Koseze, na Brajnikovo ulico, kjer je živel eno leto, vsak dan imel mašo v tamkajšnji kapeli, s sestrami so tudi skupaj molili. Tam si je precej opomogel in bil že bolj samostojen. Z njim je delal tudi fizioterapevt za splošno gibljivost in hojo. Z Brajnikove je šel v Trnovo, kjer je stanoval v mansardi župnišča. Tam sta mu pomagala osebna asistenta, do katerih je bil upravičen, in fizioterapevt, tako da je lahko najprej ob njihovi pomoči, kasneje pa tudi že dokaj samostojno hodil s pomočjo hojce, kasneje tudi samo s pomočjo fizioterapevta ali asistenta. Večkrat ga je obiskal tudi oče, prijel se ga je za roko in sta hodila. 
V Trnovem je somaševal v mansardi, včasih tudi v cerkvi. Ko je prvič na praznik somaševal v cerkvi, je imel pridigo. Takrat je lahko še dlje časa govoril. Ljudje so mu ob koncu maše zaploskali. Župljani so se ga še spomnili, ker je bil pred leti tam kaplan. Radi so ga imeli. S tem so mu vlili poguma. Kadar ni somaševal v cerkvi, je maševal v mansardi za tamkajšnje stanovalce. Tudi ti so bili zelo veseli, da so lahko bili vsak dan pri maši.
Rad je hodil v Poreč, saj mu je morski zrak koristil. Lahko je zaplaval v morju in hodil v vodi, kjer je zaradi drugačne težnosti to lažje. Tam je v baziliki, kjer je kot zdrav še pred leti rad somaševal, z asistentom obiskoval mašo. Gospe, ki so hodile k maši in so ga poznale, ko je bil še zdrav, so mu zagotavljale, da molijo in bodo molile zanj.
Potem pa je prišla epidemija korone, s katero se je okužil. Takrat je odšel domov, k staršem, kjer je bilo eno stanovanje v hiši po naključju prazno, da ne bi okužil še drugih stanovalcev. Bolezen sama ni bila težka, se je pa sčasoma pokazalo, da slabše sliši in težko govori. Korona je pustila posledice na sluhu, ki se mu je drastično poslabšal. Obenem je tudi govor postal precej nerazumljiv. Pa še fizično je zelo oslabel. Prej je hodil, po bolezni ni mogel več. Po preboleli koroni se je vrnil nazaj v Trnovo. Spet smo morali začeti graditi od začetka. Kakor da je ves prejšnji trud propadel. Kljub temu pa je maševal ali somaševal tudi v domu starejših občanov Janeza Krstnika, ki stoji zraven župnišča.«

Maša mu veliko pomeni
»Čez eno leto je šel v Presko. Tudi tam je vsak dan somaševal v cerkvi. Stanoval je v župnišču. Kako veliko mu pomeni maša, sem opazila prav v Preski. Velikokrat se je slabo počutil. Dejala sem mu, naj se odpočije, on pa je vztrajal, da gre k maši, in se trudil, da je somaševal do konca. Prav tako se je izkazalo, da potrebuje precej miru, in tako so njegovi domači našli rešitev. Nastanil se je v stanovanju, ki je blizu njim in hkrati treh cerkva: sv. Jožefa, sv. Petra in ljubljanske stolnice. Tukaj ima svoj mir, ki ga potrebuje, obenem pa rad gre somaševat k sv. Jožefu.
Ponavljajo se vzponi in padci. Stanje se mu izboljša, pa spet pride nekaj in se poslabša. Tudi sam gre skozi (psihične) krize in preizkušnje, vzpone in padce. Pomembno je, da ohranimo do njega spoštljiv odnos. Že prej je bil priljubljen in kamor pride, so ga ljudje veseli. Marsikdo reče, da je poslušal njegove pesmi duhovne vsebine. Pel je namreč pri skupini Mana. Bil je soustanovitelj skupine. Neka gospa v Preski je rekla, da je rada poslušala njegove pesmi, da so ji dajale moč, zdaj jih poslušajo tudi njeni otroci in ti otroci so mu v Preski tudi ministrirali. Lani junija mu je bolezen okrnila tudi spomin. Nekaterih ljudi že ni več prepoznal.«

Alek me je krstil
»Ob Aleku se ogromno naučim. Veliko zunanjih stvari odpade. Preden sem začela delati pri njem, sem eno leto delala kot asistentka pri sestri iz skupnosti Kristusa Odrešenika, ki domuje na Brajnikovi ulici. Še prej sem delala kot vzgojiteljica v vrtcu. Na Brajnikovi sem se od sestre veliko naučila o tem, kako pristopiti k bolnemu človeku, k invalidu, kako ga poslušati, slišati, se uglasiti z njim, kako upravljati z invalidskim vozičkom ... Tako mi je bil začetek dela z Alekom olajšan.
Aleka sem spoznala leta 2015, po tistem, ko sem prvič poromala v Paray-le-Monial. Tam mi je bilo lepo in rekla sem, da je škoda, da se bo bivanje tako hitro končalo in bo potem spet nastopil sivi vsakdan. Ena od sester mi je dejala, da se srečujejo vsak mesec v Stični na vikendih skupnosti in da tam lahko po kapljicah doživljam Paray. Začela sem hoditi v Stično. Čez eno leto sem se pridružila Skupnosti Emanuel in se vpisala v katehumenat. Izhajam iz podobne družine kot Alek, samo da jaz nisem bila krščena kot otrok. Starši so namreč menili, da se bom sama odločila, ko bom odrasla. Vedno sem verovala v Boga in vedno sem ga prosila za pomoč in zanimivo, da mi ni odrekel ničesar, za kar sem ga prosila in je bilo zame dobro. Obiskovala sem dva katehumenata, v stolnici in na Žalah, zakramente pa sem prejela v slednji župniji in krstil me je prav Alek. Čez čas me je botra s. Helena povabila, da skupaj obiščeva Aleka, ki je bil na rehabilitaciji v Soči. Bila sem izredno pretresena, ko sem videla, kako šibek je bil. V meni se je zbudilo sočutje. Takrat sem ravno postala asistentka na Brajnikovi in on je prišel k nam in občasno sem mu kaj prinesla, če je potreboval, ali ga peljala na kakšen sprehod. Tako bo novembra minilo štiri leta, odkar sem Alekova asistentka. Bila sem priča njegovim vzponom in padcem. V Trnovem je bil še zelo dejaven. Pisal je SMS-sporočila, odgovarjal na elektronsko pošto, pisal knjigo, sprejemal obiske, maševal ... 
Ko sta se poslabšala govor in sluh, je dobil komunikator. Dali so mu ga na računalnik z dostopom do interneta. Če bi hotel napisati pridigo, lahko na spletu poišče svetopisemski odlomek, ga prilepi v komunikator in ta potem pove, pravzaprav prebere vsebino, ki jo je napisal. Ljudje slišijo in bodo razumeli, saj je to razumljiv, prijeten glas. Zgodilo se je, da je na komunikator še napisal nekaj sporočil, potem pa mu je začel pešati še spomin.
Zdaj po tem času, odkar sem asistentka, velikokrat kar vem, vidim, kaj moram narediti, kaj potrebuje, zato se je navezal name. Ko me ni bilo, mu je šlo na slabše. Povedala sem mu, da me en teden ne bo, in čez dva dni so me klicali, da se ne znajde, da ne ve, kateri dan je, da je brez orientacije ... Prišla sem in ga našla, kako je apatično ležal v postelji. Čez nekaj dni si je opomogel. Očitno ob meni doživlja neko gotovost, varnost. Se pa vedno držim pravila, da mu pomagam, a da ga zmeraj spodbujam, da tisto, kar zmore narediti, naredi sam.«

Sedaj vidi bistveno
»Ko ni slišal, se je naučil branja z ustnic, občasno se mu povrne sluh in lahko tudi dokaj razumljivo govori, v kratkih stavkih, besedah, potem to spet izgine. To daje upanje, da bi morda nekoč spet lahko slišal in govoril, saj imajo možgani sposobnost obnavljanja – če vsaj poškodbe niso prehude. Upanje in vera, zaupanje v Božji načrt ostaja.
Večkrat gre v cerkev sv. Jožefa. Tam so ga patri veseli in ga povabijo k somaševanju – da vsaj skupaj z njimi dvigne pateno in kelih in ga tako vključijo v mašo. Nekoč mi je dejal: Ne morem verjeti. Tudi sedaj, takega kot sem, me imajo ljudje še vedno radi. Odvrnila sem mu: Seveda te imajo radi. Ker si ti še vedno ti. Ni tako pomembno, kaj se zgodi z nami fizično, saj naše jedro ostane. Ljudje se te spomnijo, ker si deloval pri njih in z njimi. Drugič, kmalu potem ko mu je vzelo sluh, pa je rekel: Sedaj ko ne morem slišati in ko ne morem veliko govoriti, ljudi vidim čisto drugače. Zdaj opazuje neverbalno komunikacijo. Čuti, če se s kom kaj veselega pogovarjam ali pa kaj napetega. V slednjem primeru je imel potem težave in se je znal sam z vozičkom odpeljati stran od težkega pogovora. Zgodilo se je tudi, da mi je dejal, naj ga odpeljem proč. Ali pa je bruhal. Čuti napetost. So trenutki, ko se zdi, da vse razume. Teh trenutkov se zelo veselimo. Včasih tako živo pogleda, se nasmeje. So pa tudi trenutki, ko vidiš, da ne more, da je utrujen. Tedaj si rečem: tudi to bo minilo, tudi skozi to moramo iti.
Kljub temu da je imel pred sabo akademsko kariero in profesuro v Parizu in kljub temu da je sedaj telesno tako šibak, zna iz vsega tega potegniti nekaj pozitivnega. Mi včasih površinsko presojamo ljudi, on pa sedaj, ko težko govori, ko ne sliši, pravi, da drugače vidi ljudi. Očitno se tudi iz tega težkega stanja, v katerem je, uči in pridobiva nova spoznanja. Prepričana sem, da bo, če se mu stanje izboljša, zelo obogaten in nam bo v veliko pričevanje. Ta čas ni bil zaman in Bog ve, kaj dela.« 

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 7 (2023), 24-26.