Vanessa Bera: “Mama je vedno upala in jaz sem se od nje navzela optimizma”

Avgustovske poplave so prizadele veliko ljudi. Nekateri so bili ob dom in premoženje. Te preizkušnje so za družine, ki imajo člane s posebnimi potrebami, še hujše. Tokrat vam predstavljamo eno takih družin.

Vanessa Bera (Moste 16c, 1218 Komenda) se sooča z zdravstvenimi težavami že od rojstva. preizkusani 02 2024aBistro in študijsko marljivo dekle je kljub težavam z odliko naredila gimnazijo in se vpisala na študij. Starši so ji stali ob strani in v tej skrbi so zgradili hišo, prilagojeno osebam z oslabljenim imunskim sistemom. Toda lanski avgust je spremenil življenje družine. Mama Isabel se ga takole spominja: »Poplava lanskega 4. avgusta je našo hišo v celoti poškodovala. Uničila je pritličje, kjer so bivalni prostori. V nadstropju sta kopalnica in spalnica. Uničilo je vse v pritličju, od kuhinje do prostora, kjer je imela hčerka Vanessa rehabilitacijsko napravo za krepitev mišic in raztezanje in ki ji je pomagala pri krepitvi imunskega sistema. Naprava ji je tudi pomagala, da se je lažje izkašljala. Ko je imela covid, se je zelo težko odkašljevala. Prav tako je Vanessa, odkar smo se morali po popravah izseliti iz hiše, neprestano bolna. Naša hiša je bila posebej zgrajena za bolnike z oslabljenim imunskim sistemom.
Po poplavah smo se namreč morali izseliti iz te hiše v stanovanje, ker je bilo vse uničeno. Ne samo pohištvo, ampak so bili uničeni vsi tlaki, vrata, inštalacije ... Stene so odrezane na višini 160 cm, ker se je pojavila plesen, saj je bila kamena volna mokra.« Trikrat so dali na testiranje vzorce plesni in ta je bila izredno raznolika. »Dokler je plesen, pa ne smemo zapreti sten. Mož je porabil več kot sto litrov razkužil, da je vsak drugi dan razkuževal prostore in uničeval plesen. Hiša je sedaj prazna in pritličje je gradbišče, saj sta mulj in nafta prodrla globoko pod vse pode, parkete in ploščice. Vse je bilo treba odstraniti.« Plesen so dali na več testiranj. Ostal je še en trdoživ sev plesni. Tudi po tistem so še škropili in potem bodo še enkrat dali na testiranje v upanju, da so tudi ta trdovratni sev odstranili. 
Na dan avgustovske poplave je bila družina na morju. Prvič po tistem, ko se je začel covid! V občini Komenda je najbolj poplavljalo prav v zaselku, ki ga sestavlja pet hiš, med katerimi je tudi njihova. »Sosedje so odpirali vrata in okna, da je tok vode, ki je bil kot deroča reka, tekel skozi. Pri nas pa ni bilo nikogar doma, da bi odprl vrata in okna. Tako se je naša hiša nekoliko zasukala na temeljni plošči. Inženirji menijo, da zato, ker je bil tako močen vodni tok in količina vode tako velika,« opiše poškodbe hiše Vanessa.  
Mama nadaljuje: »Na severni strani poslopja je spodneslo ves material do temeljne plošče. Naša hiša je na najnižji točki, a moram povedati še to: mož, sicer gradbenik po stroki, je pazil, kam bo postavil hišo. Dolgo sva iskala parcelo, preden sva našla to, kjer smo jo postavili. Za to se je pozanimal tudi na občini, ko je prosil za gradbeno dovoljenje, ali je hiša na poplavnem področju. Kljub zagotovilom, da je področje varno, je Igor dvignil hišo za 90 cm. Za vsak primer. 90 cm je tudi bilo najvišje, kolikor so jo pustili dvigniti. Pa vseeno je avgusta poplava tako poškodovala hišo! Zunaj je bilo takrat meter trideset centimetrov vode, morda celo meter in pol.« 

VSE UNIČENO V PETNAJSTIH MINUTAH
»Na morje nas je poklicala soseda in nam povedala, kaj se je zgodilo. To je bilo na prvo noč, ki smo jo preživeli na morju. Najprej nismo mogli verjeti njenim besedam. Igor je najprej rekel: Pa saj do naše hiše sploh ni prišlo, ker smo toliko dvignjeni. Potem je soseda poslala sliko, ki prikazuje višino vode in moj avto, ki plava po dvorišču ... Bili smo pretreseni in šokirani. Po petnajstih letih sem menjala avto, ki je imel tudi odlične sedeže, da se je lahko v njem vozila Vanessa. Krajše vožnje lahko opravi sama, daljših pa nikakor ne. Po poplavah je neuporaben! 
Dolgo nihče ni mogel priti do naše hiše. Zaradi obilice vode je bila pot nevarna. Ob 4.15 zjutraj je bilo močno bobnenje, ki je zbudilo sosedo. Šla je do pritličja in videla, kako so iz sifonov vdrle fekalije. Šele po petnajstih minutah je vdrla voda in v petnajstih minutah je bilo vsega konec! Voda je uničila vse, kar je dosegla. Z morja smo najprej poklicali sorodnico, ki ne živi daleč. Obljubila je, da bo šla do naše hiše, a ji ni bilo mogoče priti, ker je bilo po cesti več kot meter vode. Šele popoldne je lahko prišla in poslala prve posnetke. Hiša je bila še polna vode. Bilo je grozno. Še bolj pa je bilo grozno, ko smo mi prišli v hišo, polno mulja,« odstira tiste boleče spomine mama.  
Zakaj hoče družina na vsak način obnoviti to hišo? Takole odgovarjajo: »Hiša je grajena za osebe z oslabljenim imunskim sistemom. Zahteva posebno projektiranje in poseben način gradnje. Med drugim ima taka hiša kontrolirano atmosfero, da ne bi vanjo prišli kakšni mikrobi ali prašni delci. Vsa okna in vrata so že vgrajena, in jih pripeljejo skupaj s steno, da se ne bi okna in vrata na gradbišču kontaminirala. Prav tako je v njej uravnavana vlažnost, kar je pomembno za bolnike, ki imajo težavo z dihanjem.« preizkusani 02 2024b
Poplavljena in poškodovana hiša. - Vanessa z mamo Izabel (zgoraj).

HIŠA POSEBNE SORTE – ZNAK STARŠEVSKE LJUBEZNI
Mama Izabel doda: »Tako narejenih hiš v Sloveniji ni bilo veliko in z Igorjem sva jo takrat na podlagi visoko hipotekarnega kredita kupila v tujini. Vanjo sva vložila najine prihranke in prihranke mojih staršev. Skratka, ogromno denarja smo vložili vanjo. Kredit moramo še sedaj plačevati. Kljub temu da ne živimo v hiši, zanjo plačujemo tekoče stroške, v stanovanju, kjer sedaj živimo, pa plačujemo najemnino in tekoče stroške. Na vseh koncih moramo plačevati, kar je izredno težko.«
Posebno hišo so starši gradili zaradi hčerke. »Vanessa se je rodila brez ključnic, prsnice in z desnostransko parezo (deformacijo prsnega koša, težavami z dihanjem, gibanjem in požiranjem). Stara je bila eno leto, ko sta se ji razvili obe ključnici, prsnica pa ne. V predšolskem obdobju je resnično veliko telovadila, vozila sem jo na različne rehabilitacije in se ji desnostranska pareza ne pozna. Pareza se ji je v predšolskem obdobju izničila zaradi številnih ur rehabilitacij in telovadbe. Do desetega leta smo vsako leto enkrat ali dvakrat imeli kontrolne preglede v bolnišnici. Svetovali so nam, da po desetem letu Vanessine starosti zelo priporočajo nujno operacijo, ki bi stabilizirala prsni koš in ne bi imela težav s pljuči, s srcem ... Ta operacija je bila opravljena, a žal neuspešno. Po njej so se težave z Vanessinim zdravjem začele bistveno poslabševati. Prej je brez težav hodila, kolesarila, plavala, hodila na balet, igrala violino. Po operaciji ni mogla več delati nič od naštetega. Stalno je imela bolečine. Tudi danes jih ima. Po neuspeli operaciji so rebra začela celo rasti navznoter, v votlino prsnega koša. To stanje je treba stalno kontrolirati. 2019 je imela rebra 1,5 cm pred hrbtenico. Vmes so žile in srce in zaradi tega ima toliko težav z dihanjem in srcem. Rebra pritiskajo na pljuča in srce in od tod težave.« 
Vanessa dodaja svojo izkušnjo: »Dokler smo živeli v hiši, ki so jo prizadele poplave, sem bila bolj zdrava. Vanjo smo se preselili ob koncu osnovne šole. V gimnaziji sem bila precej bolj zdrava, kar pa ne pomeni, da nisem bila bolna. Jaz in starša se zavedamo, da prav zdrava ne bom nikoli in da bom imela vedno zdravstvene težave. Starši so pa naredili ogromno, da bi mi pomagali. Ta hiša je eden od takih dokazov starševske skrbi. Hiša me je obvarovala precej infektov, ki so zame lahko zelo nevarni.« Se je pa Vanessa kljub težavam naučila živeti z boleznijo. Ni je razglašala. Tudi v šoli ne, ker je bila nevarnost, da bi rekli: »Vanessa, ti znaš, a saj veš, da ne moreš na tekmovanje ...« 

»BOGAT SI, KO DELIŠ Z DRUGIMI«
Popravilo hiše, tako nujno za Vanesso, pa zahteva velike stroške. Za obnovo hiše bi družina Bera potrebovala okrog 190.000 evrov. Zavarovalnica je prispevala 3.000 evrov. Toda stroški bodo gotovo še narasli: »Zaradi zasuka bo potrebno zasidranje hiše. To bo dodaten strošek. Bojimo se, da se bodo stroški povečali tudi zato, saj se vse neprestano draži. Ko bo hiša popravljena, bo treba kupiti še vso notranjo opremo, ki bo spet stala. Uničeni so tudi gospodinjski aparati. Hudo nam je, da se je poškodovala rehabilitacijska naprava, ki jo uporablja Vanessa. Treba bo kupiti nov avto, ker so dosedanjega odpeljali, saj je bil v poplavi uničen.« 
Vanessa pove, da so se starši vedno trudili pomagati drugim. Sedaj so oni potrebni pomoči.

    Sredstva za družino Bera zbirajo na za to posebej namenjenem računu Društva za kulturo inkluzije:
    na TRR-ju društva – SI56 0201 0025 8652 697, NLB – pod namen se pripiše »NENI«, ali s ključno besedo NENI5 ali NENI10 na številko 1919 za prispevek 5 ali 10 .
Mama Izabel doda: »Mene so že doma učili, da si bogat samo takrat, ko deliš z drugim. To je lahko čas, znanje, ki komu pomaga, fizična pomoč, včasih samo koga poslušaš, kako mu je, kako je z njim. Že v službi (mama je ravnateljica kamniškega zavoda CIRIUS) imam priložnost, da delam stvari, ki niso v opisu nalog, pa jih z veseljem naredim. Ko pa sem morala jaz prvič reči, da potrebujem pomoč, mi je bilo grozno. Danes razumem, da nekateri niso deležni pomoči, ker je preprosto niso sposobni sprejeti. Lažje je prositi za pomoč, dokler si neopazen in neviden. Ko pa to ne zadostuje in moraš biti viden in cela Slovenija ve zate, to ni dober občutek. Težko je biti izpostavljen na ta način. Razumem pa, da nekateri težko razumejo, da se je nekomu tako zgodilo, da mora prositi za pomoč.« 
»Ko se je Vanesa rodila, so mi zdravniki rekli, da bo zelo prizadeta, da ne bo govorila, da ne bo hodila ... Toda mi se nismo dali. Telovadili smo, hodili na rehabilitacije ... Vse z namenom, da bi se telesno okrepila. Očitno je bilo v njej veliko volje do življenja. Bila je izredno vesela, ko se je lahko gibala.« Mamine besede potrdi Vanessa: »Iz predšolskega obdobja se spominjam, koliko sva se z mamo gibali. Ona je upala. Zdi se mi, da je upala še zame. Še jaz sem se potem nalezla tega upanja in optimizma.«

Mama pa sklene pripoved: »Ko se spominjam težav ob rojstvu, sem si mislila, da je bil tisti križ že dovolj velik. Upala sem, da se bo po operaciji zdravje izboljšalo, pa se ni. Hudo mi je, da ima hčerka bolečine, da ne more biti enaka svojim vrstnikom. V sedanjem trenutku je glede zdravja zelo odvisna od naše pomoči. Radi bi čim prej popravili hišo, saj ne moremo dolgo tako živeti, ker je Vanessino zdravje vsak dan slabše. Tudi zato smo se izpostavili. Prej veliko ljudi ni vedelo za Vanessine zdravstvene težave. Še več jih ni vedelo, da so tako hude. A šli smo v to. Saj za svojega otroka narediš vse!«

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 2 (2024), 26-28.

Zajemi vsak dan

Bolje je molčati in biti kristjan kakor govoriti, pa ne biti. Lepo je učiti, če tisti, ki govori, to tudi dela.

(sv. Ignacij Antiohijski)
Nedelja, 28. April 2024
Na vrh