Tonio Mello: "Veleposlaništvo nebes na zemlji"

Tonio Mello in Skupnost Deteta Jezusa

Pred leti so se me dotaknile besede slepega človeka, s katerim sem se pogovarjal, da bi ga predstavil v rubriki Naši preizkušani bratje. Povedal je, da je njegova mama delala splav v eni od južnih republik nekdanje Jugoslavije. Ni uspel. Njegova slepota je posledica tega neuspelega splava. Letos poleti pa me je razveselila novica, da v daljni Braziliji deluje skupnost, ki skrbi za otroke, ki so preživeli splav, a jim je ta pustil posledice. Večina jih je zelo prizadetih.
Gre za skupnost Deteta Jezusa, ki skrbi za prizadete otroke. Ustanovil jo je Tonio Mello. Posvojil je šestinštirideset prizadetih ljudi, ki so preživeli splav, in sedaj v skupnosti z veliko pozornostjo in ljubeznijo skrbijo za njih. Kdo je Antonio Carlos Tavares de Mello, kakor se uradno imenuje? Rojen je bil leta 1960 vernim staršem. Je eden od štirih otrok. V poznih najstniških letih se je prostovoljno vključil v škofijsko mladinsko delo. Vendar se je čutil poklicanega, da naredi nekaj več. Želel je postati duhovnik, a je slutil, da mu je namenjen drugačen poklic. Vrnil se je na delo v škofijsko mladinsko gibanje in sčasoma ustanovil skupnost.

Z DROGAMI PROTI OTROKU POD SRCEM
V Braziliji splav ni dovoljen, razen v nekaterih izjemnih primerih. Nekatere brazilske nosečnice poskušajo z različnimi sredstvi splaviti svoje otroke. Za splav se pogosto odločijo iz ekonomskih razlogov. Mnogi otroci te neuspele splave preživijo, a se rodijo z različnimi prizadetostmi. Ti lahko dobijo zavetje v družini Deteta Jezusa.
Nekatere matere jemljejo droge ves čas nosečnosti. Menijo, da se bodo tako »znebile« otroka, ki ga nosijo pod srcem. Tako je skupnost skrbela za dečka po imenu Jean že od otroštva naprej. Tudi njegova mama je jemala droge, da bi ga splavila. Jean se je rodil nepričakovano na vhodu v bolnišnico in skoraj brez možganov, vendar je ostal živ. Zdravniki so rekli, da ima le še nekaj mesecev življenja, živi pa že več kot devet let in zanj vse življenje skrbi skupnost. Drugega dečka je oče skušal ubiti, ko je bil še v maternici. Do žene je bil nasilen. Deček ima danes možgansko paralizo. Nima »stika« med možgani in očmi. Tudi on živi v skupnosti Deteta Jezusa.

TI SE JIM POSVETI
Za začetek skupnosti imamo lahko leto 1990. Takrat je Tonio delal kot prostovoljec v majhni skupnosti za otroke s posebnimi potrebami. Poklicali so ga, da bi pomagal pri pripravi zabave na kliniki. Na njej je bilo takrat 125 otrok. Vsi so bili zelo prizadeti. Že prvi dan je srečal 15-letnega fanta Alexandra. Ta ga je vprašal: »Ali bi bil ti moj oče?« Rekel mu je, da ne more, saj je bil star komaj 25 let, on pa 15. Toda dodal je še: »V svojem srcu sem lahko tvoj oče.« Po tem pogovoru je Tonio pomagal pri prireditvi. Po njej se je pogosto vračal v to skupnost. Dotaknilo se ga je, ko je videl, da so ti otroci in najstniki prepuščeni sami sebi. Začel se je zanimati zanje in njihove potrebe. Spoznal je, da so nekateri bili spolno zlorabljeni, žrtve fizičnega in psihičnega nasilja … Želel jih je pripeljati v družbo. S temi otroki je spletel vezi. To mu je pomagalo k osebni rasti. Pustil je druge stvari, da bi se lahko posvetil prizadetim otrokom.
Ko je bilo Antoniu triindvajset let, je sanjal, da bo zdravnik. Toda vse se je spremenilo, ko je prvo noč prespal pri prizadetih. Veliko trpljenje otrok se ga je dotaknilo. Tisto noč je vpil k Bogu in ga spraševal, celo vpil, zakaj dopušča, da ti otroci tako živijo. A tisto noč je tudi slišal Božji odgovor, naj on ostane z njimi in jim posveti svoje življenje.
Najprej je bil zmeden, saj je mislil, da si vse to samo domišlja in da so ga pač premagala čustva. Šel je do škofa, da bi ga vprašal za nasvet in da bi si bil bolj na jasnem. S škofom sta se poznala, saj je bil Tonio dejaven v mladinski pastorali v škofiji. Škof mu je razjasnil njegov dvom. Dejal mu je, da je to od Boga, a da ga Bog čaka drugje, ne na tisti kliniki. Mora postati družina prizadetim. Priporočil mu je še, naj zaenkrat ostane pri prizadetih na kliniki in dve leti moli, da bi razjasnil svoj dvom. Začel je delati v tem zavodu in tam spremenil način obravnave otrok in druge stvari. Že od začetka si je prizadeval, da bo poslušen Cerkvi. Leta 1990 je najel prvo hišo. Dobil je pooblastilo za delo s tremi prizadetimi in jih posvojil.

NE NEVLADNA ORGANIZACIJA, AMPAK SKUPNOST BOGU POSVEČENIH
Ni si delal prevelikih skrbi, kako bo poskrbel za tri posvojene otroke. Zaupal je v Boga. Menil je: če ga je poklical, naj se posveti prizadetim, bo Bog tudi poskrbel zanje. Prva tri leta je bilo zelo težko, predvsem finančno. Živeli so od Božje previdnosti. Bogu je obljubil, da v svojem življenju ne bo imel ničesar, ampak bo živel skromno kot Jožef in Marija. Tudi posinovljencem je odkrito povedal, da bodo morali iti skozi različne preizkušnje, a bo ostal njihov oče, ne glede na to, kar se bo zgodilo. V dobrih tridesetih letih je skupnost posvojila sto šest otrok. Danes imajo dve hiši v Braziliji, eno pa na Portugalskem. V njih pomagajo fantom in dekletom, ki imajo psihične in fizične težave. V Braziliji jih je oseminsedemdeset in vsi so priklenjeni na posteljo. Ne prejemajo nobene državne pomoči. Vzdržujejo se z darovi. Poudarjajo, da niso nevladna organizacija ali klinika, ampak družina Bogu posvečenih ljudi. Sestavljajo jo laiki, ki pomagajo v teh hišah, in imajo posebne zaobljube. Skupnosti imajo tudi duhovnega voditelja. Člani čez dan opravljajo običajna dela, obenem pa poskrbijo tudi za trenutke molitve in tišine. Pravijo, da v hišah vlada nazaretska tišina. Taka je vladala v Nazaretu, kjer so delali in molili člani svete družine. Osebju sta v pomoč duhovnik in psiholog. Vsi morajo biti pripravljeni na delo z ljudmi s posebnimi potrebami in na srečevanje s smrtjo. Mnogi njihovi varovanci so se že preselili v večnost. Veliko jih je na posteljah in potrebujejo posebno nego.

NAJVAŽNEJŠE JE, DA SMO JIM BLIZU
Tonio vsem, ki bi se posvetili delu z otroki, ki so preživeli splav, daje kot nasvet besede sv. matere Terezije iz Kalkute: »Ni boljšega darila kot biti navzoč ob nekom.« Kajti po njegovem ljubezen zdravi in jo ljudje potrebujemo bolj kot vse drugo. Kot lep primer daje dečka Jeana. Niso mu dali dosti možnosti, da preživi. Tonio mu je želel biti blizu. Obljubil mu je, da mu bo pomagal pri rehabilitaciji. Danes je Jean srečen otrok. Seveda potrebuje nego, a vedno, ko pridejo k njemu, se jim smehlja. Po Tonievem mnenju je Jean najboljša pro-life propaganda, najboljša reklama za življenje.
Tonio se zaveda, da ni dovolj biti proti splavu, ampak da je treba razumeti matere, ki pričakujejo otroka in jim pomagati v njihovi stiski. Tako načrtuje, da bi ustanovil hišo za matere, ki razmišljajo, da bi naredile splav predvsem zaradi ekonomske stiske. V hiši bi jih sprejeli za neko obdobje in jim pomagali. Pogovarjali bi se z njimi in jim ponudili možnost, da bi otroka pustile pri njih, če že razmišljajo o splavu. Prav tako delajo z materami, ki se na začetku nosečnosti srečujejo s težavami. Seveda vse to stane in zato so hvaležni za vse donacije.
Letos poleti je družino Deteta Jezusa obiskal Aleš Primc. Po obisku je strnil svoje vtise takole: »Pretresljivo. Pričevanjsko. Lepota človeškega dostojanstva in dobrote v vsem sijaju. Ti ljudje so v vsej svoji ranjenosti, a hkrati z veseljem do življenja žive priče, kakšno zlo je splav. Lahko bi bili zdravi ljudje, opravljali poklice, imeli družine itn. Sedaj pa so slepi, gluhi, umsko in fizično prizadeti, mnogi celo obsojeni na življenje na postelji ... Tonio jih je postavil v središče in jim kljub temu, da jih ne bi smelo biti omogoča, da živijo najlepše kot lahko, tako prizadeti, kakor so.«
Nestor Forster ml., brazilski veleposlanik v Washingtonu, je pohvalil skupnost in dejal, da je večina ljudi, za katere skrbi, »žrtev splava, splavov, ki so šli narobe, neuspelih splavov«. Skupnost je imenoval »veleposlaništvo nebes na zemlji«.

Ekskluzivna izjava Tonia Mella za Ognjišče
V naši družini sprejemamo in posvajamo zapuščene otroke s posebnimi potrebami. Mnogi med njimi ostajajo v rejništvu in po sirotišnicah, saj jih nihče ne želi posvojiti. V današnji kulturi so zaželeni le zdravi otroci. Prizadeti otroci bodo vedno potrebovali nego in navzočnost očeta in mame, saj bodo vedno ostali otroci.
Najpomembnejše je, da jih rešimo in jim damo dostojanstvo, da v njih vidimo celostno osebo in, kar je zelo pomembno, ljubljenega Božjega otroka. Prav tako je pomembno, da poskrbimo za dostojno življenje mater. Tako bodo lahko tudi one postale dejavne zagovornice življenja – zmogle in znale bodo roditi in skrbeti za svoje otroke.  
V spodbudo mi je dejstvo, da vsak otrok poleg tega, da je rešen in lahko živi, dobi tudi svojo družino. Otrok bo sprejet kot del družine in družbe.
Vsi smo namreč del skupnosti in poslanstvo naše družine je, da ne živimo za otroke, ampak da živimo z njimi. Oni so naši učitelji. Dejstvo, da živimo v tej družini, nas dela boljše za vse okoli nas.
Viktor Frankl pravi: »Telo zboli, duša nikoli.« Naša družina vidi osebo, človeka, ne invalidnosti, nezmožnosti. Spoznavamo, kar je učil sv. Janez od križa: »Kar Bog odvzame zunaj, napolni v notranjosti.« Smo celostni ljudje.

Aleš Primc: Skupnost je eno samo veliko srce
S Toniem Mellom smo bili od spomladi v kontaktih, da bi obiskal letošnji Pohod za življenje v Ljubljani, ki bo 5. oktobra. Ko je izvedel, da se z družino poleti odpravljamo v Brazilijo, nas je srčno povabil, da obiščemo njihovo skupnost v Petropolisu, to je mesto, 70 km severno od Ria de Janeira, kjer živi tudi Tonio. Če bi moral njihovo skupnost opisati z dvema besedama, bi rekel: veliko srce. To pri njih tako močno čutiš na vsakem koraku! Kratek večer, ki smo ga preživeli pri njih, nam bo prav po velikem srcu, ki smo ga vsi začutili, za zmeraj ostal v spominu. Vesel sem, da bo Tonio to veliko srce skupaj še z dvema fantoma, ki sta preživela poskus splava, prinesel na Pohod za življenje v Ljubljani. Ko si z ljudmi, ki so preživeli poskus splava, vidiš, da so čisto taki ljudje kot vsi mi! Resda imajo prizadete mnoge sposobnosti, vendar imajo neverjetno življenjsko voljo in veselje. Mnogi med njimi potrebujejo tudi 24-urno oskrbo, ki jim jo z ljubeznijo, pozornostjo in predanostjo nudijo zdravi člani Tonieve skupnosti. Poslanstvo, ki ga opravljata Tonio Mello in skupnost Deteta Jezusa, je neprecenljivo ne samo za Brazilijo, ampak za cel svet, ker nam odpira srca in oči. Žal je to njihovo poslanstvo od brazilske države spregledano. Zato vas vabim, da se velikodušno odzovete in darujete po svoji zmožnosti dar za njihovo delovanje. Vse vaše darove bomo v celoti prenakazali skupnosti Deteta Jezusa v Brazilijo. Svoj dar lahko nakažete na:
Združenje Gibanje za otroke in družine, Malejeva 3, 1000 Ljubljana
TRR: SI56 6000 0000 0664 036
referenca/sklic: SI 99
koda namena: CHAR
namen: preživeli splav-Brazilija

B. Rustja, Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče 10 (2024), 26-28.