Ob trpljenju, ki nas je zadelo, je v hišo prišlo tudi veliko blagoslova.

Z adventom smo vstopili v enega najskrivnostnejših obdobij leta, ki doseže vrh z božičnim praznikom. Kako zna biti lep sveti večer, nam je spregovorila družina Logar. Na ta praznični večer je oče pripeljal iz bolnišnice domov najstarejšega sina, ki je končal s kemoterapijo. Vsi so se oddahnili, čeprav je bila do ozdravitve še dolga pot.

Janez in Mojca LogarJanez in Mojca Logar (Suha pri Predosljah 57, 4000 Kranj) sta nam zaupala svojo izkušnjo staršev, ki jim otrok zboli za rakom. Sin Matej je prvi izmed petih otrok v Logarjevi družini. Za njim sta v družino prijokala še dva para dvojčkov. Leta 2009, ko so se začele zdravstvene težave, je bil Matej star 11 let. Začelo se je zelo preprosto. Tožil je, da je zelo utrujen, da ga bolijo rebra, pa hrbet ... Vedno težje je igral harmoniko. Menili smo, da gre za mladostniške težave, kosti rastejo ... Tudi pokašljeval je. Pravijo, da so to tipični znaki za bolezen, vendar dokler ne izkusiš, ne veš. Ko smo prišli k zdravniku se je vse zelo hitro odvilo. Ob 11.30 sta bila Matej in Mojca pri zdravniku v Kranju. Po slikanju so naju takoj napotili v Ljubljano. Ob 15.30 so že povedali diagnozo – limfom. Kot da bi zdravnik vedel, da Mojca ne mara ovinkarjenja, naravnost je povedal, v mediastinumu ima 10 x 15 cm velik tumor. Ta pritiska na pljuča, zato kašlja in ga boli hrbet. Takoj je povedal, da je to dobro ozdravljiva bolezen. Mojca pravi, da se še danes spominja, kako je stala ob Ljubljanici (to je bilo še na stari pediatrični kliniki) in klicala domov. »Sploh nisem mogla do sape, kar dušilo me je v grlu. Preprosto nisem mogla ničesar povedati. Naslednja stvar, na katero sem pomislila, je bila, če znanost tako napreduje in lahko pomagajo tolikim ljudem, naj še nam.«
Leta pred dogodkom sta bila starša na duhovnih vajah v Stični, kjer je neka žena govorila o deželi medvedkov, kjer so otroci z rakom. In sedaj se je znašel njun sin v tej deželi. In pojavila so se jima znana vprašanja: Pa saj to ni mogoče! Le kaj midva tukaj delava? Zakaj mi? Tedaj sem se prvič zavedala, da postajamo mi igralci na odru življenja. Preprosto ne sedimo več v udobnih sedežih in opazujemo, kako se to dogaja drugim, sedaj smo se prestavili na oder. Mi igramo življenje in dogodke, ki si jih nismo izbrali sami. Odigrati pa jih moramo.
V sredo smo prišli v bolnišnico, v petek so že pričeli z zdravljenjem. Zdravila so takoj učinkovala in zdravljenje je potekalo pričakovano. To pomeni tudi pričakovane zaplete in težave. Po sedmih mesecih kemoterapije je bil otrok zelo izčrpan. Zelo težko je gledati, kako otrok trpi, kako hira, na koncu ni mogel hoditi po stopnicah, hodil je 100 metrov in že je moral počivati. Obenem pa moraš biti ob otroku močan in ne smeš pokazati, kako si včasih ‘sesut’. Starša sta morala biti močna, saj so bili doma še štirje majhni otroci, najmlajša sta imela takrat samo šest let! »Čez dan je bila pri Mateju žena Mojca. Ob treh je prišla domov, jaz sem šel k njemu zvečer in ostal tam do desetih, enajstih. Na oddelku so bili zelo prijazni, zelo strokovni in zelo srčni. Naša izkušnja je izredno pozitivna.«


OB VSEM TRPLJENJU JE BILO TUDI VELIKO LEPIH DOGODKOV
»Veliko ljudi nam je dalo vedeti, da molijo za nas,« se spominja oče Janez. »Nekateri so nas na cesti ustavljali, nas spraševali, bodrili in nam obljubljali molitev. Ob trpljenju, ki nas je zadelo, je v hišo prišlo tudi veliko blagoslova. Spoznali smo veliko dobrih ljudi. Nekateri so prišli in se ponudili, da nam pospravijo po hiši, drugi so nam prinesli pripravljeno hrano, saj ni bilo nikogar doma, žena v bolnišnici, jaz v službi. Pa še tako delo sem imel, da sem bil veliko na terenu. Sem pa tako dopoldne lahko večkrat skočil do Mateja in ga obiskal.
Najtežje je bilo, ko so na oddelku umirali otroci, bolniki, ki so bili skupaj z Matejem. Z ženo sva se o tem že lahko pogovarjala, kaj pa povedati otroku? Nekoč je umrl fant, s katerem je Matej preživel več časa. Ta fant je bil kakšnih pet let starejši od Mateja. Kako mu povedati, da ga ni več? Mu sploh povedati ali mu smrt prikriti? Govorila sva s psihologinjo in rekla je, naj mu midva poveva za prijateljevo smrt. Če mu ne bova, bo zvedel od drugih in izgubil zaupanje v naju. Če ga ni v bolnišnici, je gotovo doma, tako je razmišljal Matej. Naslednjič je vprašal o prijatelju kar med vožnjo. Mojca ustavi avto na avtobusni postaji in mu pove resnico. Matej pa odgovori: “Taka je bila pač njegova usoda. Gotovo je že v nebesih.” Prav tako se dobro spominjam besed stare ženice, ki je rekla: “Ne vemo, kakšna je božja volja, lahko le zaupamo in jo sprejmemo.” Matej je zaradi bolezni hitro odrastel in dozorel v marsikateri stvari. Pri enajstih, dvanajstih letih se je pogovarjal o zdravilih, ki jih jemlje. Z ljudmi, ki so preboleli raka, se je pogovarjal kot jaz sedaj z vami, vključno z vsemi strokovnimi izrazi.
Zanj je bilo hudo, da je bil na neki način ‘izločen’ iz razreda in ni bil s svojimi sošolci. Ko so mu moči dopuščale, smo ga peljali do šole in sošolci so ga pozdravili skozi okno. Sošolci so naredili pomenljivo gesto, ko so mu izdelali jaslice. Starši so se organizirali in vsak otrok je izdelal nekaj: eden eno figurico, drugi drugo .... Te jaslice so bile izraz povezanosti skupine. Še si del nas. Še danes jih postavimo. Večkrat so mu pisali, naredili so mu knjigo stripov. Z redno šolo, bolnišnično in glasbeno šolo smo odlično sodelovali. Učitelji so hodili tudi na dom, res so se zelo potrudili. Menim, da je največ vredno, da je otrok zaposlen, da nekaj počne, ima obveznosti. Žena ga je včasih celo prisilila, da se je učil. Kajti obstaja nevarnost, da se otrok med boleznijo tudi poleni. Veliko gleda televizijo, ker za kaj drugega tudi ni sposoben. Zato ga je spodbujala in skupaj sta veliko brala, izdelovala plakate, risala, pisala ljudem za rojstne dneve ....«
Seveda si starši vedno znova postavljajo vprašanje, kako bi še pomagali bolnemu otroku? Ali sem naredil vse kar je v mojih močeh, bi lahko dobil boljše zdravljenje v tujini? »Z našim zdravstvom imamo res le najboljše izkušnje. Bolezni zdravijo po enakih shemah z enakimi zdravili kot drugod. Kadar ne gre, tedaj skupaj iščejo pomoč v tujini. Hvala Bogu, nam je bilo to prihranjeno.«


KAJ PA STARŠI OB BOLEZNI OTROK?
Oče Janez je večkrat poudaril, da je bilo za bolne otroke v bolnišnici dobro poskrbljeno, za starše pa manj. Starši ostanejo sami, nihče do dna ne razume njihove bolečine in izkušnje. Ko je zdravljenje zaključeno, se zgodba konča. Za starše pa se pravzaprav šele začne. Koliko strahov in dvomov je ostalo v nas, tega se niti dobro ne zavedamo. Le sem in tja ob kakšnem dogodku te nepričakovano oblijejo solze, stisne te v prsih, sploh ne veš, kaj se dogaja. Zelo sem pogrešala pogovor s starši, ki so imeli podobno izkušnjo. Zato je zelo dobrodošlo društvo Jonatan Prijatelj, kjer se združujemo družine otrok, kjer so otroci zboleli za rakom. So pa tudi starši, ki po bolezni otrok nočejo o njej niti slišati. Nekako hočejo pozabiti na vse, kar pa je najslabše. Bolezen ostane v njih potlačena in potem pride na dan na drugačne načine. Ta nepredelan strah preide tudi na otroke. Zato je nam zelo dobrodošlo, da se enkrat mesečno dobivamo v okviru društva in se pogovarjamo o svojih stiskah in strahovih. V društvu nam je žal, da se več staršev ne poslužuje tovrstne pomoči. Ko o stiski govorimo z ljudmi, ki so imeli podobno izkušnjo, nam je lažje. Če ob tem sodeluje še strokovnjak, ki zna delati s travmami in čutenji, učinek ne izostane. Ko o težavah in bolečih situacijah govorimo, nam je lažje. Sprostimo kanal napetosti, ki se le z udejanjanjem odpre in postane pretočen. To udejanjanje pa je lahko pogovor, risanje, ples, glasba ... Samo en primer: V portoroškem hotelu je bivalo pet družin. En večer je šlo pet parov staršev in ena naša članica zvečer na pijačo. Dolgo smo se pogovarjali, večinoma se jokali ... Naslednje jutro je dejala neka gospa: “Prvič po šestih letih sem celo noč spala.” Nekateri imajo velike težave z nespečnostjo. Zbudijo se in se zdrznejo: “Kako je z otrokom?” Pa se spomnijo, da je že bolezen mimo ...
Matejevo intenzivno zdravljenje je trajalo sedem mesecev. »To pomeni, da prideš na oddelek, dobiš kemoterapijo, čakaš na reakcije – normalne reakcije so tudi slabosti. Če je vse v okviru pričakovanega, gre bolnik domov. »Tako smo tudi mi hodili v bolnišnico in se vračali domov... Spominjam se, da je bila zadnja kemoterapija 24. decembra, na sveti večer. Domov sva se peljala po Dunajski cesti, mimo Porsche centra. Želel je videti te avte, pa sva jih šla pogledat. Slikal sem ga, bil je srečen, čeprav oslabljen. Odpeljala sva se domov in postavili smo jaslice. To je bil za nas najlepši sveti večer, saj je bilo konec kemoterapij, ponovno rojstvo ... potem je šlo le še na bolje ....
Pri Logarjevih se je na koncu srečno izšlo, sin je ozdravel, a bolezen sama je velik šok. »Ko smo šli v bolnišnico, smo se spraševali, le kaj mi tukaj delamo? Zakaj ravno moj otrok? Zakaj otrok, ne odrasel? Ko vstopiš na oddelek, zagledaš plešaste otroke, od dojenčkov do pubertetnikov. V naši vasi smo imeli mašo za Mateja. Podružnična cerkev je bila čisto polna. Za otrokovo zdravje je bilo darovanih še več maš drugod. Presenetilo me je, ljudje so dobri in hočejo pomagati, z dejanji, z molitvijo. Čeprav takrat nisi čisto prisoten pri stvari: malo moliš, malo se predajaš, misliš na to, kaj bo ...Po drugi strani moraš biti močan. Hodil sem v službo, kar je bilo po svoje težko, po svoje pa osvobajajoče, ker si v službi vendarle malo ‘pozabil’ na skrbi. Vem, da je bilo ženi še težje, ker je bila doma in je bila samo v tej stvari. Takoj, ko je otrok zbolel, je dobila bolniško in bila z njim. Potem je še eno leto ostala doma in ga spremljala ob bolezni v šoli in ob vstopanju v normalno življenje.
Za bolnike in tudi za druge ljudi na oddelku so bili izredno dobrodošli rdeči noski – klovni, ki so prihajali mednje in jih nasmejali. Prav tako so se otroci razveselili psov – tačke pomagačke. To je bil za nas navdih in spodbuda, da smo našo družino povečali še za štirinožca – zlatega prinašalca.«
Oče Janez je postal sam terapevt in pravi, da mu je boleča izkušnja otrokove bolezni dobrodošla pri delu, čeprav nikakor ne bi želel iti še enkrat skoznjo. »Ko vidiš toliko trpljenja na kupu, kakor ga vidiš na oddelku otroške onkologije, preprosto hitreje začutiš težave ljudi. Vem, da je njegova izkušnja trpljenja drugačna, kot moja, a je prav tako boleča.«
Prav tako dodaja, da jima je z ženo preizkušnja utrdila zakon, medtem ko komu drugemu ta razpade. To je odvisno tudi od tega, kako je bilo prej: ali sta zakonca gradila svoj odnos, ga negovala. »Midva sva že prej hodila na duhovne vaje, hodila sva v zakonsko skupino, pa na kakšne terapije ... Odvisno je, na kakšno ‘podlago’ pade preizkušnja. Včasih zakon tudi v težkih trenutkih ‘tehnično deluje’. Otroci niso ne lačni ne žejni, a tudi zakonec potrebuje pomoč, podporo.« Če se lahko o preizkušnji pogovarja s partnerjem in z njim to deli, je zelo dobro. »Tudi osebnostno sem dozorel. Iz hudega se lahko rodi tudi kaj dobrega, a se moraš za to odločiti in težavo v sebi predelati. Preizkušnja sama od sebe ne rodi osebne rasti.«
Verjetno v času stiske vsak človek, naj bo veren ali neveren, išče oporo. »Duhovna razsežnost, ki nam ga daje vera, je zelo dobrodošla. Drugega ti ne preostane. Prepričati se moraš, da moraš narediti vse, kar moreš in potem zaupaš, da se bo ‘izšlo’. Rekla sva si: “Zaupati moraš v božji načrt.” Vse, kar smo zmogli, smo naredili: bolnišnično zdravljenje, najin odnos do otroka, zdrava prehrana, zavestna molitev ... Več ni v naši moči. Od določene točke naprej ostaja samo zaupanje v Boga.
Taka preizkušnja te strese do temeljev. Pri tem ti pomaga duhovna dimenzija, skladen odnos s partnerjem in izredno lepo je bilo slišati, da nam toliko ljudi želi dobro, dobro in samo dobro .... Ob preizkušnjah na to velikokrat pozabljamo,« skleneta Mojca in Janez.
pogovarjal se je: Božo RUSTJA

 Ognjišče 2015 (12), str. 20

Zajemi vsak dan

Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, prijaznost in veselje, pričuje za Boga in utira pot do njega.

(Janez Zupet)
Petek, 6. December 2024
Na vrh