Bog trpi, ko trpi nemočni človek

Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej je že v 90. letu. Pa je bil do nedavnega izredno čil. Rad je hodil na sprehode, ki jih je izkoristil za molitev in premišljevanje. Pred časom pa so ga prepeljali v bolnišnico. Dovolj velik povod, da smo ga obiskali in povprašali, kako je, ko se škof znajde v bolnišnici.

Jozef Smej1»Vesel sem obiska in rad pristanem na pogovor,« mi je dejal ob prihodu, »a samo zato, da bi spregovoril o pomenu trpljenja. Morda bo komu to pomagalo.« Prosil me je še, da bi se tiho pogovarjala, saj njegov sosed počiva. Bolnik, ki je bil s škofom v sobi, je namreč Madžar. V Sloveniji je doživel hudi prometno nesrečo in škof se je v bolnišnici spremenil še v prevajalca. Bil je edini, ki je razumel njegov jezik.
Kar nekaj truda je bilo potrebno, da sem izvedel, zakaj je v bolnišnici. »To ljudi ne zanima,« je zamahnil z roko škof. Potem pa je vendarle nadaljeval: »Letos sem imel že dvakrat neke vrste pljučnico. Kašelj mi ni dal ponoči spati. Dobil sem antibiotike. Poleg tega sem veliko delal in premalo počival. Pred 27 leti sem prevedel Ivanocyjevo disertacijo Sveto pismo in klinopisni spomeniki. Prosili so me, naj napišem njegov življenjepis v romanizirani obliki, podobno kakor sem napisal o prvem prekmurskem pisatelju Miklošu Kuzmiča Po sledovih zlatega peresa.« In tako je škof Smej delal, morda preko mere. Gotovo je premalo počival, sprašuje se, če je tudi premalo molil, a dodaja, da je tudi delo molitev, če ga posvetiš Bogu. »Vedno sem prosil Jezusa: Samo ti mi ostani. Če je po božji volji, naj to napišem.«
Tej bolezni pa se je pridružil še zlom noge: »Zgodilo se je že lani za binkošti, da sem padel na stopnicah župnišča v Murski Soboti. Tam sem si zlomil nekaj kosti na roki, a sem vseeno birmoval. Veste, zelo me moti, če me kdo gleda ali opazuje. In v Soboti se je to zgodilo. Letos pa se na nedeljo Svete Trojice zjutraj vračam od sester, kjer sem maševal. Namesto da bi šel z dvigalom v prvo nadstropje, sem šel po stopnicah. V rokah sem imel dežnik ter evangeljsko knjigo. Stopnice nimajo opore, pa še malo višje so. Najbrž sem stopil na talar in znašel sem se na tleh. Nekaj časa sem tam ležal, saj sem mislil, da bo kdo prišel mimo. Ker ni, sem poklical na pomoč. Odpeljali so me v bolnišnico in še isti dan je sledila operacija kolka, saj sem bil še tešč.«
V dneh, ko sem ga obiskal, je že naredil prve korake s hojco. In kaj je delal, ko je bil cele dneve priklenjen na posteljo? »V bolnišnico sem nalašč vzel s seboj francoski bogoslužni molitvenik (brevir).« Pokaže mi polepljen molitvenik in zatrdi: »To je znamenje, da ni šele prišel iz tiskarne, ampak da ga uporabljam.« Ko se pozanimam, zakaj je vzel francoski molitvenik, mi razloži: »Ker ima himne (pesmi v začetku posameznih molitev) drugačne kakor so v latinskem. V eni izmed himen pravi: Sveti Duh, ti si ogenj in ti izžgi iz naš plevel. Dovolj je, da boš ti naš dih! Še to: beseda ognjišče prihaja od besede Ogenj. Ogenj pa je simbol za Svetega Duha.
Sprašujem se, zakaj sem v bolnišnici že skoraj dvajset dni. Vse je za nekaj dobro! Ko je človek tako sam, gre vase. Veliko, izredno veliko premišljujem o svojem življenju. V francoskem brevirju je himna, ki pravi: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka? Čudovita misel. Francozi, veste, to so možgani Evrope! Dalje pravi: Kdo je ta naš Bog, ki potrebuje najmanjše, da ga lahko najdemo? Tu se skriva evangeljska misel: karkoli ste storili kateremu izmed mojih najmanjših bratov, ste meni storili. In še tretja: Kdo je ta naš Bog, ki joka nad našo slabostjo in nad našo boleznijo kakor mati? Že te misli bi bile dovolj, da bi jih še in še premišljevali.
Jozef Smej2Trpljenje je skrivnost
V tem brevirju je tudi vrstica, ki je v slovenskem prevodu ni: Velika armada tam zgoraj se bojuje za nas. Kako velika tolažba je to! Tudi za bolnike. Tudi zato sem namenoma vzel s seboj francoski brevir, čeprav ga imam v slovenskem, latinskem, madžarskem in francoskem jeziku. Manjkata mi italijanski in nemški.« Škof Smej zelo rad bere duhovne knjige in jih premišljuje. Tudi v tujih jezikih. »Vsak dan po maši molimo s sestrami hvalnice. Potem pa vzamem v roke Sveto pismo in preberem eno stran Nove zaveze v grščini, v jeziku, v katerem je bila napisana.
Tu, v bolnišnici imam čas. Lahko se ustavim pri eni ali drugi vrstici. Ustavim se, premišljujem in si kaj tudi podčrtam! Spominjam se duhovnih vaj, kjer je pater jezuit rekel: »Naglica pri molitvi brevirja je zelo nevarna!« O tem tudi raje govorim kakor o svoji bolezni.«
Bolnišnica mu je tudi priložnost, da premišljuje svoje življenje. »Sem namreč že v 90. letu. Sprašujem se, ali sem čas preizkušnje, ki mi ga je dal Bog, dobro prestal ali ne? Ko je človek v letih, ga najbolj bolijo grehi zoper bližnjega. To je zanimivo. Kakor pravi v francoskem brevirju: Kdo je ta naš Bog, ki ga moremo tako globoko raniti, če ranimo človeka?«
»Ni človeka, ki ne bi trpel. Bodisi na duši ali na telesu. Moj sosed zelo trpi. Zelo ga boli, da je šestnajstletno dekle, ki je bila z njimi v avtu, umrla v prometni nesreči. Ni njegova hčerka, samo podpiral jo je, potem ko ima že dva svoja odrasla otroka. Vprašal me je, zakaj ni on umrl, ne pa tako mlado dekle? Žalostne tolažiti je dobro delo, zato sem ga tolažil. Dejal sem mu: Trpljenje je skrivnost! Kakor je sploh skrivnost naše življenje! Koncilska poslanica bolnikom lepo pravi: Tudi Jezus Kristus nam ni popolnoma razodel skrivnosti trpljenja. Zakaj tudi nedolžni trpijo? Poglejte, v nesreči je umrlo dekle, voznik ni bil poškodovan, moj sosed malo bolj ... Jezus Kristus ni do konca razodel skrivnosti trpljenja, vendar ga je Božji Sin vzel nase in je s tem pokazal, kako dragoceno je!
Konec junija smo se postili in molili za našo domovino. Koncilska poslanica še pravi, da je v Božjih očeh veliko vredno trpljenje bolnikov. Tako sem skušal tudi svoje trpljenje, svoje noči brez spanja darovati Bogu za našo drago domovino.«
Vsi hrepenimo po sreči
Preden je odšel v bolnišnico, je škof Smej napisal tudi letošnje vrtnice. »Tako sem prvo poglavje v knjigi vrtnic Odrešeniška ljubezen v psalmih naslovil Sreča. Vsak človek hrepeni po sreči, pa naj se tega zaveda ali ne. Zelo me je prizadelo, ko sem slišal, da je v bolnišnici mlad fant, ki je skušal iti pod vlak. Njegovo življenje je sedaj v veliki nevarnosti. Najbrž je tudi on mislil, da bo tako dosegel srečo ... Tudi veliko delo svetovne književnosti Faust se ukvarja z vprašanjem sreče. Faust Mefistu proda svojo dušo. V zameno mu Mefisto zagotovi: “Srečen boš vse življenje in ko boš na višku sreče, takrat reči: ‘Obstoj trenutek!’” Dolgo časa Faust uživa vse. “Trenutek obstoj!” pa reče šele takrat, ko je opravljal dobra dela. To je bil obenem tudi trenutek njegove smrti. Dokončne sreče na zemlji ni. To čudovito izrazi Goethe. Pesnik Gregorčič prosi Boga, naj ustvari karkoli, samo človeka, ki bi moral trpeti in ne bi bil srečen, naj ne ustvari. Nasprotno pa psalmi govorijo o sreči. Kje najdemo srečo? Gospod, pokaži, da je ta samo v tebi. Ali: Ti me osrečuješ z večjim veseljem kot vse zemeljske dobrine.«
Kaže, da so škofu vrtnice zelo blizu, saj se ob tej knjigi večkrat ustavi. »Ker se pogovarjava za Ognjišče, naj še to povem: V knjigo nisem dal naslova Žareče ognjišče ljubezni (fornax ardens caritatis), čeprav je to vzklik v litanijah Srca Jezusovega. V latinščini fornax ardens dobesedno pomeni žareča peč. Mi pa smo prevedli ognjišče. Vsaj štirikrat na leto grem pomagat k Sv. Ani v Slovenskih goricah. Tam vidim, kako župnik po maši sam deli naročnikom revijo Ognjišče. Tako, da boste videli, kakšno skrb imajo naši duhovniki za Ognjišče!«
Naj sklenem še z enim posebnim škofovim doživetjem v bolnišnici: »Ko sem bil prvo nedeljo v bolnišnici, je prišel zgodaj zjutraj k meni p. Kranjc. Vprašal me je, če bi maševal. “Če je mogoče, bi,” sem mu odgovoril. Prinesel mi je potrebne svari. Vprašal sem ga, po kakšnem namenu naj mašujem. Odgovoril mi je: “Za vse bolnike v bolnišnici, pa za vse zdravnike in drugo zdravstveno osebje ...” Jaz pa sem dodal in še za oba bolniška duhovnika.« Gotovo se škof Smej v svojih molitvah kdaj spomni tudi nas, dragi bralci Ognjišča.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2011) 8, str. 24.

Zajemi vsak dan

Ljubite Gospoda, vsi njegovi pobožni! Gospod čuva zveste, a vrača čez mero tistemu, ki ravna ošabno.

(Psalm 31)
Četrtek, 2. Julij 2020
Na vrh