Duhovniško delo je moje veselje, zadoščenje in tolažba

»Božji milosti in pobožnosti moje mame se moram zahvaliti, da sem postal duhovnik. Drugače si ne morem predstavljati, da bi lahko študiral. Bili smo zelo revna družina. Mama je skrbela, da smo preživeli in poskrbela je za dobro vzgojo. Bila je čudovita žena,« je o svojem duhovništvu dejal Ivan Tomažič, ki je leta 2013 praznoval 70-letnico duhovništva.

P.Ivan Tomažič se je tako že s prvimi besedami vrnil v svoje otroštvo in rojstni kraj Pregarje v Brkinih. Potem ko je celo življenje preživel v tujini, sedaj večer življenja spet preživlja na domačih tleh, v domu starejših v Ilirski Bistrici.
Mama je v spominu p. Tomažiča ostala tem bolj v ospredju, ker je oče zgodaj umrl. Prvi otrok se je rodil prav ko je oče moral na fronto, divjala je prva svetovna vojna. »Ko se je oče vrnil, smo se rodili še trije otroci. Toda oče je kmalu umrl. Težko življenje na bojiščih, je pripomoglo, da je umrl tako mlad. Jaz sem bil ob njegovi smrti še majhen.«
Za družino je potem morala skrbeti mama. Za vse, za preživetje in za versko vzgojo. Tudi ona si je želela, da bi Ivan postal duhovnik. »Najprej sem poskusil, da bi se vpisal v goriško semenišče. Ona sama me je spremila s Pregarij v Gorico, kar takrat ni bilo kar tako. Dva dni je z menoj čakala, kakšni bodo rezultati sprejemnih izpitov. Seveda izpitov nisem naredil, ker nisem bil dovolj pripravljen. Slovenske šole nisem imel, kar je bilo v italijanščini, pa je bilo zelo slabo. Kam sedaj? Mama je imela zveze z msgr. Jakobom Ukmarjem. Bil je tudi njen spovednik. Svetoval ji je, naj pogleda h klaretincem. Ti so imeli v Trstu župnijo. Sprejeli so me in odšel sem v semenišče v Frascati blizu Rima. Tam sem naredil gimnazijo.«
Ves čas šolanja ni mogel domov. Ko je končeval šolanje, je izbruhnila druga svetovna vojna. Predstojniki so se zavedali nevarnosti, ki je grozila mladim fantom. Zato so jih poslali v Španijo. Tam je študiral bogoslovje. »To je bila pametna odločitev, saj tam ni divjala druga svetovna vojna. V Španijo sem prišel samo mesec po koncu državljanske vojne, med katero je Cerkev zelo trpela.« S patrom sva se potem pogovarjala, kako so republikanske sile med državljansko vojno pobile veliko vernikov, redovnikov in duhovnikov. Med drugim vse v njihovem klaretinskem semenišču.
Ivan TomazicV Španiji je bil tudi posvečen v duhovnika, vendar ni mogel priti domov, da bi imel novo mašo. Bilo je sredi vojne, leta 1943. Zato je še dve leti ostal na Iberskem polotoku. Poučeval je otroke. »Bili so zelo dobri. Še vedno mi pišejo, čeprav so stari že nad sedemdeset let,« se nekdanjih učencev spominja p. Ivan.
Izredno dejaven
v cesarski prestolnici
Temu je sledila sprememba: iz Španije je odšel v Rim, kjer je bil šest let kaplan. Po šestih letih je dobil dekret za Dunaj. »Nemško ne znam, Dunaja ne poznam,« je bil negotov pater. »Generalnemu predstojniku sem dejal, da bi rad šel v zamejstvo (npr. Trst ali Gorico) in bi deloval med Slovenci. Na to mi je odgovoril: »Pa saj imate Slovence tudi na Dunaju. Pojdite tja!« Pa nisem poznal nobenega. Šele tam sem jih začel spoznavati. Z njihovo pomočjo sem tudi začel spoznavati zgodovino Slovencev in začel o njej pisati.«
P. Tomažič, ki je napisal več knjig. V njih zagovarja, skupaj z nekaterimi drugimi pisci, venetsko teorijo o izvoru Slovencev. »Slovenci smo od vedno tu,« pravi. »Ni res, da smo sem prišli, tukaj smo že bili,« pribije. Proučeval je venetske napise in zatrjuje, da jih ni mogoče drugače razumeti, kakor s pomočjo slovenskega jezika.
»Na Dunaju sem bil bolniški duhovnik. V bolnišnici za starejše sem opravljal to službo pet in petdeset let. Občasno sem pomagal ali nadomeščal tudi v drugih bolnišnicah ali domovih. Stalno prebivališče sem imel sicer v hiši klaretincev, sicer pa sem stanoval v bolnišnici.« Vedno je želel biti pripravljen, ker je šlo za starejše in bolne ljudi in jim je bilo treba podeliti zakramente, zlasti zakramente za umirajoče. Deloval je namreč v bolnišnici, kjer je bilo kar 1300 starih ljudi!
Poleg te skrbi za starejše, je p. Ivan na Dunaju začel s še eno pomembno dejavnostjo. Ukvarjanje s Slovenci, zlasti s študenti. Zgradil je dva domova. Najprej je študentom namenil eno nadstropje v klaretinski hiši in tam uredil nekaj sob, da so lahko v njih stanovali. Začeli so se tudi družiti, občasno so imeli tudi kakšne prireditve, predavanja, pogovore. Enkrat je prišel kot gost mednje Bruno Kreisky, takrat je bil zunanji minister.
Spoznal se je s Slovenci, ki so živeli na Dunaju in organiziral je mašo zanje. To je bila prva maša za Slovence v avstrijski prestolnici in p. Ivan je tako postal prvi župnik za tamkajšnje Slovence. To delo je opravljal vse dokler ni prišel duhovnik iz domovine, ki se je posebej posvetil dušnopastirskemu delu za Slovence.
»Ko je bil zgrajen dom Korotan, smo tam imeli kapelo sv. Modesta, kjer smo imeli redno sveto mašo za Slovence. Ko je Mohorjeva družba prevzela Korotan, so kapelo podrli.« To je p. Ivana zelo bolelo. Še ena pomembna podrobnost je povezana z Dunajem. Iz tega mesta je p. Ivan prvič prišel domov v Slovenijo. Po 22 letih je spet stopil v rojstno vas in videl domače. Tudi mamo. Potem se je domov še večkrat vračal. Bilo je celo tako, da je mamo nič hudega sluteč peljal v bolnišnico na operacijo. Komaj je prišel na Dunaj, so mu sporočili, da je mama umrla. Vrnil se je domov in bil kot duhovnik na maminem pogrebu. Tako je mama, ki si je tako želela sina duhovnika, imela tega na svojem pogrebu. »Mami sem postavil tablo na zvoniku domače cerkve. Dela sem financiral jaz, posvetil pa mami!«
Vedno duhovnik
Poleg knjig, ki govore o izvoru Slovencev, je p. Ivan Tomažič napisal tudi nekaj knjig verske vsebine. V knjigi Na poti je ‘na kratko in jasno’, kakor sam pravi, predstavil verske resnice. »Ljudem se je tako priljubila, da sem jo ponatisnil. Tudi v domu sem jih že nekaj razdelil. Zadnja knjiga, ki sem jo napisal, je brošura o Magdaleni Gornik. Najprej sem napisal knjigo v nemščini in jo razposlal po Avstriji in Nemčiji. Poslal sem jo tudi papežu Benediktu XVI. in zanjo se mi je njegov tajnik lepo zahvalil. To knjigo sem potem izdal še v slovenščini v 2.000 izvodih. Ta slovenska mistikinja, ki je bila toliko let pozabljena, me je navdušila s svojo popolno predanostjo Jezusu. Zelo se je žrtvovala, zlasti za grešnike in zato da bi ljudje spoznali Jezusa. Trpela je podobno kot mučenci!«
Duhovniškemu delu je pater ostal vedno zvest. Tudi sedaj, v visoki starosti: »Vsak dan mašujem. Imam pa že težavo z velikim misalom, zato mi je tukajšnji župnik kupil ‘droben misal’, kjer si vstavljam mašna besedila za določen dan. Veste, moj spomin peša. Imam pač 94 let! Pol besed se ne spomnim. Vedno moram paziti in iskati prave besede. Preprosto se jih ne spomnim.
Vesel sem, da je kapela za mašo polna ljudi. Zato se splača maševati. Zanje, ki so celo življenje hodili k maši, je to zelo pomembno, da tudi sedaj skupaj molijo. Številni oskrbovanci ne morejo priti. Poleg tega onemogle pripravim na obhajilo, mnoge mazilim in jih pripravim tudi na smrt in na srečanje z Bogom. Z njimi se pogovarjam in molim.«
Ima tudi čas za osebno pobožnost: »Sedaj imam tudi čas za molitev. Vsako jutro najprej zmolim brevir, popoldne imam mašo ...« Med dnevom pa obiskuje stanovalce po oddelkih. Z njimi se pogovarja, spoveduje in pripravlja na druge zakramente in to mu zapolnjuje večer življenja. »To je moje veselje, zadoščenje in tolažba,« zatrjuje, »če tega ne bi imel, bi se počutil, kakor da sem vržen proč, da nisem za nobeno rabo.«
Spomnim ga, da ima za to ‘prakso’, saj je na Dunaju toliko let skrbel za ostarele. »Da, 55 let sem že opravljal to delo. Tam bi tudi ostal, a bi moral za dom plačati dvakrat več kot tukaj. Zvedel sem za ta dom, prišel sem, si ga ogledal in sklenil, da bom tukaj tudi ostal. V tem domu mi je izredno lepo in sem zelo zadovoljen. Vsaj dvakrat na dan grem na sprehod po dvajset minut in tako vidim tudi rojstno vas. Je pa to tudi vas, kjer bom počival za vso večnost ... Prihranil sem si grob, kjer je pokopan edini duhovnik na Pregarjah. Umrl pa je tistega leta, ko sem bil jaz rojen.«
Patrovo navezanost na domači kraj lahko toliko bolj razumemo, saj je vse življenje preživel v tujini. Zato je toliko bolj vesel, da sedaj lahko mašuje in moli vse v slovenskem jeziku. Prej je moral dolga leta to delati v tujih jezikih. Nima niti ene ure slovenske šole: »Gimnazijo sem naredil v italijanščini, teologijo sem študiral v španščini. Ko sem prišel na Dunaj, sem se začel seznanjati s slovenskim jezikom. Tam sem se poglobil v slovenščino, da sem lahko pisal. Ni bilo lahko!
P. Ivan je klaretinec. V tem redu je bilo več Slovencev: »Poznal sem p. Husuja. Je nekaj let starejši od mene. V italijanščino je prevedel Prešerna in Gregorčiča. V zadnjem času so izdali njegov prevod knjige Alojza Rebule Smer nova zemlja v italijanščino. Napisal je knjigo o klaretinskih mučencih, ki so jih ubili v Španiji. V času mojega študija je bilo kar nekaj Slovencev iz okolice Trsta pri klaretincih. Žal so že vsi pokojni. Sedaj nas je v Sloveniji zelo malo.« »Torej se morate vi dobro držati, da se ne bi vaše število še zmanjšalo,« sem mu rekel ob slovesu in pater je kar pritrdil mojim besedam.

Rustja B., Naši preizkušani bratje, v: Ognjišče (2013) 7, str. 19.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh