Sedež apostola Petra

Priznam, da sem bil v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Ker nekako nisem navajen, da bi se pogovarjal s predmeti, pa naj so mi še tako ljubi, dragi in posebni. In si res nisem mislil, ko sem začel te svoje pogovore s svetniki, da se bom moral pogovarjati s stolom! In verjetno tudi nisem edini, ki se mu zdi nenavadno in čudno, da je neki sedež … stol, prestol … lahko kar tako ‘svet’, pa če je na njem počivala še tako sveta in svetniška zadnjica!sedez apostola petraA ‘sveti sedež’ vendarle ni stol, ni predmet … je oseba, četudi zgolj ‘pravna’.
In predstavlja oblast rimskega škofa, papeža, vrhovnega poglavarja Cerkve … ki mu je bila ta oblast dana, kot beremo v Evangelijih, od samega Kristusa. O čemer smo bili vsi kristjani prepričani do 11. stoletja … ko so določenim ljudem zadnje plati zrasle do te mere, širine in ‘svetosti’, da so jih hoteli spočiti na svojem svetem sedežu. Težko je sedeti na dveh stolih, a še težje je stolu nuditi udobje več kot eni … khmm … hočem reči: več kot enemu človeku … pa so posledično škofovski prestolčki začeli rasti kot gobe po dežju, od 16. stoletja dalje pa jih je tako rekoč nemogoče prešteti.
A pustimo – zavoljo korektnosti – politiko in bodimo malce politično nekorektni.
Sam izraz “sedež apostola Petra” je skregan z logiko … in sam s seboj … Oziroma ima svojo logiko. ‘Apostol’ pomeni ‘odposlanec’ … in nekdo, ki je poslan, goljufa že, ko samo počiva. Če pa obsedi, se je odpovedal svojemu imenu, predvsem pa svojemu namenu in poslanstvu. Še toliko slabše, ker je njegovo poslanstvo – odposlanstvo! In upam, da je jasno, da govorim o ‘duhovnem’ in ne ‘fizičnem’ sedenju.
A ker ne gre za sedež kateregakoli apostola, temveč je to Petrov sedež, nam že ime samo pove, da to ni, ne sme in ne more biti udoben prestol … ampak gre za skalo. Trdno skalo, ki je ne premagajo peklenska vrata in ob kateri si hudič polomi zobe. To je sedež, vsekan v skalo, ki jo sonce, ki mu Nebeški Oče daje, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, razbeli do te mere in temperature, da zlepa ne sedeš! To je sedež, vsekan v skalo, ki jo dež, ki ga Nebeški Oče pošilja nad pravične in krivične, namoči in zmrazi takó in toliko, da ne moreš obsedeti!
Kdor ‘obsedi’ na tem sedežu, se speče ali zmrzne … ali ga žuli … in zgodovina potrjuje mojo misel!
In če v življenju rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kako se ljudje “tepejo za stolčke” … in če rečemo, in na žalost premnogokrat vidimo, kaj vse ljudje počnejo, ko se jim “zatrese stolček” … je Sedež apostola Petra res prestol, za katerega se in zaradi katerega se mnogi tepejo, a je to trdna skala, ki se ne trese. Trese se le tisti, ki ga skuša tresti in pa tisti, ki ga nesveto zaseda. Ki je obsedel. In ga trese od mraza ali pripeke. In ga žuli. In zgodovina potrjuje mojo misel!
cusin kolumna 2019Priznam, da sem v zadregi. Kako naj te imenujem?
Dragi moj …?
Ljubi moj …?
Morda celo: zlati moj …?
Naj bo: Trdni moj Sedež apostola Petra! Naj nam tvoj Kamnosek nakloni obilo milosti in žegna.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 2, str. 114.

Zajemi vsak dan

Naloge življenja, ki čakajo nate, ne čakajo v prvi vrsti na tvojo sposobnost, ampak na to, da se jim predaš.

(Elisabeth Lukas)
Sreda, 19. Junij 2019

Ognjišče na Facebooku

Na vrh