Ljubi moj sveti Jakob

V gledališču liku, ki je vedno ‘zraven’, nikoli pa v središču pozornosti, tako v šali rečemo, da je “bratranec glavne vloge”!
In to si ti, ljubi moj Jakob, dejansko bil: Jezusov bratranec. Bratranec glavnega protagonista odrešenjske drame! Pa tudi: vedno zraven, a nikoli pod žarometi. Pa ne zato, ker žarometov takrat še ni bilo, temveč vedno nekoliko v senci svojega mlajšega brata Janeza, ki se je razglasil za Jezusovega najljubšega učenca, in apostola Petra, ki ga je Jezus razglasil za prvaka.
Verjamem, da ti ni bilo lahko … Biti v senci. Biti v ozadju. S tvojim karakterjem. Kajti v evangelijih lahko preberem, da si bil ambiciozen, saj si se – čisto dobesedno – zanimal za stolček … za ‘položaj’ v božjem kraljestvu (Mr 10, 35-41). In berem, da si bil nagle jeze in vročekrven (Lk 9, 51-56). Jezus je tebe in tvojega brata imenoval kar ‘sinova groma’! In je bil tvoj mlajši brat iste sorte, samo da se je njemu uspelo pririniti v ospredje, ti pa si ostal zadaj. A je temu tvojemu bratu treba seveda tudi priznati, da je skupaj z vajino mamo stal v ospredju tudi pod križem, medtem ko si ti bridko dogajanje opazoval od daleč … (Jn 19 in Lk 23). Malo predrzno pa lahko tudi zaključim, da svojega prvotnega poklica nisi opravljal z največjim veseljem, saj si ob Jezusovem povabilu takoj odvrgel mreže in šel za njim, ne da bi pospravil mreže in ne da bi se poslovil od očeta (Mr 1, 19-20).
Morda me zato tako zelo vleče, da bi se odpravil na znameniti ‘Camino’ … da bi poromal k tebi v Compostelo … ker sva si tako podobna:
Tudi jaz sem namreč popustil prvotni poklic. In ko odprem usta, običajno grmi! Saj sem tudi jaz nagle jeze. Tudi jaz sem ambiciozen ( kar dobro skrivam ). Tudi jaz sem bil v teatru vedno ‘bratranec’ in ‘druga violina’. In tudi jaz, ko bi se bilo treba izpostaviti za kaj pomembnega in svetega, rad poiščem ‘senco’ in ‘distanco’ …

Senco pa iščem tudi zaradi svoje frizure. Bolje rečeno, zaradi pomanjkanja le-te … zaradi moje pleše, ki jo že najnežnejši žarki sonca ožgejo, da se zablešči kot svetniška avreola. A sem še daleč od nje. In sem v izogib njeni tuzemski različici začel nositi raznovrstna pokrivala … najraje klobuke. In ti, moj ljubi Jakob, si zavetnik klobučarjev. Pa sva spet vkup!
Bil si ob Jezusu na gori spremenjenja, ko si zijal široko odprtih oči in bil si ob Jezusu v Getsemaniju, ko nisi mogel držati svojih oči odprtih. In kot si se ob Jezusovem križanju zbal za svoje življenje, si po Jezusovem vstajenju to življenje zanj zastavil in prvi od apostolov pretrpel mučeniško smrt … medtem, ko je tvoj mlajši brat, božji ljubljenček, mirno zaspal v visoki starosti. Čudna so pota Gospodova, a midva, moj ljubi sveti Jakob, se ne dava!
Resnično upam, da mi te uspe obiskati. Predvsem pa, da se srečava na ‘oni’ strani! Prišparaj mi en stolček v nebeškem kraljestvu, zdaj, ko si svojega nedvomno zasedel. Ambicije gor ali dol.
Ljubi moj sveti Jakob. Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 7, str. 114.