Ljubi moj sveti Rok

Ti si simpatičen in neproblematičen svetnik in nisem še doživel, da bi zaradi tebe od sramu zardeval kak dušni pastir.
Naj ti pojasnim: Ko romam po slovenskih farah in mi župniki (kaplanov tako ali tako skorajda ni več) sami od sebe ali pa na mojo prošnjo razkažejo cerkev, jih iz zanimanja – in priznam: malo tudi iz žlehtnobe – nadvse rad pobaram o imenih svetnikov, ki se prašijo po oltarjih in oltarnih slikah.
In da bi ti videl! Ha!
Naletiš tudi na take, ki komajda vedo, koga imajo na glavnem oltarju, večina pa se ob naštevanju ‘drugoligaških’ svetnikov s stranskih oltarjev potí in muči, kot moja deca, ko jih vprašam nepravilne glagole.
O, so svetle izjeme, seveda so … Naj pohvalim gospoda, ki še od svojih bodočih birmancev zahteva, da poznajo vse svetnike v domači cerkvi … »Da odrasel kristjan pač mora vedeti, s kom skupaj sedi in moli v cerkvi!« mi je rekel in se popolnoma strinjam. Se pa seveda najde tudi kak posvečen junak, ki omalovažujoče zamahne z roko, “češ, kaj pa je to važno!?!”, da mi vre kri, ko smo pri sveti maši vendar združeni z vsemi vernimi, s tistimi, ki smo še podvrženi času in prostoru, kot tudi s tistimi, ki že uživajo večno veselje … in je lepo ter se spodobi in je pravično, da poznam vse: od Zaveljcinovega Tina do svetega Ingenuina!
No, tebe, ljubi moj sveti Rok, prepozna še tako svežeposvečen in nerazgledan gospodič, kajti pes ti dela družbo na vsaki upodobitvi in te tako jasno in očitno loči od tvojih svetniških kolegov, ki tekajo za gosmi, se podijo z zmaji, se naslanjajo na meče, rožljajo s ključi ali zgolj pahljajo s palmami.
In je seveda malo hecno, ljubi sveti Rok, da te dandanes prepoznajo vsi, ti sam pa si zašel v težave (in v zapor) prav zaradi tega, ker te tvoji someščani niso prepoznali … celo tvoj lastni stric ne! In to potem, ko si požrtvovalno skrbel za kužne bolnike. Ko pa si še sam zbolel, si se – da bi ne bil komu v nadlego – zavlekel v bližnji gozd. In bi tam lahko mirne duše od lakote in bolezni umrl, pa sta te prihajala krepčat božji angel iz nebes in pes z bližnjega gradu.
In je po svoje zanimivo, da te ‘za svojega’ niso še vzeli sodobni pasjeljubci … ki jih je vedno več. In pravzaprav nimam nič proti njim, še manj proti psom … razen seveda, da vse pogosteje srečujem pse, ki so neprimerno bolje vzgojeni, kot njihovi gospodarji ali gospodarice, ki bi bili v večini primerov potrebni kake dresure.
To, da nisi zavetnik pasjeljubcev, me torej čudi. Še bolj pa me čudi in tudi zabava, da si zavetnik tako zdravnikov kot grobarjev … in se tvojemu patronatu tako ali drugače ne izogne nihče. Še pes ne.
Še to … tako na tiho in med nama: dolga leta sem bival v ‘tvoji fari’, vendar tebi posvečene cerkve nisem videl od znotraj. Pa ne zato, ker bi bil jaz tako površen vernik, da bi ne hodil k maši, temveč ker se je maševalo v prizidani garažni hiši. Bog se nas usmili!
Ljubi moj sveti Rok. Kugo smo menda odpravili iz naših krajev, a je vse sorte še hujših reči, pred katerimi je prav in bi bilo dobro, da nas obraniš.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 8, str. 114.