“Bog in sveti križ Božji!”

sv krizTako zavzdihnem, ko v pečico ali peč porinem kruh. In je to navado k hiši prinesla žena. Kar pomeni, da sem to navado prevzel od tašče. In s taščami je pregovorno ‘križ’! No, z mojo ne, se kar razumeva. Kar seveda ne pomeni, da si kdaj pa kdaj nisva prišla navzkriž, saj sva oba trmasta in se naju človek zlepa ne odkriža, a zdaj že res dolgo ne.
Tudi moja mama je, ob petih potomcih, petkrat tašča; in sem s križanjem obeh žlaht: očetove rahlo primorske in mamine krepko gorenjske, tudi po njej podedoval vsaj majhen del omenjenih trmastih genov, kolikor seveda ne izhaja vsa trma iz primorskega kota! In sem jo enkrat povprašal, kako ji je bilo sprejeti pet novih ljudi v družino … in to takih, da se človek kar pokriža, ko jih zagleda. Pa je prekrižala prste obeh dlani in rekla: »Vas je pet, njih je pet … pa sem molila!«
Bog in sveti križ božji!
In me boste seveda vprašali, kaj imajo zdaj tašče in žlahta opraviti s križem?!
»Kdor se poroči, se v križe položi!« pravi slovenski pregovor. In se resnično zna zgoditi, da poleg vsega drugega, kar ti pregovorni križi pač pomenijo, dva, ki se ‘združita’, včasih povežeta na videz nezdružljive skrajnosti, ki jih dve rodbini lahko premoreta … Pa vendar: združita! Združujeta! In sta stičišče! Povezujoča točka! Srčika! Srce!
In je post primeren čas, da med svojimi najbližjimi, znotraj ožje in širše družine, bližnjega in daljnega sorodstva preverimo, če križ še stoji? Če križ še drži? Ima naša družina še skupno točko? Srce? Da se zavemo, da človek, ko dvigne roke – ko obupa, ali ko objame – zavzame držo križa.
Ustvarjen sem kot križ. Kajti moje telo ima obliko križa … kadar razširim roke … kadar objamem … Ustvarjen sem za križ!
Bog in sveti križ božji!
Za naše odrešenje je moral umreti Božji Sin, a da je Božji Sin lahko umrl … da je bil križan … je najprej moralo umreti drevo … da je dalo les za križ!
Bog ve katere vrste drevo je bilo? In sem hkrati in takoj prepričan, da imata tako teologija kot znanost (arheologija in zgodovina) pripravljen natančen in brez dvoma točen odgovor o vrsti in starosti lesa … o teksturi … Me pa bolj zanima: je drevo prepoznalo svojega Stvarnika? Se je upiralo ali voljno vdalo? Je trpelo, ko je na njem trpel Ta, ki nas rešuje trpljenja?
Legenda pripoveduje, da je bila Kalvarija zasuta in da je na njej stal oltar malikom, ko je v Jeruzalem prispela sveta Helena, mati cesarja Konstantina. Ko so kraj očistili, ko so kopali … so našli grob in križ …
cusin kolumna 2019Čeprav je križ vidno znamenje, in nanj v naravi ali v umetnosti v takšni ali drugačni obliki naletimo vsepovsod, je treba odstraniti smeti in malike iz svojega življenja … treba je kopati … iti v globino … da najdemo križ, ki je svet!
Naj bo “Bog in sveti križ božji” na začetku vsakega našega dne, vsake naše poti … tudi, ko zamesimo kruh in ga porinemo v pečico. Kajti: kot je naše telo znamenje križa, je kruh znamenje daritve.
In rečem “Bog in sveti križ božji” … še prej pa v vzhajano testo zarišem križ … kot zarišem križ v pečen hlebec.
Bog in sveti križ božji!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 4, str. 122.

Zajemi vsak dan

Človeški sinovi, zakaj ne verujete v Sina Božjega? Glejte, vsak dan se poniža prav tako kot takrat, ko je s kraljevega prestola stopil v telo Device.

(sv. Frančišek Asiški)
Petek, 4. Oktober 2024
Na vrh