Ljuba moja in žalostna Mati Božja!

Razen nesrečnega Ivana, ki jo je zatajil, je za sinove nekako normalno, da imamo radi mame. In kljub temu, da je čisto biološko pogojeno, da smo “mamini sinki”, ni povsem prav, predvsem pa ni normalno, da “mamini sinki” postanemo ali celo ostanemo.
Da me teologi ne bodo križali – kar so, mimogrede, teologi tistega časa naredili tvojemu Sinu – se ne bom natančneje spuščal v vajin brez dvoma nedoumljiv in svet odnos, bom pa pripomnil, da me božji nepotizem na običajen dan ne moti.
Hočem reči: da običajnemu nebeščanu pripada en godovni dan, se mi zdi čisto sprejemljivo. Ker jih je toliko, se jih na vsak dan v letu gnete vsaj po ducata. To je pač logična posledica. Da Božji Sin svojo Mater ljubi tako zelo, da ji nameni več ‘godov’ kot običajnemu nebeščanu, se mi tudi ne zdi nič posebnega. Problem, ljuba moja Mati Božja, je, da se tvoje žalosti spominjamo na dan, ko goduje tudi zavetnica moje žene: sveta Melita, in jo zato zelo redko, tako rekoč nikoli, ne najdem zapisane na nobenem koledarju.
Da bi ohranili ljubi mir in hkrati ne vznemirjali nebes, smo v naši družini tvoj – in seveda ženin – godovni dan preimenovali v “tužna vam majka”!
In naj, še preden borci za čistost slovenskega jezika in druge narodne svetinje postavijo (še večjo) ograjo na južni meji, pojasnim, da sem ta izraz ukradel meni zelo ljubemu, morda celo najljubšemu slovenskemu pisatelju Franu Milčinskemu. Ki ga mnogi sploh ne poznajo ali pa ga zamenjujejo s sinom Franetom. In je tako žalostna resnica, da običajni Slovenec ne ve, kdo je spisal Butalce in kdo Zvezdico Zaspanko. Tužna jim majka! No, Franetova ‘majka’ in Franova žena je bila – mimogrede – tudi Marija. Kot ti.
Fran je večino svojega pisateljskega opusa ustvaril v času državnega prijateljevanja Srbov, Hrvatov in Slovencev in zato v njegovih humornih spisih kar mrgoli podobnih ‘cvetk’, ki jih rade volje delim svoji ‘deci’, in jim recimo zagrozim, da naj pospravijo sobe, da jim ne bo “tužna majka”!
Slovenci smo pač taki, da damo prednost solzam pred smehom – (No, nekaj nas je takih, ki se radi do solz nasmejemo … a nas ‘običajni’ običajno gledajo postrani.) – in je zato čisto normalno, da si, ljuba Mati Božja, v naši deželi večkrat upodobljena z mrtvim Sinom v naročju, kot z živim! Slovenci smo hribovci in imamo Kalvarijski hribček raje od betlehemske poljane. Kam geografsko spada Kana Galilejska, pa zdajle tudi ne bi! Čeprav je res, da se prav zaradi preobjestnega praznovanja znamenite svatbe, kjer je bila na tvojo željo voda spremenjena v vino, marsikatera običajna slovenska mati spremeni v “tužno majko” … saj običajni sin slovenske matere pije vino kot da je voda in se domov vrne na berglah ali pa ga celo pripeljejo v trugi!
Kakorkoli …
Lepo bi bilo, ko bi ti, ljuba in žalostna Mati Božja, pustili tvojih sedem žalosti in ti ne bi prizadevali še kakšnih dodatnih in novih!
Obilo žegna za tvoj god in ne zameri, če te prosim, da danes za kakšen stol bliže povabiš in posedeš sveto Melito. Sem prepričan, da se ji bo dopadlo. Moji ženi se vedno dopade, kadar jo presenetim!v

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 9, str. 114.