Ljuba moja sveta Ingenuin in Albuin!

spreobrnitev ap PavlaSaj nista presenečena, ker sem iz šopka ponujenih februarskih svetnikov izbral prav vaju. Menda ne bom izpustil iz rok priložnosti, da nagovorim svetnika, ki me – skupaj z mojim patronom Gregorjem Velikim – spremljata vse od dneva krsta. Ja, jaz vaju poznam že vse od rojstva – no, vsaj rojstva v Kristusu … kaj pa je tistih nekaj dni razlike – medtem ko vaju izven naše fare pozna le redkokateri Slovenec: kakšen zagret profesor cerkvene zgodovine in morda kakšen od župnikov iz naše dekanije (čeprav kar močno dvomim).
V zadrego spravim tako rekoč slehernega ‘gospoda’, ki me ob čajčku po predstavi pobara s katere fare pravzaprav prihajam. Pa mu rečem, naj ugane. Pomagam: povem, da sta dva in da sta oba škofa, in se smejem, ko opazujem nagubano čelo pognano v razmislek in zbegano birmansko naštevanje svetniških parov: Ciril in Metod? Mohor in Fortunat? Kozma in Damijan? Ne? Peter in Pavel padeta že iz obupa, Bolek in Lolek pa iz otroške užaljenosti!
»Ingen … in Al … kaj??«
Še poimenovati vaju ne znajo, kako bi vaju lahko, ko se pa še našemu ne več tako novemu župniku malo zatakne, ko vaju pri maši pokliče po imenih. O, kako smo se kot otroci/ministranti režali, ko je prišel maševat kak tuj duhovnik. Lepo in glasno je govoril, pridigal kot bi recitiral … a ko je v mašni prošnji naletel na “Ingenuina in Albuina” smo farani slišali marsikaj. Največkrat je zvenelo kot Ingemar, kajti to so bili časi, ko je Stenmark nizal zmage in smo ga imeli za našega, ker je vozil na naših smučkah! In morda sta tudi vidva kdaj smučala. Ne le zato, ker sta ‘naša’, temveč, ker sta bila škofa iz “tirolskih visočin”, kot poje pesem, ki jo vse redkeje slišim, peli pa smo jo včasih na vajin god.
No, da resnica ne bo preveč trpela in da ne bo prehude zamere med tistimi, ki vaju ne poznajo: treba je priznati, da se tudi vidva nista poznala. Ti, Ingenuin, veljaš za prvega briksenskega škofa, pa čeprav si sedež imel v Säbnu, Albuin pa je štiristo let kasneje ta škofovski stol prenesel v Briksen in tudi postal prvi briksenski škof. Morda je še dobro, da se nista poznala, saj bi se lahko še sprla zaradi ‘prvenstva’. In da ne bo kdo mislil, da kar na pamet svetnikom pripisujem prepirljive značaje, je treba povedati, da je bil Ingenuin kar nekaj časa sprt s tedanjim papežem – papežem Gregorjem Velikim, mojim zavetnikom. Kako je svet majhen?!
Seveda pa moram radovednežem razložiti, kako sta prišla na oltarno sliko v naši cerkvi. Cesar Henrik II, (ki je, mimogrede, tudi svetnik) je na prelomu tisočletij Albuinu podaril blejsko posestvo z okolico … v katero je spadala tudi naša fara. In prav podložniki s Koroške Bele so imeli dolžnost skrbeti za škofa in njegovo spremstvo, kadar je le-ta bival na Bledu. Očitno so naši predniki – Blani, še bolj pa verjetno kuharsko sposobne Blanke – tako dobro poskrbeli za škofove tuzemske potrebe, da se še vedno rad druži z Blani, čeprav je že deležen nebeške oskrbe!cusin kolumna 2019Ljuba moja sveta Ingenuin in Albuin, tako milo namalana na oltarni sliki! Ostala sta nam zvesta vse od posvetitve cerkve … kar bi malce težje trdili za dušne pastirje, ki so se skozi zgodovino zvrstili na naši fari. Vsaj v polpretekli zgodovini jih je kar nekaj obupalo. (če so Blanke dobro kuhale, verjetno Blani obvladamo tudi ‘kuhanje mule’, kot se reče … in iz tega marsikaj sledi!)
***
Obilo žegna ob vajinem godu, pa nam ga vrnita in izlijta na nas!

Pa oglasita se kaj: za farno žegnanje vedno cvremo krofe!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 2, str. 114.

Zajemi vsak dan

Ko je Sin postal človek, nam ni mogel razodeti drugega kot Očetovo ljubezen in svojo ljubezen do Očeta ter ljubezen obeh do nas.

(Hans Urs von Balthasar)
Nedelja, 7. Junij 2020
Na vrh