Ljubi moj sveti Tilen!

Ljubi moj sveti Tilen!
Pred dnevi sva se z ženo vračal s poletnega izleta, ki sva si ga privoščila. Motor avtomobila je tiho predel, midva pa sva molčala, saj sva si za tisti dan povedala in izpovedal že čisto dovolj. No, tok mojih misli je ubral (vsaj na videz) nenavaden ovinek.
»Srna – srnjak in košuta – jelen, kajne?« sem zinil.
Ženo sem sklatil z oblaka, na katerem je bila, in jo presenetil skoraj bolj, kot če bi ji predlagal ločitev. In je seveda lepo in ena sama milost z neba, da v več kot četrt stoletja, kar sva poročena, o ločitvi nikoli nisva razmišljala, pa čeprav je najina barka kdaj pa kdaj zaplula po nemirnem morju.
In skozi vihar si plul tudi ti, ljubi moj sveti Tilen, ko si se iz rodne Grčije z ladjo odpravil v Egipt, pa si zaradi viharja pristal na jugu Francije. In si zato med drugim zavetnik brodolomcev. Pa bi bil prav tako lahko zavetnik tudi zakoncev. Tako tistih, ki se s preslabotno barko soočijo s premočnim viharjem in se njihov zakon konča – z brodolomom, kot tistih, ki se zato, da ohranijo celo kožo, barko in seveda zakon, podredijo vetru – Božji sapi – in spremenijo smer svoje poti ter sprejmejo drugačen cilj, kot so si ga zastavili in zamislili.
V Egipt si se odpravil, da bi našel samoto in v samoti častil Boga, zdaj si si to samoto poiskal v francoskih gozdovih, ob bregovih reke Rone … Bog pa je isti na vseh kontinentih in v celotnem vesolju … in v človekovem srcu. V iskanju te samote si se pomikal vedno više proti izviru … kar je dober poduk za vse, posebej pa spet za zakonce. Za svoj končni cilj si zastavimo ljubezen in se napotimo proti izlivu … v napačno smer, saj ljubezen ni naš cilj, ampak naše počelo. Izhajamo iz ljubezni. Rojeni smo iz ljubezni. Izviramo iz ljubezni. Živimo iz ljubezni. Zato se moramo – v nasprotju z miselnostjo sveta – pomikati k Izviru. Kjer je struga res tesna in tok šibak, voda pa najbolj čista. In ta voda bo na svoji poti odžejala in dala rast. Mi nismo voda. Mi smo bregovi te vode. In od nas je odvisno, ali bo ta voda potok ali reka ali hudournik ali veletok …
»Kakšne srne, kakšne košute?« me je sedaj z mojega oblaka sklatila žena.
In sem hitel pojasnjevat, kako ti je v tvojo samoto Bog pošiljal košuto, da te je hranila z mlekom, kako so to košuto lovili lovci in je puščica, namenjena živali, zadela tebe, kako so ti zato nato sezidali samostan … pa si bil ob svojo samoto. Pa zopet nisi ‘nasedel’, ampak sprejel Božjo voljo.Ljubi moj sveti Tilen! Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in izlij na nas!
Ljubi moj sveti Tilen, sploh nisem vedel, da se že dolgo poznava. Ko sem kot otrok hodil z mamo v njeno domačo Besn‘ško faro, sem gledal tebe in tvojo košuto na oltarni sliki, kjer je pisalo: »Sveti Egidij, prosi za nas!« Kako naj bi, ko ne ločim košute od srne, vedel, da si to ti?

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2020, leto 56, št. 9, str. 122.