Ljuba moja in sveta Lurška Mati Božja!

Več tisoč glave množice se iz leta v leto zgrinjajo v Lurd, jaz pa sem bil tam enkrat samkrat, tako mimogrede: za en večer, eno noč in eno dopoldne. Bil sem še mulc. Spominjam se križevega pota v pozlati, stojnic s spominki in drugega nič. Ne cerkve ne votline. Edino pitja vina iz kozarca za umivanje zob v mali samostanski sobici. Nekaj kozarcev. In kozarec preveč. Puberteta, kaj češ!
Z ženo sva se napotila v Lurd, v obdobju, ko sva imela dovolj denarja da sva si to lahko privoščila, a premalo časa, da bi si to privoščila … in tako sva prišla le do Pariza. Spominjam se Louvra, Cerkve Srca Jezusovega, podzemne železnice in hotelske sobice. Lepo. In tudi požegnano. Saj sva se iz ‘mesta luči’ vrnila z našo Lučko. Pozna puberteta, kaj češ. Se pa Lučka – oziroma Lucija Barbara – zdaj bliža vrhuncu pubertete!
Ko sem odrasel in so me romanja in potovanja začela zanimati, pa je vedno zmanjkalo ali časa ali denarja, le izgovorov ne, zdaj pa počasi že drsim v leta, ko se bom v Lurd morda napotil iz nuje … s prošnjo za zdravje.
Ne rečem, da me ne vleče v Lurd. Se pa hkrati tudi sprašujem, zakaj bi se podal na več kot 1500 kilometrov dolgo pot, če pa stanujem dobrih 20 kilometrov stran od Brezij?
A ljudje smo romarji. Pripravljeni smo … sposobni smo … in ne nazadnje: moramo … premagati tisoče kilometrov – takih in drugačnih, ne zgolj prehojenih … predvsem premišljenih … premoljenih … da pridemo do … svojega bistva.
Bog je blizu. Ni pa je daljše poti, kot je pot do samega sebe!
A Bog človeka poišče tam, kjer je in svoje angelske poslance pošilja izbrancem na delovna mesta: Mojzesa je zmotil na paši, Zaharija pa v templju, da se dotaknem tako laikov kot posvečenih.
***
Tako kot Bog ali kot angeli, tako tudi Marija izbrane duše poišče, kjer pač so: lurško Bernardko med nabiranjem dračja, med delom torej, fatimske pastirčke med igro, Međugorske vidce pa med lumparijo – če gre verjeti podatku, da sta prvi vidkinji šli na Crnico skrivaj kadit!
In se sprašujem, kje, Marija, iščeš in čakaš mene, pa te ne vidim: na odru, za štedilnikom, na kavču … ali morda pobožno klasično v cerkvi?
Je to Božja previdnost ali Božja duhovitost, ljuba Lurška Marija, da ti ob tvojem godu, ki je tudi svetovni dan bolnikov, pišem bolan. Nič hudega, sicer. Nič, kar ne bi prešlo. Ni virus. Malo hujši sezonski prehlad, ki me pripravi do tega, da se v prvi fazi zasmilim samemu sebi … v drugi in tretji fazi me nauči sprejetja in potrpežljivosti, četrta faza pa me pospremi pred tvojo podobo … katerokoli že … na kateremkoli kontinentu in v kateremkoli obdobju si se že pojavila … da se pridružim množici romarjev ali turistov, zdravih ali bolnih, goreče vernih ali vernih zgolj iz navade … in vsi v rokah držimo nalomljene trse in tleče stenje … in kličemo: Prosi za nas!
***
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga res izprosi in razlij na nas!

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 2, str. 98.