Ljuba moja sveta Marjeta!

V nebeškem zboru se vas je nabralo svetih Marjetic za kar lep pušeljc: sveta Marjeta Antiohijska, če začnem pri tebi, pa sveta Marjeta Škotska, sveta Marjeta Marija Alakok, sveta Marjeta Ogrska, sveta Marjeta Kortonska, sveta Marjeta niže Ptuja in še in še in naj končam, da me ne bo zaneslo v pretiravanje.
In priznam, da ne vem in da se mi ni dalo brskati in raziskovati, katera od svetih Marjet se je pri vseh Šmarjetah, ki jih poznamo, pri nas Slovencih, najbolj prijela.
Kdor bi na hitro in površno bral tvoj življenjepis, ljuba moja antiohijska Marjeta, bi lahko prišel do zaključka, da gre za zgolj in pač samo za še eno žalostno pubertetniško zgodbo. S tragičnim koncem.
Človek gre v življenju, če ima srečo, skozi štiri življenjska obdobja: otroštvo, puberteto, odraslost in starost. Zakaj pravim, če ima srečo? Preprosto zato, ker ni vsem dano dočakati vseh štirih obdobij.
Pravijo, da sta vsem ljudem skupna rojstvo in smrt. A mene ta stavek užalosti, celo užali, kajti mnogi ne doživijo niti otroštva, ko jih v imenu svobode in odločanja o lastnem telesu umorijo še pred rojstvom. In če se niso rodili, potem jih tudi usmrtiti ni mogoče, temveč se jih zgolj odstrani … Kot madež z obleke … Kot drobtine kruha z mize … In jim tako ne odrečemo zgolj življenja, temveč tudi status in dostojanstvo človeškosti. In oprosti, ljuba moja sveta Marjeta, če se mi te zgodbe zdijo še neprimerno bolj tragične od tvoje žalostne pubertetniške zgodbe.
Mnogi ljudje ne dočakajo starosti, drugi spet nikoli do kraja ne odrastejo, pa čeprav so po letih blizu Metuzalemu, in ostanejo zataknjeni v večni puberteti. Doživeti vsa štiri življenjska obdobja je torej milost in privilegij.
Kot pripoveduje legenda, ljuba moja sveta Marjeta, si bila ob času svoje smrti stara petnajst let. Na vrhuncu pubertete torej. Prišla si v spor z očetom, kar je spet značilna pubertetniška zadeva, ko se najstnik zaletava v bolj ali manj pravilno postavljene ograje s strani svojih staršev, preizkuša trdnost teh ograj, še bolj pa trdnost starševskih živcev, ko vedno znova najde način da pod ograjo, preko nje, skozi ali mimo pride na drugo stran, kjer je pregovorno trava zmeraj bolj zelena, v primeru pubertetnika, pa ga morda zanima zgolj trava. Ki je čisto slučajno na drugi strani.
Piše, da te je imel oče neskončno rad. Kar je spet dokaj značilno: hčerka je očetova princeska, perla … in tudi ti si bila perla, že po imenu. Kajti Marjeta pomeni biser. A oče je ta biser vrgel svinjam, kajti dal te je vreči v ječo, ko je zvedel, da si se dala krstiti … Pa smo spet pri pubertetnem obdobju, ko se mnogi starši odrečejo svojim otrokom, ker je le-ta zavrgel njihove ideale. Le da ti, ljuba moja sveta Marjeta, nisi zavrgla zgolj idealov, ampak idole, kajti tvoj oče je bil pogan. Poganski svečenik celo.
Da kljub vsemu nisi bila tipična najstnica, pa pričuje podatek, da te je v ječi menda strašil hudič pod podobo zmaja, ti pa si ga z božjo pomočjo ukrotila in vpela v verige. Le redki so najstniki, ki znajo krotiti brbotajoče hormone in jih držati na verigi.
Prav tako redki so najstniki, ki se svojim staršem upirajo iz pravih in pravilnih razlogov, še bolj redki pa so starši, ki zanjo v vseh teh situacija pravilno odreagirati. Na žalost mnogi ponavljamo žalostni vzorec tvojega očeta, in svojim otrokom zaklepamo vrata in jim natikamo verige.
Ljuba moja sveta Marjeta. Obilo žegna za tvoj god. Pa ga obilno razlij na starše in njihove pubertetniške otroke, da bo čim manj zgodb, kot je bila tvoja.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 7, str. 98.