Moja Terezika

Ljuba sveta Terezija Deteta Jezusa,
ali kot ti, kot še mnogi drugi,
najraje rečem: moja Terezika!
Vem, da tega nisi nikoli načrtovala, še manj želela, a si prava “zvezdnica” med svetniki. Popularna in slavna. Praktično je ni cerkve, ki bi ne imela tvojega kipa ali slike, s katere gledaš vedno nasmejana, s preprostim, včasih že kar nekoliko navihanim otroškim pogledom in z naročjem polnim rož.
Ljudem, kot podobica, padaš iz žepov in iz denarnic, kot padajo po tvoji priprošnji na zemljo nebeške rože – neštete milosti, ki jih ljudem izprosiš pri svojem nebeškem Ženinu.
Zapisala si, da za večno slavo ni treba izvrševati velikih, junaških del in da Jezusu ugaja le duša, ki se ponižno prikriva očem sveta. In čeprav si se skrila in se zaprla za visoke samostanske zidove, si pridobila, ne le večno nebeško slavo, po kateri si tako hrepenela, ampak tudi zemeljsko. In si znana, slavna in popularna, saj se – kot je zapisno v evangelijih – “mesto na gori ne more skriti!”
S petnajstimi leti si vstopila v karmeličanski samostan, kamor si sledila klicu Jezusa, svojega Nebeškega Ženina. Nihče od nas, navadnih smrtnikov, čisto točno ne ve, kaj se godi za debelimi in visokimi samostanskimi zidovi, kamor ne sme stopiti neposvečena noga, vsi pa si po malem in vsak po svoje predstavljamo življenje v klavzuri.
Običajno si ga slikamo nam nevzdržno: le molitev, delo, post in pokora. Kdor pa je zbral pogum za obisk in mu je bilo dano, da je – resda skozi mrežo – vsaj pokukal na “ono stran”, je lahko videl nasmejane obraze, ki so vanj zrli s preprostim, kar nekoliko navihanim otroškim pogledom, nadvse podobnim tistemu s tvojih slik in kipov, in je lahko spoznal, da je onstran mreže verjetno več pravega življenja kot tostran.
In ti si res polno živela: Slikala si, pisala pesmi in po ukazu celo napisala knjigo, v kateri si opisala svojo življenjsko zgodbo in ki je postala bestseller. Če se ne bi zaprla v samostan, bi bila češčena, slavna in bogata … Ups. Oprosti, ljuba moja Terezika. Saj si: čaščena in slavna! In od svojega bogastva, daješ še nam!
Na spletu je tudi ogromno tvojih fotografij, pa vendar zelo redko naletim na tiste, kjer si oblečena v kostum Ivane Orleanske. In ne, ni bila maškarada, ampak teater. In mi godi, jasno, ker sem tudi sam igralec in kdaj pa kdaj napišem kako igrico in jo odigram. Ti si jih spisala menda kar osem in jih skupaj s sestrami odigrala. Komu? Sebi v zabavo in Bogu v čast. Vidiš, to je teater, ki mi dopade.
Med igricami, pod katere sem se podpisal, je ena, ki si jo težko lastim, saj je le prepis iz tvoje knjige. “Mala pot” sem ji dal naslov. Skupaj pa sem jo spravil in prijateljica jo je igrala, v zahvalo za tvoje posredovanje, ko je zbolela moja ‘cvetka’ – moja žena. In ta “Mala pot” me je pripeljala za zidove, do mreže, skozi katero mi je bilo dano pokukati v obraze, ki me odsihmal spremljajo na vseh mojih poteh. In sem ti neskončno hvaležen tudi za to posredovanje.
Pri štiriindvajsetih si – kako značilno za velike umetnike – umrla zaradi jetike. In če kdo še ne verjame, da si življenje zajemala z neprimerno večjo žlico, kot – ne vem – Rolling Stonesi, če komu še ni jasno, da si odkrila pokrajine, o katerih se Marcu Polu in Kolumbu še sanjalo ni, in če kdo še ne ve, da veš o ženskosti – o devištvu in materinstvu – več kot celotno Mesto žensk skupaj, naj bere Povest duše. Tvoj bestseller. Ki je res: da best. Najboljši. Ljubezenska zgodba med teboj in tvojim Ženinom.
Ljuba sveta Terezija Deteta Jezusa, moja Terezika. Obilo žegna za tvoj god, pa nam ga vrni in skupaj s svojimi rožicami usuj na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 10, str. 98.