Ljubi moj sveti Klemen Rimski!

Čeprav ne v ožjem ne širšem sorodstvu naša družina v času mojega otroštva ni premogla nobenega Klemena, je bilo to ime mnogokrat izgovorjeno in slišano v naši hiši.
Če sem natančen, ni šlo za katerokoli, ampak prav za tvoje ime, ljubi moj sveti Klemen. Moj oče se je namreč na vso moč trudil, da bi dokazal tezo, da cerkvice posvečene tebi, ki so posejane po naših krajih, označujejo pot, po kateri sta v devetem stoletju sveta brata Ciril in Metod potovala v Rim in s seboj nosila tvoje relikvije.
Zdaj, ko sem sam že “atovih” let, je ata že kar nekaj let v nebeškem kraljestvu, kjer je pri tebi in pri svetih slovanskih apostolih lahko preveril verodostojnost svoje teze, tvoje ime še ni pozabljeno, saj se naša družina že več kot četrt stoletja ponaša s Klemenom – in naj nečaku ob tej priliki zaželim vse najboljše ob godu, ti pa mu kot nebeški patron izprosi obilo žegna.
‘Teza’ o tvojih cerkvicah me kot otroka ni prav nič zanimala, zdaj pa očetu lahko samo pritrdim. Ne le zaradi na zemljevidu logično začrtane poti, ne le zaradi imen in priimkov, ki so izpeljani iz tvojega imena in so med Slovenci posejani še bolj na gosto, kot tvoje cerkve, pač pa predvsem zato, ker v zrelih letih spoznavam, da oče nikoli ni govoril tja v en dan, predvsem pa mi ni nikoli lagal.
Ljubi moj sveti Klemen! “Rimski” nisi zato, ker je po dolgi poti iz Vzhoda na Zahod tvoje telo našlo zadnji počitek v Rimu, temveč ker si bil kot Klemen Prvi, tretji naslednik apostola Petra na sedežu rimskega škofa. Četrti papež, torej.
Pa bo kdo vprašal, kako si se potem znašel tako daleč na Vzhodu.
A táko in takó naivno vprašanje lahko postavi samo kdo, ki se spreneveda in tudi danes trdi, da kristjani nismo preganjani. Res je, da nam, ki po Božji milosti živimo na tem, zaenkrat še, kolikor toliko mirnem koščku sveta, ni tako hudo, da bi se bali in trepetali za življenja, kot se to na žalost dogaja našim sestram in bratom po svetu, čeprav kljub “verski svobodi”, ki smo je bojda deležni, ne moremo več na glas povedati kaj mislimo in kaj verujemo, ne da bi se ne našel kdo, ki bi bil užaljen in nas pošiljal v … srednji vek, če se milo izrazim.
Pa da ne bom zašel v dnevno in vsakdanjo politiko: bil si preganjan in izgnan v mesto Herson na današnjem polotoku Krim. Tam si delal v kamnolomu in skupaj s sotrpini trpel strahotno žejo. V molitvi si prosil Boga za pomoč, in On ti je – kot nekdaj Mojzesu v puščavi – dal vodo iz skale. Potoček je odžejal in spreobrnil mnoge, razjezil pa pogane, ki so te držali v ujetništvu, zato so te z ladjo odpeljali na odprto morje, ti okrog vratu privezali sidro in te vrgli v morje. Kot pripoveduje legenda, je Bog – kot v Mojzesovih časih – razdelil morje, da so verni suhih nog prišli do kraja tvoje utopitve, kjer jih je pričakala marmornata cerkvica, v njej kamnita krsta in ob njej sidro.
Morje se je poslej vsako leto ob obletnici tvoje smrti umaknilo za sedem dni, vse dokler nista prišla Ciril in Metod.
In medtem, ko je tvoja duša že davno počivala v Obljubljeni Večni deželi, je tvoje telo, kot rečeno, potovalo nazaj v Rim, in po poti za seboj ‘puščalo’ cerkvice, kot je bila tista, ki je zrasla na dnu morja.
Ljubi moj sveti Klemen Rimski. Pomagaj nam, da bomo znali krotko in milo sprejemati vsa mala vsakodnevna preganjanja. In da nas ne utopijo sovražni valovi.
Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in milostno, kot vodo iz skale, izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 99.