Ljubi moj sveti Gotard!

‘Prelaz’ je nekaj visokega, je najvišja točka, ki jo moramo prepotovati, ko se iz ene strani prek gora podamo na drugo stran. In samostalnik ‘prelaz’ je nedvomno izšel iz glagola ‘laziti’.
Če se, ljubi moj sveti Gotard, sprašuješ, kam se mislim priplaziti s tem svojim razpredanjem, naj te samo prijazno spomnim, da se eden najpomembnejših prelazov v Evropi, ki povezuje sever in jug preko Alp, imenuje po tebi. In to ni kar tako in nikakor le po naključju.
Ni kaj, visoko si prilezel, saj so te postavili za škofa, čeprav si hotel biti skromen menih. A se kot škof nisi prav nič visoko nosil. Menda si obiskoval župnije, ljudi nagovarjal z vsem razumljivimi pridigami, obiskoval si revne in bolne, jih tolažil in jim pomagal in vedno si bil na voljo v spovednici. Tale zadnji stavek bi najraje prebral še enkrat in še enkrat … v upanju, da ga bo slišal ali prebral kak tvoj škofovski sobrat, do katerih je včasih težje priti kot do najvišjega prelaza.
Malce nenavadno pa se mi zdi, da so te tvojemu strogemu asketskemu življenju navkljub, izbrali za priprošnjika pri protinu, ki velja za bolezen preobilja in so ji včasih rekli kar “bolezen kraljev”. Jaz sam sem zaenkrat še zdrav, a kakor sem zastavil svojo pot čez življenjske prelaze, ko živim, kot se reče, “ne veliki nogi”, se mi lahko kaj kmalu primeri, da bom zaradi palca na tej veliki nogi po kraljevsko tulil od bolečin.
Če pride do tega, mi je že zdaj v tolažbo, da vem, na koga naj se obrnem.
Ljubi moj sveti Gotard! Obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in z nebeških prelazov izlij na nas.

ČUŠIN, Gregor. (S svetnikom na TI). Ognjišče, 2022, leto 58, št. 5, str. 98.