Ljubi moj sveti Nazarij!

Mnogo ljudi verjetno sploh ne ve, da je bil Koper svoje dni otok.
Kako neki bi to lahko vedeli ali na to sploh pomislili, ko se pa dandanes do središča mesta, njegove najvišje točke, do trga, kjer stojijo najpomembnejše mestne stavbe: pretorska palača, stolna cerkev in ne nazadnje uredništvo revije, ki jo bralec tega zapisa ta trenutek drži v svoji roki, človek lahko enostavno pripelje z avtomobilom. Malo manj enostavno oziroma, če sem čisto iskren in spregovorim iz lastne izkušnje, precej teže človek potem tam najde parkirno mesto za avtomobil, s katerim se je tako enostavno pripeljal … na otok, ki to več ni. Je pa nekdaj bil. Bojda.
Kot si bojda bil ti, ljubi moj sveti Nazarij. In naj te moje besede, lepo prosim, nikar ne prizadenejo, še manj užalijo. A zgodovinarji pri najboljši volji niso čisto gotovi, če ti lahko na podlagi podatkov, s katerimi razpolagajo, izdajo rojstni, krstni in mrliški list: tri dokumente brez katerih se bojda ne da priti v nebesa, kaj šele, da bi ti bilo dovoljeno kititi se s svetniškim nazivom.
Birokracija, kaj češ?!
A ker smo tekom let na takšne in drugačne piedestale, prestole, fotelje in oltarje postavili, posadili, posedli in ustoličili precej manj preverjene ljudi od tebe, ljudi, o katerih smo imeli še manj preverljivih podatkov kot o tebi, ljudi, katerih zgodovina je bila zavita v še večjo meglo, predvsem pa so bili popolnoma nekredibilni v primerjavi s teboj, res nimam nobenega pravega razloga, da bi ne zaupal ljudskemu in cerkvenemu izročilu.
Zato bom tole pismo nadaljeval, kot sem ga začel: kot da si bil. Oziroma si. Saj so nebesa, kljub pregovorni nepreverljivosti, bolj resnična od preverljivega časa in prostora, v katerem živimo svoje, v meglico skrivnosti zavito življenje.
Torej, ljubi moj sveti Nazarij, bojda si bil prvi koprski škof. Zato seveda ni čudno, da te danes, verni in neverni meščani Kopra, častijo kot zaščitnika in patrona svojega mesta. Za škofa te je na pobudo tako tedanjega oglejskega patriarha Štefana kot tudi tedanjega cesarja Vzhodno Rimskega imperija Justina I., posvetil tedanji papež z nadvse slovenskim imenom Janez. Vse to pa se je bojda godilo leta 524. Tako si se iz svojega rodnega Boršta, kjer menda še danes radovednemu obiskovalcu pokažejo na hruško, pod katero si bil bojda rojen – in je tu bojda kar v dvojni vlogi, saj se, kot rečeno, ne ve, če si bil sploh rojen, če pa si bil, pa tudi ni gotovo, da ravno pod to hruško –, odpravil v Koper. In odpravil si se bojda peš.
Ko si s svojih rovt prišel do obale, in ker kot preprosto veren človek nisi maral ovinkov, si se v moči svoje škofovske službe odločil za bližnjico preko vode in po vodi. (Tu bi rad zapisal kakšen “Khm, khm!”, pa ne vem, če bo vsem jasno, zato bom kar naravnost in brez ovinkov zapisal, da je pisec teh vrstic na tem mestu pomenljivo zakašljal, pa naj razume, kdor hoče razumeti.) Tako si le do gležnjev moker bojda potrkal na mestna vrata in nastopil sveto službo, ki si jo – kako pomenljivo – pobožno vršil triintrideset let.

Tako naj bi se, ljubi moj sveti Nazarij, bojda zgodilo.
Kljub dvomom, pomislekom in pomanjkljivim zgodovinskim podatkom, se na spletu da dobiti kar nekaj tvojih upodobitev, in praktično na vseh v naročju držiš mesto, ki si mu kot pastir služil. In tako si želim predstavljati slehernega, še posebej pa vse slovenske škofe: da bi v naročju, prav blizu srca, držali to, kar jim je zaupano.
Ljubi moj sveti Nazarij, obilo žegna za tvoj god. Pa nam ga vrni in izlij na nas. To bojda svetniki počenete.

G. Čušin, Ljubi moj sveti Nazarij (S svetnikom na TI), v: Ognjišče 2 (2022), 98.